Jedro

V zadevi, za katero uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči, tožnik toži za odškodnino, ker meni, da ravnanje z njim v zaporu po bolnišnični oskrbi ni bilo ustrezno. Vendar je po presoji sodišča glede na dosedanji potek pravdnega postopka toženka pravilno sklepala, da ni verjetnega izgleda za uspeh, saj zaslišane priče tožnikovih trditev o neustreznem ravnanju niso potrdile.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki nadaljnjega pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s pravdno zadevo opr. št. P ... Okrožnega sodišča v Novem mestu. Pri zavrnitvi prošnje se tožena stranka sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), to je na vsebinski kriterij, po katerem zadeva ne sme biti očitno nerazumna oziroma mora imeti prosilec v zadevi izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Tožnik želi brezplačno pravno pomoč v pravdnem postopku v zvezi z že vloženo odškodninsko tožbo za nepremoženjsko škodo zaradi okvare zdravja ter trajnih posledic, ki naj bi nastale zaradi neustreznega ravnanja z tožnikom. Po mnenju tožene stranke je pričakovanje tožnika, da bo v civilnem postopku dokazal, da mu je zaradi nedopustnega ravnanja v Zavodu za prestajanje kazni A. nastala pravno priznana škoda in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Po oceni tožene stranke je za nastanek škode na svojem zdravju odgovoren tožnik sam, ko je dne 16. 10. 2008 pojedel nož. Po podatkih spisa je bil po vrnitvi iz bolnišnice ves čas pod nadzorom pravosodnih policistov in tudi pod zdravniškim nadzorom. Bil je v posebnem prostoru, v katerega so ga namestili zaradi nevarnosti, da bi storil samomor, ki je tudi obložen s posebnimi materiali, ki preprečujejo samopoškodovanje. Po podatkih spisa naj ne bi imel zapletov po zdravljenju in tudi iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi utrpel škodo in tako ni podana nobena od predpostavk odškodninskega delikta. Razen tega je drugo tožena stranka tudi ugovarjala zastaranje, saj je subjektivni rok za vložitev zahtevka že potekel. Tožnik v tožbi navaja, da je bil žrtev nehumanega ravnanja po operativnem posegu ter da pri tem ni bistveno, kako in zakaj je prišlo do poškodbe. V nadaljevanju tožnik povzema vsebino nekaterih sporazumov, ki se nanašajo na ravnanje z begunci, ujetniki in zaporniki. Izpostavlja to, da je v tem postopku po njegovem mnenju sporno ravnanje z njim po poškodbi. Nadalje pojasnjuje splošno stanje zdravstvene oskrbe v slovenskih zaporih in izraža nezadovoljstvo zaradi tega stanja. Meni, da tudi sam že pred kritičnim dogodkom ni bil deležen ustrezne oskrbe in je iz protesta pogoltnil prelomljeno žlico in jedilni nož. Po operaciji so ga dali v bunker, kjer ni vode, tla so mrzla brez ogrevanja. Njegova rana se ni pravilno zarasla. V sobo prihaja mrčes in podgane. Po tožnikovem mnenju je bila namestitev v ta prostor tudi v nasprotju z predpisi. Tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v pravdnem postopku ni navajal, da bi v posebnem prostoru po operativnem posegu videl podgane. Zaposleni v zaporu so tožniku rešili življenje ter zdravje in ga pravočasno odpeljali v bolnišnico, po zaključenem zdravljenju pa po podatkih spisa ni bilo nobenih komplikacij. Splošno znano dejstvo pa je, da v bivanje v zaporu ne vpliva dobro na psihično stanje obsojenih. Če nekdo protestira proti slabim razmeram, to ob zagotovljenih osnovnih standardih ne more biti razlog za odškodninsko odgovornost, saj je izključena krivda, ker je pooperativno zdravljenje potekalo uspešno, pa je izključena tudi škoda. Ne obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo. Za obliko protesta, za katerega se je tožnik odločil, je odgovoren tožnik sam. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 24. členu med drugim določa, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno ni nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da toži za odškodnino predvsem zaradi neustreznega ravnanja z njim po kritičnem dogodku. Tudi iz upravnega spisa, konkretno iz fotokopije tožbe, je razvidno, da tožnik toži zaradi odškodnine zaradi tega, ker meni, da ravnanje z njim po bolnišnični oskrbi ni bilo ustrezno. Vendar pa sodišče meni, da je glede na dosedanji potek pravdnega postopka tožena stranka pravilno sklepala, da ni verjetnega izgleda za uspeh, saj do sedaj zaslišane priče niso potrdile tožnikovih trditev o neustreznem ravnanju. Iz zapisnikov o zaslišanju prič na glavni obravnavi je razvidno, da je bila namestitev v posebni prostor namenjena temu, da ne bi prišlo več do samopoškodbe tožnika, da je prostor talno ogrevan, da se ti prostori vedno po vsaki uporabi očistijo in dezinficirajo, da v njih ni umazanije in da ne drži, da bi bile bile v njih podgane ali mrčes. Celotni prostor je prilagojen varnosti in ne drži, da bi bil ta prostor nehigieničen. Glede na vse navedeno zato sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ocenila, da vsebinski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni podan.

Do tistih tožbenih navedb, ki se nanašajo na opisovanje organizacije zdravstvene službe po zaporih, ki je po tožnikovem mnenju neustrezna, pa se sodišče ne more opredeliti, ker gre za splošne navedbe, ki so zgolj posredno povezane s konkretnim obravnavanim primerom. Prav tako se sodišče v tem upravnem sporu ne more opredeliti do tožbenih navedb, ki se nanašajo na to, da naj bi bil tožnik nameščen v poseben prostor v nasprotju z predpisi, saj je to stvar drugega postopka in ne postopka dodelitve brezplačne pravne pomoči. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.