Jedro

Ker na podlagi napotitve tožnica ne bi več opravljala dela vodje pošte II, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je toženka z napotitvijo kršila prvi odstavek 43. člena ZDR-1, ki zahteva, da delodajalec delavcu zagotavlja delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi.

V odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bilo tožnici očitano, da v mesecu juniju 2020 na pošti A. ni izvajala del za poštnim okencem z nepogodbenimi strankami in da je devetkrat nepravilno razporedila vodjo izmene. Kot izhaja iz izpodbijanega dela sodbe, je tožnica delo na pošti A. sicer nastopila 1. 6. 2020, je pa napotitvi nasprotovala, kar je izrazila tudi z vloženo zahtevo za odpravo kršitev in kasneje sodnim varstvom. Navedeno pomeni, da z delom na pošti A. ni soglašala (prim. VIII Ips 297/2015). Upoštevajoč pogodbeni princip, ki velja za urejanje delovnih razmerij, prvi odstavek 31. člena ZDR-1, ki zahteva vestno opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi, ter že citirani prvi odstavek 43. člena ZDR-1, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnici v okviru odpovednega razloga ni mogoče utemeljeno očitati navedenih kršitev delovnih obveznosti, ki se nanašajo na vsebino dela na pošti IV v A., saj zanj ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi in je bila nanj tudi nezakonito napotena.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 8 dneh, od vročitve te sodne odločbe, povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 549,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta obvestilo z dne 23. 4. 2020 o napotitvi tožnice na delo na pošto A. ter odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 30. 7. 2020 nezakonita in ju je razveljavilo (I. in II. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, zato jo je ta dolžna pozvati na delo, jo vpisati v matično evidenco ZPIZ in ji od 14. 8. 2020 do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo (III. točka izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka sodbe). Zavrglo je tožbo za plačilo dajatev in prispevkov (V. točka izreka sklepa). Toženki je naložilo, da tožnici povrne 4.183,73 EUR stroškov postopka (VI. točka izreka sodbe). S sklepom z dne 17. 6. 2021 je v I. do VIII. točki izreka odmerilo stroške pričam, ugotovilo, da jim jih je toženka kot njihov delodajalec že plačala (IX. točka izreka sklepa), in odločilo, da toženka sama krije odmerjene stroške prič (X. točka izreka sklepa).

