Jedro

Za zaključek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja nezakonita, ne zadošča, da tožnik očitano dejanje prizna. Pri tem je namreč potrebno upoštevati tudi okoliščine, kako je do kršitve oziroma očitanega dejanja prišlo, saj vsaka kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (ne glede na vsebino in okoliščine) ne more predstavljati resnega in utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10.08.2006 tožniku nezakonita in se razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožnika takoj pozvati nazaj na delo, mu za čas od 15.8.2006 do ponovnega nastopa dela izplačati pripadajoče plače z vsemi dodatki in od njih odvesti vse prispevke za zdravstveno zavarovanje ter plačati vse davčne obveznosti iz naslova delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne plače do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Najprej poudarja, da v tenorju izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vsebovan konkreten očitek, ni časovno opredeljena kršitev, tako, da se niti ne da ugotoviti, kdaj in kaj naj bi tožnik storil, kar naj bi imelo za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na navedeno pa kršitev za dan 29.07.2006 (sobota) ni izkazana, dejansko stanje je pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno. V izpovedbah zaslišanih prič so neskladja, saj je N.B. izpovedala, da je sama pogledala videoposnetek za dan 29.8.2006 in da je bilo vidno, da je imel M.J. dve kartici. Priča A.P., ki si je prav tako ogledal posnetek za sporni dan pa je izjavil, da ne ve, če se vidita obe kartici oz. se tega ne spomni, ker je že malo pozabil. Tudi tožnik sam je izpovedal, da kršitve tega dne ni storil, da je bil dejansko ves čas odrejenih ur po urniku na delovnem mestu ter da je razkladal kamion s francosko zmrznjeno robo, česar tožena stranka niti ni prerekala. Prav tako tožena stranka v postopku ni dokazala, da naj bi tožnik odšel z dela vsakokrat najmanj eno uro prej, niti o tem niso vedele izpovedati zaslišane priče. Izrečena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je prestrog ukrep. Tožnik je namreč kršitev z dne 1.8.2006 priznal, pri sami kršitvi pa sodišče ni upoštevalo okoliščin, kako je do kršitve prišlo. Tožnik je bil v času, ko je M.J. "poštempljal" njegovo kartico, na delovnem mestu, odpeljal je namreč smeti, pri čemer je pozabil vzeti kartico in se registrirati. Sodišče nadalje tudi ni ugotavljalo okoliščin in interesov strank glede nadaljevanja delovnega razmerja niti do konca odpovednega roka, sploh pa bi moralo tožnikovo dejanje, glede na to, da ni škodljivih posledic, šteti kot dejanje majhnega pomena. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala vse pritožbene navedbe in dodatno še navajala, da so v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno in natančno opisane ter obrazložene kršitve tožnika, prav tako je tudi pojasnjeno, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče, tudi ne v času odpovednega roka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnikov zagovor, v katerem zanika kršitev, storjeno 29.7.2006, češ da je bil ves čas na delu in je tedaj razkladal kamion, neprepričljiv. Po prepričanju tožene stranke je, glede na časovno oddaljenost dogodka, popolnoma običajno, da se priča A.P. določenih podrobnosti ne spomni, vsekakor pa to ni razlog, ki bi izpodbil preostalo pričanje tako te priče, kot priče N.B.. Nobenega dvoma ni, da je tožnik dne 29.7.2006 in 1.8.2006 odšel z delovnega mesta, pri čemer pa svojega odhoda z dela ni zabeležil s kartico na označenem registratorju, kot to določa Pravilnik o registraciji delovnega časa, pač pa je tožnikov odhod z njegovo osebno kartico vsakokrat registriral tožnikov sodelavec M.J.. Tožena stranka poudarja, da je resen in utemeljen razlog za izdajo izredne odpovedi nedvomno podan, tožnikovo ravnanje namreč predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Tožena stranka je izgubila zaupanje v tožnika, kar predstavlja takšno okoliščino, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bila odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka preuranjena.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) tudi iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih - Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR). Poleg tega mora delodajalec (2. odstavek 82. člena ZDR) dokazati, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR).

Tožena stranka je tožniku dne 10.08.2006 (priloga A3) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila med strankama sklenjena dne 30.08.2000, zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, to je iz razloga, navedenega v 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka navedla kršitve določil pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi bile storjene s tem, da je tožnik dne 29.07.2006 in 01.08.2006 odšel z delovnega mesta, pri čemer pa svojega odhoda ni zabeležil s kartico na označenem registratorju, kot to določa Pravilnik o registraciji delovnega časa X Odhod delavca je vsakokrat, najmanj eno uro po dejanskem odhodu delavca z dela, registriral njegov sodelavec M.J., ko je le ta tudi odšel z dela. Tožnik naj bi se torej očitno s sodelavcem M.J. dogovoril, da le ta kasneje ob svojem odhodu registrira tudi tožnikov odhod, s čimer naj bi tožnik skušal lažno prikazati svojo prisotnost na delovnem mestu, čeprav ga na delovnem mesti dejansko ni bilo. Delodajalec je odločil, da takšno delavčevo ravnanje predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, storjeno naklepno, zaradi česar je delodajalec izgubil zaupanje v delavca, kar predstavlja tako okoliščino, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožnik je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje, kasneje pa smiselno enako tudi v pritožbi zatrjeval, da kršitve z dne 29.07.2006 ni storil, dne 01.08.2006 pa se resda ob odhodu ni sam registriral, ampak ga je registriral sodelavec M.J. in sicer iz razloga, ker je sam odpeljal smeti, kartico pa pozabil na obešalniku in je zato po telefonu poklical sodelavca M.J., da vzame tudi njegovo kartico ter njegov odhod registrira (izpoved tožnika- list št. 60).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno in zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je na podlagi zaslišanja tožnika, zaslišanja prič N.B. in A.P. ter listin, ki so bile predložene v spis, ugotovilo, da je že kršitev z dne 01.08.2006, ki jo je tožnik priznal, zadosten razlog za zakonitost podane odpovedi, zato ostalih predlaganih dokazov, tako v zvezi z okoliščinami registracije tega dne, še posebej pa dne 29.07.2006, ni izvajalo.

Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo ne strinja in pritrjuje pritožbi, ki poudarja, da je tožnik kršitev z dne 01.08.2006 resda priznal, da pa sodišče pri sami kršitvi ni upoštevalo okoliščin, kako je do kršitve prišlo. Sodišče v zvezi z navedenim ni zaslišalo tožnikovega sodelavca M.J., katerega zaslišanje je predlagala tožeča stranka. Iz izvedenega dokaznega postopka resda izhaja, da je tožnika dne 01.08.2006 ob odhodu registriral sodelavec M.J., vendar naj bi bilo to v času, ko tožnik dejansko še ni prenehal z delom (odnesel naj bi smeti), zato je vprašanje ali je v tem primeru že mogoče govoriti o zlorabi kartice kot resnemu in utemeljenemu razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Teža kršitve mora biti tako znatna, da upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je ultima ratio, saj ima za delavca hude posledice. Vsaka kršitev (ne da bi se upoštevala vsebina in okoliščine) zato še ne more biti resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. odst. 82. čl. ZDR), ne glede na to, da je kot taka opredeljena v internem aktu delodajalca. Iz navedenega razloga tudi ni mogoče pritrditi mnenju sodišča prve stopnje, da je le delodajalec tisti, ki lahko presodi pomen same kršitve pogodbenih obveznosti. Takšno razlogovanje je v nasprotju z bistvom delovnopravne zakonodaje, ki upošteva temeljne posebnosti pravnega razmerja med delavcem in delodajalcem, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca.

Prav ima pritožba, ko trdi, da je tožena stranka navajala, da je tožnikov odhod vsakokrat, najmanj eno uro po dejanskem odhodu delavca z dela, registriral njegov sodelavec M.J., ko je le ta tudi odšel z dela, navedenega pa ni z ničemer dokazala. Glede na 82. člen ZDR je namreč delodajalec tisti, ki mora dokazati utemeljen razlog, ki upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z utemeljenim razlogom pa je potrebno še enkrat poudariti, da je potrebno v vsakem posameznem primeru ugotavljati ne le kršitev, če je do nje prišlo, temveč tudi njeno vsebino in okoliščine, ki so pripeljale do kršitve. V konkretnem primeru tako ni pomembna le okoliščina, ali je tožnika registriral njegov sodelavec, temveč iz katerega razloga je do te situacije prišlo ter kdaj je tožnik dejansko prenehal z delom. Tožena stranka do sedaj še ni dokazala, da bi tožnik vsaj eno uro pred registracijo prenehal z delom ter da bi bil zaradi delavčevega ravnanja moten delovni proces pri delodajalcu (kot je to navedla v obrazložitvi odločbe (priloga A3). Ni dokazala, da tožnik dne 29.07.2006 in 01.08.2006 ne bi opravil svojih delovnih obveznosti po planu dela ter da bi tožnik zlorabil kartico, da bi si pridobil neko (denarno) korist, do katere ni bil upravičen. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je bil tožnik očitno vzoren delavec in ga tožena stranka do spornega dogodka ni imela razloga opominjati na njegove delovne obveznosti. Pritožbeno sodišče torej povzema, da se sodišče do okoliščin, ki so dne 01.08.2006 pripeljale do tega, da je tožnika registriral sodelavec M.J. ni opredelilo in v tej smeri tudi ni izvajalo nobenih dokazov, zato je njegova odločitev najmanj preuranjena.

Kršitev z dne 29.07.2006 ni nedvomno dokazana. Tožnik je kršitev zanikal, v izpovedbah obeh zaslišanih prič, ki sta svoji izpovedbi utemeljevali na ogledanih videoposnetkih tožene stranke, pa so neskladja glede tega, kaj sta priči na posnetkih videli. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z ogledom videoposnetkov, zato dejansko stanje v zvezi z zatrjevano kršitvijo iz tega dne ni razčiščeno.

V posledici vsega zgoraj navedenega je po stališču pritožbenega sodišča prvostopno sodišče zmotno ocenilo, da ni potrebno izvajati ostalih predlaganih dokazov in da je potrebno zavrniti tožbeni zahtevek že na podlagi ugotovitve, da je tožnik kršitev z dne 01.08.2006 priznal. Pritožbeno sodišče je ugodilo utemeljeni pritožbi tožeče stranke, razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze (zaslišanje priče M.J., ogled videoposnetkov). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo ali je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki zakonita, torej podana v skladu z določbami ZDR.

Po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - ZDSS-1) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj pred sodiščem prve stopnje. Namen 30. člena ZDSS-1 je torej dopolnitev in preverjanje dokaznega materiala, ki je že bil izveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa da se izvedba dokaznega postopka, ki je potreben za rešitev spora, prenese na pritožbeno sodišče. To ne bi bilo smotrno, saj namen obravnavanja zadeve pred pritožbenim sodiščem ni prelaganje sojenja iz sodišča prve stopnje na pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje opisanih relevantnih dokazov sploh ni izvedlo. Zaradi navedenega odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni v nasprotju s 1. odstavkom 30. člena ZDSS-1. Stroški pritožbe ter odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka (3. odstavek 165. člena ZPP).