Jedro

Pogodba o zaposlitvi, ki je sicer res potekla, ko se je iztekel prvi mandat direktorja, se je še naprej izvrševala tudi v času po ponovnem imenovanju tožene stranke na funkcijo direktorja. Če se pogodba ne bi izvrševala oziroma če po ponovnem imenovanju direktorja ne bi bilo nobene pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in direktorjem (ne ustne ne pisne), tožeča stranka direktorju, ki je funkcijo zakonito opravljal na podlagi imenovanja s strani pristojnega organa, po odpoklicu oziroma predčasni razrešitvi s funkcije direktorja sploh ne bi mogla odpovedati. Zato je v vsakem primeru, kljub poteku prve pogodbe o zaposlitvi in kljub dejstvu, da konsenza med direktorjem in nadzornim svetom glede višine plače ni bilo, zaradi česar ni prišlo do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi vse do odpoklica direktorja, mogoče ugotoviti le, da je bila veljavnost prve pogodbe podaljšana vsaj s konkludentnimi dejanji. Toženec je bil na funkcijo direktorja ponovno imenovan s strani pristojnega organa, svojo funkcijo zakonitega zastopnika tožeče stranke je tudi dejansko opravljal, še naprej je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, kar že samo po sebi pomeni, da je bila veljavnost prve pogodbe o zaposlitvi dejansko molče podaljšana in da se je kot taka izvrševala, vključno z izplačili plače. Glede na navedeno je bil toženec v spornem obdobju upravičen do plače, dogovorjene s pogodbo ne pa do znižane plače. Zato je zahteva delodajalca po vračilu domnevno preveč izplačane plače, neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 11.114,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, navedenih v izreku sodbe, do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške (I. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 549,68 EUR, v osmih dneh po vročitvi sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo v spis naslovnega sodišča opr. št. Pd 194/207 ter se v pretežnem delu obrazložitve izpodbijane sodbe naslonilo na dejansko ugotovitev in pravna stališča sodišč, predvsem sodišča druge stopnje ter Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1397/2008 z dne 11. 6. 2009 ter sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 414/2009 z dne 7. 6. 2011) in ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka. Posledično je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo napačno ter napravilo napačne materialnopravne zaključke. Sodba postane pravnomočna, kolikor je v njen odločeno o zahtevku tožbe in nasprotne tožbe. Pravnomočnost se tako ne nanaša na ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih in na stališča sodišča o pravnih vprašanjih v obrazložitvi sodbe. Sodišče prve stopnje je sicer izvajalo dokaze, iz katerih izhaja, da po poteku veljavnosti pogodbe o pravicah in obveznostih člana uprave z dne 29. 10. 2001 vsebina nove pogodbe ni bila nikdar dogovorjena (izpoved priče A.A. in A.B.), kljub temu pa je napačno zaključilo, da je bila pogodba v veljavi tudi po 28. 10. 2006. Iz izpovedbe priče A.A. izhaja, da je z mesta predsednika nadzornega sveta odstopil ravno zato, ker se mu s toženo stranko ni uspelo dogovoriti glede nove pogodbe o zaposlitvi, predvsem glede plače, ker so bile zahteve tožnika previsoke, ter da pogodbe, v kateri bi bila določena plača v višini 10.000,00 EUR, ne bi podpisal. Tudi A.B. je izpovedala, da NS ni odobril pogodbe med toženo in tožečo stranko, ter da za pogodbo s plačo 10.000,00 EUR ne bi glasovala. Napačen je tudi zaključek sodišča, da se je pogodba izvrševala v celoti, saj plače tožencu niso bile izplačane v skladu s to pogodbo, pač pa v nižjem znesku. Pravna stališča ter ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih iz postopka opr. št. Pd 194/2007 ne zavezujejo strank v predmetnem postopku, sodišče se nanje ne more nasloniti ter obiti pravil ZPP o prosti presoji dokazov ter ugotavljanju dejstev znotraj posameznega postopka. Sodišče bi moralo v predmetnem postopku izvesti vse relevantne dokaze in samo napraviti dokazno oceno in nanjo aplicirati materialno pravo, namesto tega pa je svojo odločitev oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 414/2009 z dne 7. 