2. Toženka se zoper I., II., III. in VI. točko izreka sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita, da sodišče ni dodatno zaslišalo B.B. Izpodbija prvostopenjski zaključek, da je bila tožnici neutemeljeno očitana neprimerna komunikacija s C.C., D.D. in E.E. Očita, da se pri tej presoji sodišče ni opredelilo do vseh listin in izpovedi, zato je kršilo 14. ter 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, 8. člen ZPP in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Nadalje nasprotuje zaključku o nezakoniti napotitvi tožnice na delo na pošto A. Sodišče ni upoštevalo, da je toženka z angažiranjem dodatne delavke spremenila delovni proces na tej pošti tako, kot da bi pošta A. spadala v skupino II in s tem tožnici omogočila, da bi tudi na tej pošti lahko delovala tako, kot je na pošti v F. kot vodja pošte II. Z listinami in pričami je toženka dokazala, da so bile delovne naloge vodij pošt različnih skupin po vsebini praktično enake, različen je le njihov obseg glede na velikost pošte. Ker se ni opredelilo do tega, da organizacijo dela na poštah II določijo vodje pošt II in ti zato kljub zaposlitvi na enakem delovnem mestu ne izvajajo povsem enakih delovnih nalog, je sodišče kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče se je neutemeljeno sklicevalo na postopanje toženke v primeru prekategorizacije pošte v G. Prvostopenjskim ugotovitvam, da je napotitev predstavljala sankcioniranje tožnice, da odločitev toženke ni bila poslovna, da je sovpadala z obdobjem kadrovske podhranjenosti in preobremenjenosti delavcev, ter presoji izpovedi H.H. pritožba očita kršitev iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožba vztraja, da je bila zakonita tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V zvezi s tem očita kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja prvostopenjskim ugotovitvam o: vsebini pogovora med tožnico in B.B. glede dela za poštnim okencem, da tožnica ni bila usposobljena za naloge na poštnem okencu v A., da ni zavrnila uvajanja, glede angažiranja dodatne delavke na pošti A., da tožnici ni bilo pojasnjeno, kako naj na pošti A. organizira delo, do kdaj bo tam prisotna tretja delavka in drugim ugotovitvam glede neutemeljenega odpovednega razloga. Pritožba se ne strinja z reintegracijo tožnice. Navaja, da bi kot okoliščino za sodno razvezo sodišče moralo upoštevati tožničino komunikacijo s C.C., D.D. in I.I., saj bi jo ob pravilni uporabi 8. člena ZPP moralo oceniti kot neprimerno. Sodno razvezo utemeljujejo tudi zapisniki o razgovorih direktorja PE J. z delavci dne 7. 4. 2020, zabeležke izvedenih aktivnosti zunanje pooblaščenke za mobing K.K. z dne 9. 6. 2020 ter e-sporočila in izpovedbe v zvezi s tem. Sodišče bi toženko na svoje stališče o neustrezni konkretiziranosti navedb moralo opozoriti. V zvezi s presojo sodne razveze pritožba očita tudi kršitev 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede prvostopenjskih ugotovitev o odklonilnem odnosu direktorja PE J. do tožnice zaradi njene vloge v sindikatu oziroma o povezanosti toženkinega postopanja s sindikalnim udejstvovanjem tožnice, o cilju toženke, da se je znebi, o kadrovski podhranjenosti idr. Odločitvi sodbe o stroških postopka očita, da tožničinemu pooblaščencu ne pripadajo stroški kilometrine, preostali stroški pa niso bili odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 24/2015 in nadaljnji). Toženka predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Iz vseh pritožbenih razlogov se toženka pritožuje tudi zoper X. točko izreka sklepa z dne 17. 6. 2021. Zaradi nezakonitosti dela sodbe, ki ga izpodbija s pritožbo in posledičnega neuspeha tožnice v postopku, predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da je tožnica dolžna toženki povrniti odmerjene stroške prič.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo zoper sodbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijana dela sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

7. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je tožnica 3. 4. 2019 in 23. 4. 2020 prejela pisni opozorili na podlagi prvega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Toženka ji je 23. 4. 2020 podala tudi obvestilo o napotitvi na delo na pošto A. Dne 30. 7. 2020 ji je pogodbo o zaposlitvi za vodjo pošte II redno odpovedala iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

8. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da sta bili pisni opozorili utemeljeni. Zaključek, da je bila tožnici neutemeljeno očitana neprimerna komunikacija s C.C., D.D. in E.E., pritožba izpodbija in mu očita kršitev 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 8. člena ZPP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je očitke o neprimerni komunikaciji s temi osebami toženka vključila v pisno opozorilo z dne 23. 4. 2020. Prvostopenjsko sodišče je utemeljenost tega opozorila ugotovilo že zaradi druge kršitve tožnice, tj. v zvezi z vodenjem sestankov in zapisnikov o njih. Dokazne ocene o utemeljenosti tega pisnega opozorila tako ne more spremeniti presoja pritožbenih očitkov o komunikaciji s C.C., D.D. in E.E., zato pritožbene navedbe v tem delu niso bile odločilnega pomena in se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Posledično to velja tudi za pritožbeno izpodbijanje ugotovitev, s katerimi je prvostopenjsko sodišče dodatno podkrepilo zaključke o neobstoju neprimerne komunikacije (da je več pritožb zoper tožnico prišlo po sestanku z direktorjem PE J.; da toženka tožnici ni dopustila soočenja z delavci).

9. Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vodja pošte II, ki je v 9. členu določala, da tožnica opravlja delo v organizacijski enoti PE J., na poštah in drugih poslovalnicah na območju poslovne enote. Tožnica je opravljala delo vodje pošte II na pošti v F., ki je pošta skupine II (v PE J. je skupno sedem pošt, ki spadajo v to skupino). Dne 23. 4. 2020 ji je toženka podala obvestilo o napotitvi na delo na pošto A., ki je pošta skupine IV. Pritožba zmotno izpodbija prvostopenjski zaključek o nezakonitosti napotitve. Ker na podlagi napotitve tožnica ne bi več opravljala dela vodje pošte II, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je toženka z napotitvijo kršila prvi odstavek 43. člena ZDR-1, ki zahteva, da delodajalec delavcu zagotavlja delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožnica na pošti A. nadaljevala delo v okviru obstoječega delovnega mesta vodja pošte II, ker naj bi toženka z angažiranjem dodatne delavke spremenila delovni proces na pošti A. tako, kot da bi bila ta pošta umeščena v II. skupino. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da predstavlja podlago za umestitev pošt v pet skupin Sklep o kriterijih za razvrstitev pošt v skupine ter kriterijih za določanje delovnih mest vodij pošt, organizatorjev dela na poštah in vodij izmen. Kriterij razvrščanja je skupno število zaposlenih. Kot izhaja iz neprerekane prvostopenjske ugotovitve, je bilo na pošti A. 5,5 zaposlenih, kar pomeni, da niti z upoštevanjem dodatne delavke, na katero se sklicuje pritožba, pošta A. ni dosegla števila zaposlenih (15 do 39), ki je potrebno za umestitev pošte v skupino II. Iz citiranega Sklepa o kriterijih tudi ne izhaja, da bi bilo delovni proces na pošti IV mogoče spremeniti tako, kot da bi bila ta pošta umeščena v skupino II, zato so tovrstne pritožbene navedbe neuspešne.

10. Po pritožbeni navedbi sodišče ni upoštevalo, da je bilo z dodelitvijo dodatne delavke na pošto A. tožnici omogočeno, da bi lahko tudi na tej pošti delovala tako, kot je kot vodja pošte II v F., torej da bi tudi na pošti A. lahko namenila 50 % časa (ali več) nalogi vodenja pošte, preostali del pa drugim nalogam vodje pošte; pritožba še poudarja, da je z listinami (izpisi iz UPO) in pričami dokazala, da so kljub različnemu zapisu nekaterih delovnih nalog vodij pošt različnih skupin, njihove naloge po vsebini praktično enake, različen je le njihov obseg in sicer glede na velikost pošte oziroma število zaposlenih. Po presoji pritožbenega sodišča te navedbe ne spremenijo zaključka o nezakoniti napotitvi. Kot je poudarjeno tudi v toženkini sistemizaciji, je namen delovnega mesta vodja pošte II upravljanje pošte II in vodenje zaposlenih (in v tem okviru načrtovanje, organiziranje, usklajevanje, kontroliranje in odločanje o delu pošte razreda II), namen delovnega mesta vodje pošte IV pa je upravljanje pošte IV in vodenje zaposlenih (in v tem okviru načrtovanje, organiziranje, usklajevanje, kontroliranje in odločanje o delu pošte razreda IV). Namen vodenja pošte II je torej mogoče udejanjiti le na pošti skupine II. Vsebina teh dveh delovnih mest zato ni enaka, kot izhaja iz izpodbijanega dela sodbe, pa se temu ustrezno delovni mesti razlikujeta tudi glede na razvrstitev v tarifni razred, zahtevano izobrazbo, poklic, znanja in delovne izkušnje. Posledično je pravilna tudi prvostopenjska ocena, da tožnica na pošti A. ni mogla nadaljevati dela po veljavni pogodbi o zaposlitvi na način, da se ji obveznosti in pravice iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi niso spremenile, kot sicer to napačno navaja obvestilo o napotitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku tudi niso bile zatrjevane okoliščine, da bi napotitev temeljila npr. v razlogih za začasno opravljanje drugega dela v smislu tretjega do sedmega odstavka 33. člena ZDR-1, niti iz obvestila o napotitvi ne izhaja, da je napotitev časovno omejena. Nasprotno, v njem je navedeno, da bo tožnica delo na pošti A. opravljala do nadaljnjega.