6. 2011, iz katere izhaja, da naj bi bila pogodba z dne 29. 10. 2001 v veljavi tudi potem, ko je bil tožnik po poteku mandata ponovno imenovan za direktorja, ter na sodbi sodišča prve in druge stopnje v delovnem sporu opr. št. Pd 194/2007, iz katerih izhaja, da naj bi pogodba veljala in se dejansko uporabljala vse do odpovedi, ker nova pogodba ni bila sklenjena. Oprlo pa se je tudi na odpoved pogodbe iz poslovnih razlogov z dne 10. 9. 2007 ter ugotovilo, da v odpovedi izrecno piše, da je toženec kot direktor družbe 29. 10. 2001 sklenil pogodbo o pravicah in obveznostih člana uprave, ki jo je družba, kljub temu, da je že potekla, izvrševala v celoti ter zaključilo, da „glede na jasna stališča, ki so jih sodišča vseh treh stopenj zavzela v individualnem delovnem sporu Pd 194/2007 med istima strankama, vendar v obrnjenih vlogah, ne more biti dvoma, da je pogodba z dne 29. 10. 2001 veljala do odpovedi z dne 10. 9. 2007“. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek sicer izvedlo, vendar izvedenih dokazov, ki kažejo na to, da vsebina pogodbe med toženo stranko in predsednikom nadzornega sveta predvsem v delu, ki se nanaša na plačilo, ni bila dogovorjena, ni ocenilo oziroma ni pojasnilo, zakaj jim ni pripisalo nobenega pomena. Gre za procesno kršitev, saj sodišče na procesno pravilen način ni ugotavljalo dejanskega stanja in napravilo subsumpcije pod ustrezno materialnopravno normo, saj se sploh ni opredelilo do navedb tožeče stranke o tem, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti pravno pravilo iz drugega odstavka 262. člena ZGD-1. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki se je naslonilo na stališča sodišč iz postopka Pd 194/2007, namesto da bi samo ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, predstavlja kršitev določb postopka – 8. člena ZPP ter kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS.

Iz sodb sodišč v zadevi opr. št. Pd 194/2007 ne izhaja, da bi se pogodba izvrševala tudi v delu, kjer je bila dogovorjena plača, kot to napačno razume sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je bila pogodba sklenjena za čas trajanja mandata, nova pisna pogodba pa ni bila sklenjena, saj je navedlo, da „nova pisna pogodba ni bila sklenjena, še naprej pa se je izvajala prejšnja. To ne pomeni, da pogodbe ni bilo, ampak le, da ni bila sklenjena v pisni obliki“. Glede na citirano sodbo bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, kakšna je bila prava pogodbena volja pogodbenih strank, česar pa ni storilo, čeprav je tožeča stranka pravočasno predlagala dokaze v zvezi s tem. Pričanja je v delu, kjer so priče izpovedovale o dogovorih v zvezi z novo pogodbo, spregledalo. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, prekršena pa je tudi pravica do izjave in pravica do pravnega sredstva, dejansko stanje pa je zmotno oz. nepopolno ugotovljeno. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče ugotoviti, da je pogodba prenehala s potekom tega mandata. Tožeča stranka se sklicuje na sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 112/2009 z dne 21. 12. 2010, iz katere izhaja, da je pogodba, sklenjena za čas trajanja mandata, prenehala s potekom časa. O trditvah tožeče stranke s tem v zvezi se sodišče ni izjavilo, kar predstavlja kršitev pravice do izjave. Tudi iz toženčevih izpovedb v postopku opr. št. Pd 194/2007 izhaja, da glede pogodbe o zaposlitvi in plače (po ponovnem imenovanju direktorja) ni bilo nobenega govora, da nihče izrecno ni rekel, da stara pogodba velja, nihče pa je tudi ni preklical, člani nadzornega sveta pa o tem, kakšna naj bi bila plača, dokler ne bo sklenjena nova pogodba, niso nič rekli. Tudi ob upoštevanju teh izpovedi se pokaže, da so toženčeve trditve v obravnavani zadevi o tem, da naj bi mu bilo s strani nadzornega sveta novembra 2006 dano zagotovilo, da še naprej velja stara pogodba in da je želel podpisati novo le zato, da bi imel stvari formalno urejene, neverodostojne in neresnične.

Dokazni postopek je jasno pokazal, da do konsenza glede višine plače po poteku veljavnosti pogodbe z dne 28. 10. 2006 ni prišlo. Sodišče napačno pripisuje poseben pomen dejstvu, da v sklepu o odpovedi pogodbe z dne 10. 9. 2007 piše, da je družba pogodbo, kljub temu da je že potekla, izvrševala v celoti. Ta stavek je v sklepu res vsebovan, vendar ni resničen in sodišče nanj ni vezano, saj je tožena stranka vse do maja 2007 prejemala plačo, ki je bila nižja od plače, ki naj bi ji pripadala po pogodbi, zato se pogodba najmanj v tem delu ni izvrševala v celoti. Zato je ugotovitev, da naj bi se pogodba ves čas izvrševala, napačna, razlogi sodbe s tem v zvezi pa so nejasni oziroma nasprotujoči, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Drugi odstavek 262. člena ZGD-1 določa, da mora član organa vodenja ali nadzora vrniti koristi iz pogodbe, če ta ni odobrena s strani nadzornega sveta. Odobritev ni bila podana, pogodba ni bila sklenjena, zato je tožena stranka dolžna vrniti koristi iz pogodbe, torej preveč izplačane plače za mesece maj do avgust, ki presegajo primerno plačilo za opravljanje funkcije direktorja tožeče stranke glede na njeno premoženjsko in profitno stanje. Sodišče bi moralo ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava postaviti predlaganega izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil, koliko znaša primerno plačilo za delo, ki ga je opravljala tožena stranka ter razsoditi, da je presežna izplačila dolžan vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti bistvenih kršitev določb postopka, ki jih izrecno uveljavlja pritožba.

Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. To velja zlasti glede ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožencem v času trajanja prvega mandata direktorja, ki je prenehal 28. 10. 2006, po njegovem ponovnem imenovanju za direktorja, oziroma vprašanjem, ali se je v drugem mandatu ta pogodba, kljub temu da je že potekla, izvrševala v celoti. Z uveljavljanjem tega pritožbenega razloga tožeča stranka v bistvu izraža nestrinjanje z dokazno oceno oziroma pravno presojo sodišča prve stopnje, s čimer po vsebini uveljavlja preostala dva pritožbena razloga.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, da se ni opredelilo do nekaterih (po mnenju pritožnice bistvenih) navedb tožeče stranke, kršilo pravico do izjave tožeče stranke v smislu 22. člena Ustave Republike Slovenije oz. zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar sodišče stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ne omogoči obravnavanja pred sodiščem. Iz podatkov v spisu izhaja, da je imela tožeča stranka ves čas postopka možnost izjaviti se o navedbah in stališčih nasprotne stranke, poleg tega pa je sodišče obravnavalo vse za odločitev relevantne navedbe in predloge tožeče stranke, ter se do njih v razlogih sodbe tudi ustrezno opredelilo. To velja tudi za trditve tožeče stranke o tem, da je pogodba, sklenjena za čas trajanja mandata, prenehala s potekom tega mandata, ter za sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 112/2009 s tem v zvezi. Zato ni utemeljen očitek, da je bila prekršena pravica tožeče stranke do izjave, oziroma da ji je bilo s tem onemogočeno sodelovanje v postopku.

S tem v zvezi je nesprejemljivo sklicevanje tožeče stranke na stališča v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 112/2009 z dne 21. 12. 2010. Kot izhaja iz navedene sodbe ter sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1256/2007 z dne 4. 11. 2008 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 28/2005 z dne 5. 9. 2007, je šlo v tej zadevi za povsem drugačno situacijo kot v obravnavanem primeru - sodišče je presojalo zahtevek direktorja za plačilo stimulacije po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za čas trajanja prvega mandata, tožena stranka (delodajalec) pa je zahtevku (neutemeljeno) oporekala, češ da je bila prva pogodba sporazumno razveljavljena s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi ob nastopu drugega mandata.