11. Pritožba očita bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker se sodišče ni opredelilo do tega, da organizacijo dela na poštah II določijo vodje pošt II, zato ti kljub zaposlitvi na enakem delovnem mestu povsem enakih delovnih nalog ne izvajajo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upoštevaje že zgoraj podano obrazložitev ta pritožbena navedba ni bila bistvenega pomena za presojo zakonitosti napotitve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Nadalje pritožba očita, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na postopanje toženke v primeru prekategorizacije pošte G. Z navedbo o tem, da je ob spremembi te pošte iz skupine IV.B v skupino V toženka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi za upravnika pošte IV s ponudbo nove za upravnika pošte V, je prvostopenjsko sodišče po presoji pritožbenega sodišča zgolj dodatno podkrepilo ugotovitev o nepravilnosti postopanja toženke ob napotitvi tožnice iz pošte II na pošto IV. Sicer pa je slednji zaključek pravilen tudi brez upoštevanja razlogov v zvezi s pošto v G. Zmoten je tudi pritožbeni očitek o neupoštevanju izpovedi B.B. o tem, da je po spremembi pošte v L. iz skupine II v IV dotedanja vodja pošte II tudi nadalje opravljala delo v okviru obstoječega delovnega mesta vodje pošte II. Opisano postopanje v primeru pošte v L. namreč še ne pomeni, da je toženka pri presojani napotitvi tožnice ravnala pravilno.

13. Ker je obvestilo o napotitvi nezakonito že iz zgoraj podanih razlogov, za njegovo presojo niso odločilnega pomena ostale okoliščine, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, tj. da je napotitev pomenila sankcioniranje tožnice, da odločitev toženke ni bila poslovna, da je sovpadala z obdobjem kadrovske podhranjenosti in preobremenjenosti delavcev, ter izpoved H.H. o vodenju pošt skupin II in IV. Do pritožbenih navedb, s katerimi toženka izpodbija te ugotovitve in jim očita kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, se pritožbeno sodišče zato ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je zaključek o nezakoniti napotitvi pravilen, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev obvestila o napotitvi.

14. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bilo tožnici očitano, da v mesecu juniju 2020 na pošti A. ni izvajala del za poštnim okencem z nepogodbenimi strankami in da je devetkrat nepravilno razporedila vodjo izmene. Kot izhaja iz izpodbijanega dela sodbe, je tožnica delo na pošti A. sicer nastopila 1. 6. 2020, je pa napotitvi nasprotovala, kar je izrazila tudi z vloženo zahtevo za odpravo kršitev in kasneje sodnim varstvom. Navedeno pomeni, da z delom na pošti A. ni soglašala (prim. VIII Ips 297/2015). Upoštevajoč pogodbeni princip, ki velja za urejanje delovnih razmerij, prvi odstavek 31. člena ZDR-1, ki zahteva vestno opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi, ter že citirani prvi odstavek 43. člena ZDR-1, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnici v okviru odpovednega razloga ni mogoče utemeljeno očitati navedenih kršitev delovnih obveznosti, ki se nanašajo na vsebino dela na pošti IV v A., saj zanj ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi in je bila nanj tudi nezakonito napotena. Ob tem stališču prvostopenjska presoja pravilnosti tožničinega postopanja na pošti A. niti ni odločilnega pomena, prav tako ne pritožbene navedbe, s katerimi ta očita kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja prvostopenjskim ugotovitvam o vsebini pogovora med tožnico in B.B. glede dela za poštnim okencem, da ni bila usposobljena za naloge na poštnem okencu v A., da ni zavrnila uvajanja, glede angažiranja dodatne delavke na pošti A., da tožnici ni bilo pojasnjeno, kako na pošti A. organizira delo, do kdaj bo tam prisotna tretja delavka in drugim ugotovitvam glede neutemeljenega odpovednega razloga (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Izpodbijana odpoved pa bi bila v vsakem primeru (torej tudi v primeru ugotovljenih kršitev) nezakonita zaradi pravilne prvostopenjske navedbe o tem, da ni bilo onemogočeno nadaljevanje dela tožnice pri toženki pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Očitana ji dejanja se nanašajo na tožničino delo na pošti IV, to dejstvo pa izključuje ugotovitev, da z njo ni bilo mogoče nadaljevati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki pa je bila sklenjena za delo na pošti II oziroma za drugo delovno mesto, tj. vodja pošte II.