Da je v obravnavani zadevi pogodba o zaposlitvi, sklenjena z direktorjem – toženo stranko, po preteku (prvega) mandata dne 28. 10. 2006 prenehala veljati, tudi ni nobenega dvoma. Sporno pa je, ali je bila njena veljavnost podaljšana, oziroma ali se je po preteku še nadalje izvrševala. Tudi iz tega razloga izpostavljanje stališč Vrhovnega sodišča RS v citiranem judikatu, iz katerega po navedbah tožeče stranke „jasno izhaja, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za čas trajanja mandata, prenehala s potekom časa, torej ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi zaradi ponovnega imenovanja tožnika za predsednika uprave ni več veljala – tč. 11“, ni bistvenega pomena.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni prekršilo določbe 8. člena ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prvostopenjsko sodišče je pravilno izvedlo dokazni postopek, ko je vpogledalo spis opr. št. Pd 194/2007, v katerem je bila obravnavana tožba tožnika A.C. zoper toženo stranko (tožečo stranko v obravnavani zadevi), zlasti ker je bila nasprotna tožba, ki je predmet presoje v obravnavanem individualnem delovnem sporu, vložena v zvezi s tožbo v zadevi opr. št. Pd 194/2007 prav zato, ker sta zadevi povezani tako glede dejanskih kot pravnih vprašanj. Zato ni bilo potrebno celotnega dokaznega postopka izvajati ponovno in nikakor ne gre za obid pravil ZPP o prosti presoji dokazov ter o ugotavljanju dejstev znotraj posameznega postopka, kot zmotno meni tožeča stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno upoštevalo tudi stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 414/2009 z dne 7. 6. 2011, v povezavi z dokazi, izvedenimi v postopku opr. št. Pd 194/2007, ki so bili z vpogledom v spis izvedeni tudi v tem postopku ter dokazi, ki jih je neposredno izvedlo v obravnavani zadevi (zaslišanja prič, vpogled v listine, predložene s strani strank – A1 do A22 ter B1 do B4). Očitek, da sodišče prve stopnje dokazov, izvedenih v obravnavani zadevi, ni ocenjevalo, ni utemeljen, saj je prvostopenjsko sodišče v celoti upoštevalo pravila iz 8. člena ZPP, svojo dokazno oceno pa je dovolj prepričljivo in natančno obrazložilo. Iz stališč sodišča prve stopnje glede veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (za direktorja tožene stranke) pa je mogoče sklepati tudi, kakšno je stališče sodišča prve stopnje v zvezi z določbo drugega odstavka 262. člena ZGD-1. Zato so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da se sodišče do teh navedb tožeče stranke sploh ni opredelilo, s čimer naj bi kršilo njeno pravico do izjave, neutemeljene. Tudi te bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožeča stranka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dejanskimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje in s tem uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče soglaša z njenimi razlogi, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Nasprotna tožba tožeče stranke, ki je predmet obravnavanega individualnega delovnega spora, je bila vložena, kot je že navedeno, v zvezi z zadevo, ki se je vodila pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. Pd 194/2008. V tej zadevi je bilo odločeno s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 194/2007 z dne 9. 9. 2008, ki je bila delno spremenjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1347/2008 z dne 11. 6. 2009, revizija (tožeče stranke A.C.) pa je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 414/2009 z dne 7. 6. 2011. V zadevi opr. št. Pd 194/2008 je tožnik med drugim s tožbo zahteval izplačilo razlike v plači do plače, ki jo je določala njegova individualna pogodba, ki jo je sklenil z delodajalcem kot direktor, ker iz razlogov potreb po likvidnih sredstvih dlje časa ni sprotno zahteval izplačila celotne plače, ampak je računovodstvu odrejal izplačilo nižje plače. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da okoliščina, da tožnik višine razlike neizplačanih plač do višine, določene v pogodbi o zaposlitvi, ni prikazoval v poslovnih knjigah, predstavlja krivdni razlog za razrešitev tožnika kot direktorja, da pa na tej podlagi ni mogoče zaključiti, da se je tožnik s takšnim ravnanjem odpovedal zahtevi po izplačilu plače po pogodbi in da je že s tem, ko si je odredil izplačevanje nižje plače, pristal na nižjo plačo, ker bi morala biti takšna odpoved (višji plači po pogodbi o zaposlitvi) jasno in konkretno izražena. Višje delovno in socialno sodišče je odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z zahtevkom za izplačilo razlike v plači spremenilo in tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo, ker je štelo, da gre za odpust dolga po 319. členu OZ. Revizijsko sodišče pa je sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča potrdilo, ker je ugotovilo, da je tožnik s svojimi konkludentnimi dejanji (nalogom računovodstvu, naj se mu izplačuje nižja plača) izkazal namen, da izplačila razlike ne bo zahteval in se je s tem višji plači odpovedal. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se je pogodba o zaposlitvi, ki je sicer res potekla dne 28. 10. 2006, ko se je iztekel prvi mandat direktorja, še naprej izvrševala tudi v času po ponovnem imenovanju toženca na funkcijo direktorja. Tak zaključek je sprejelo na podlagi naslednjih ugotovitev: - dejstva, da je bila tožniku po odpoklicu s funkcije odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2007 (priloga B1) pa izrecno piše, da je toženec kot direktor družbe dne 29. 10. 2001 sklenil pogodbo o pravicah in obveznostih člana uprave, ki jo je družba kljub temu, da je že potekla, izvrševala v celoti; - dejstva, da so sodišča vseh treh stopenj v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 194/2007 med istima strankama, vendar v obrnjenih vlogah, zavzela jasna stališča, da je pogodba z dne 29. 10. 2001 veljala do odpovedi z dne 10. 9. 2007 oz. do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka ponudila v podpis tožencu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ki jo je toženec tudi podpisal. Nesprejemljive so trditve tožeče stranke, da se pogodba z dne 29. 10. 2001 ni izvrševala, češ da je ugotovitev tožeče stranke o tem v sklepu o odpovedi pogodbe z dne 10. 8. 2007 neresnična. Če se pogodba ne bi izvrševala oziroma če po ponovnem imenovanju direktorja ne bi bilo nobene pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in direktorjem (ne ustne ne pisne), tožeča stranka direktorju, ki je funkcijo nedvomno zakonito opravljal na podlagi imenovanja s strani pristojnega organa, po odpoklicu oziroma predčasni razrešitvi s funkcije direktorja sploh ne bi mogla odpovedati. Zato je v vsakem primeru, kljub poteku prve pogodbe o zaposlitvi in kljub dejstvu, da konsenza med direktorjem in nadzornim svetom glede višine plače ni bilo, zaradi česar ni prišlo do sklenitve nove pisne pogodbe vse do odpoklica direktorja, mogoče ugotoviti le, da je bila veljavnost prve pogodbe podaljšana vsaj s konkludentnimi dejanji. Toženec je bil na funkcijo direktorja ponovno imenovan s strani pristojnega organa, svojo funkcijo zakonitega zastopnika tožeče stranke je tudi dejansko opravljal, še naprej je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, kar že samo po sebi pomeni, da je bila veljavnost prve pogodbe o zaposlitvi dejansko molče podaljšana in da se je kot taka izvrševala, vključno z izplačili plače. Prav tako ni mogoče šteti, da se pogodba ni izvrševala v delu, v katerem je bila določena plača direktorja, če se je tožencu izplačevala nižja plača na podlagi toženčeve odločitve (in ne na podlagi zahteve tožeče stranke), ker se je v obdobju do maja 2007 odpovedal pravici do višje plače in računovodstvu odrejal nižja izplačila zaradi likvidnostnih težav tožeče stranke (kar je bil, kot izhaja iz spisa opr. št. Pd 194/2007, tudi krivdni razlog za njegov odpoklic oziroma predčasno razrešitev - toženec je kršil načelo poročanja oz. obveščanja nadzornega sveta ter neodgovorno upravljal s sredstvi družbe). Kot izhaja iz spisa opr. št. Pd 194/2007, je bil v tej zadevi med drugim obravnavan tudi zahtevek tožnika (to je toženca v tem sporu) A.C. za plačilo razlike v plači za obdobje od novembra 2001 do višine plače po pogodbi o zaposlitvi (z dne 29. 10. 2001), v višini faktorja 5,5 povprečne neto plače pri toženi (v obravnavani zadevi tožeči) stranki.

Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je pogodba o zaposlitvi tudi po izteku mandata direktorja z dnem 29. 10. 2006 izvrševala tudi po ponovnem imenovanju toženca za direktorja tožeče stranke, s čimer se šteje, da je bila njena veljavnost podaljšana (za čas novega mandata oz. do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženec podpisal ob sprejemu nove pogodbe v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja iz poslovnega razloga), v okviru tega individualnega delovnega spora niti ni bilo potrebno ugotavljati, kakšna je bila prava pogodbena volja pogodbenih strank (nadzornega sveta tožeče stranke in toženca). Prav tako pa ni bistveno, ali je bila vsebina pogodbe med toženo stranko in predsednikom nadzornega sveta v delu, ki se nanaša na plačo, dogovorjena ali ne, kar kot odločilno izpostavlja tožeča stranka v pritožbi. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je bil toženec upravičen do plače v s pogodbo določeni višini po faktorju 5,5. Njegove odločitve o izplačevanju znižane plače od maja 2007 namreč ni bilo več, ker je od tedaj dalje odredil računovodski službi, da mu izplačuje pogodbeno dogovorjeno plačo, nadzorni svet pa ni sprejel nobenega sklepa o znižanju prejemkov toženca v smislu drugega odstavka 253. člena ZGD. Na tej podlagi je potrebno pritrditi pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je bil toženec v spornem obdobju (od maja do avgusta 2007) upravičen do plače, dogovorjene s pogodbo z dne 29. 10. 2001. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (154., 165. člen ZPP).