16. Ker je sodišče utemeljeno ugotovilo nezakonitost odpovedi, je pravilno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku. Pritožba vztraja pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Očita, da bi kot okoliščino temu v prid sodišče moralo upoštevati tožničino komunikacijo s C.C., D.D., pa tudi s I.I. (slednji se omenja v okviru komunikacije tožnice do E.E.), ki bi jo ob pravilni uporabi 8. člena ZPP moralo šteti kot neprimerno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi te komunikacije tožnica prejela že pisno opozorilo z dne 23. 4. 2020, kar pomeni, da je toženka ob njegovi izdaji očitno ocenila, da navkljub tej komunikaciji delovno razmerje s tožnico lahko nadaljuje. Glede na to bi bilo neutemeljeno in kontradiktorno, da bi v kasnejšem postopku odpovedi iz krivdnega razloga (v katerem se tudi sicer odpovedni razlog ne nanaša na neprimerno komunikacijo), toženka taisto komunikacijo, ki je bila predmet pisnega opozorila, uporabila kot okoliščino za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja v smislu 118. člena ZDR-1. 17. Po mnenju pritožbe sodno razvezo narekujejo zapisniki o razgovorih direktorja PE J. z delavci dne 7. 4. 2020, zabeležke izvedenih aktivnosti zunanje pooblaščenke za mobing z dne 9. 6. 2020, ter e-sporočila in izpovedbe v zvezi s tem, iz katerih izhaja tožničino dalj časa trajajoče neprimerno ravnanje in komunikacija s podrejenimi na pošti F., kar je porušilo zaupanje toženke do nje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da se pri presoji uporabe instituta sodne razveze upoštevajo predvsem okoliščine, ki nastanejo po ali zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Razgovori z dne 7. 4. 2020 so bili opravljeni slabe štiri mesece pred podajo odpovedi. Po njih je tožnica 23. 4. 2020 prejela pisno opozorilo, ki jo je v zaključku izrecno opomnilo na nedopustnost neprimerne komunikacije do sodelavcev ter strank in da se jo še zadnjič opozarja na izpolnjevanje obveznosti. Že iz teh razlogov sklicevanje na te razgovore za potrebe sodne razveze ni utemeljeno. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče soglaša tudi s prvostopenjsko ugotovitvijo, da so v zapisnikih o teh razgovorih imena delavcev, ki so podali izjave, anonimizirana, očitki pa praviloma podani splošno in časovno nekonkretizirano. Iz tega razloga in ob upoštevanju splošnih trditev toženke o tem, da je tožnica šikanirala in mobingirala in zato z njo ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja (l. št. 120, 148, 194), tudi po presoji pritožbenega sodišča ti zapisniki ne bi mogli predstavljati ustrezne, prepričljive podlage za sodno razvezo.

18. Po razgovorih, ki jih je K.K. opravila z 11 delavci toženke, je v ravnanjih tožnice do njih v obdobju do 27. 4. 2020 zaznala neenakopravno obravnavo, nespoštljiv odnos in komunikacijo. Prvostopenjsko sodišče izsledkov aktivnosti K.K. z dne 9. 6. 2020 pravilno ni štelo kot okoliščino za sodno razvezo. K.K. je nenazadnje sama poudarila, da je treba pred ukrepanjem nujno opraviti razgovor s tožnico; ta do sestave predmetne zabeležke ni bil opravljen. Pravilna pa je tudi prvostopenjska ugotovitev o nekonkretiziranosti ravnanj, o katerih so K.K. povedali delavci. Imena delavcev, s katerimi je opravila razgovore, so bila v zabeležki B40 prečrtana, tožnici očitana ravnanja niso bila časovno konkretizirana, niti vsebinsko natančneje opredeljena.

19. Pritožba zmotno navaja, da bi moralo sodišče toženko na svoje stališče o neustrezni konkretiziranosti opozoriti v okviru materialno procesnega vodstva. Toženka je podala trditveno podlago glede 118. člen ZDR-1, čeprav je bila, kot že obrazloženo, skopa. Sodišče pa ni dolžno in tudi ne sme ene od strank spodbujati in podučevati, da naj podane trditve dodatno obrazloži in kako, s ciljem, da bo z njimi v postopku uspela.

20. Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo soglaša s prvostopenjsko presojo, da okoliščine, zaradi katerih je toženka zahtevala sodno razvezo, niso bile podane. Ob nadaljnjih ugotovitvah o dolgoletni delovni dobi tožnice pri toženki (18 let), pri kateri je ta zasnovala svojo karierno pot in se dodatno izobrazila za diplomirano tehnologinjo poštnega prometa, slabši zaposljivosti v drugih dejavnostih, minimalnem potrebnem stiku z direktorjem PE J., ter ob možnosti, da se tožnico v PE J. vrne na katerokoli pošto II. kategorije in ne nujno na pošto F., je po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev o njeni reintegraciji.

21. Ker je že iz pojasnjenih razlogov uporaba instituta sodne razveze neutemeljena, so nepomembne ugotovitve, ki jih je prvostopenjsko sodišče tudi navedlo v okviru te presoje in katerim pritožba očita kršitev 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Gre za ugotovite o odklonilnem odnosu direktorja PE J. do tožnice zaradi njene vloge v sindikatu oziroma o povezanosti toženkinega postopanja s sindikalnim udejstvovanjem tožnice, o cilju toženke, da se znebi tožnice, pritožbeni očitek, da se sodišče v zvezi s pisnim opozorilom iz leta 2019 ni opredelilo do tega, da je bila pošta F. edina, ki je dvakrat zaporedoma prejela oceno poslovanja zadostno, o kadrovski podhranjenosti … Do njih se pritožbeno sodišče zato ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni dodatno zaslišalo B.B. Toženka je predlagala dodatno zaslišanje o tožničinih zatrjevanjih glede zmanjšane kadrovske zasedenosti (l. št. 297) in o viških ur (l. št. 301), a te okoliščine niso bile odločilnega pomena.

23. Odločitvi o stroških v VI. točki izreka sodbe pritožba očita, da tožničinemu pooblaščencu ne pripadajo stroški kilometrine za prihod na naroke za relacijo Koper - Nova Gorica - Koper. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Delovno sodišče v Kopru pristojno za območje sodnih okrožij Koper in Nova Gorica (12. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), zato je pooblaščenec upravičen do povračila kilometrine za pot v okviru navedenih okrožij (prim. Pdp 276/2019). Dodaten razlog za upravičenost do teh stroškov je v tem, da je tožbo, s katero je pred Delovnim sodiščem v Kopru tožnica izpodbijala odpoved, sodišče združilo s tožbo, ki je bila pred Zunanjim oddelkom v Novi Gorici vložena zoper napotitev, zaradi česar je združeno zadevo nato obravnaval Zunanji oddelek v Novi Gorici. Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da preostali stroški niso bili odmerjeni skladno z OT. Očitek je uveljavljan zgolj pavšalno, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so bili stroški pravilno odmerjeni ob upoštevanju vrednosti spora 300 točk za tožbo zoper odpoved in 300 točk za tožbo zoper obvestilo o napotitvi (tar. št. 15/1/b OT).

24. Toženka s pritožbo zoper izpodbijani del sodbe ni uspela, zato ni bilo razloga za spremembo izpodbijanega dela sklepa o stroških prič. Tudi sicer na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 toženka v sporih o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne glede na (ne)uspeh v postopku sama krije svoje stroške, torej tudi stroške prič, ki jih je predlagala (M.M., C.C., I.I., D.D., N.N.).

25. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbama ni uspela, pa tudi sicer jih v sporu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi zgoraj citiranega člena ZDSS-1 krije sama v vsakem primeru. Na podlagi prvih odstavkov 154. in 165. člena ZPP ter ob upoštevanju OT je dolžna povrniti tožnici stroške v višini 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo (4. tč. tar. št. 15 OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 450,00 EUR. Dolguje ji tudi 22 % DDV (99,00 EUR), skupaj 549,00 EUR.