Jedro

Tožnik je sicer že v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite navedel, da je Kurd in da je zaradi tega stalno preganjan s strani policistov, ker se zavzema za pravice Kurdov, vendar hkrati ni navedel, kako se zavzema za pravice Kurdov. Domnevno simpatizerstvo s Kurdsko delavsko stranko (PKK) in oddaja glasu na tajnih volitvah za legalno kurdsko stranko bi sicer lahko pomenilo določeno zavzemanje za pravice Kurdov, kar pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča vsaj malo verjeten razlog za zatrjevano preganjanje na podlagi tožnikove narodnosti. S tem pa je podana tudi vsaj maloverjetnost tožnikovih drugih pavšalnih izjav o maltretiranju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.6.2008, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. Odločila je še, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na 3., 4., 5. in 6. alinejo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) in na 2. odstavek 52. člena ZMZ.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta podana razloga iz 3. in 4. alineje 55. člena ZMZ za zavrnitev tožnikove prošnje v pospešenem postopku. Zato se je na podlagi določbe 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge, navedene v odločbi tožene stranke, in jih ni ponavljalo. Poudarilo pa je, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da se tožnik ne bi sam od sebe vrnil v izvorno državo ob ustavitvi postopka zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma po podaji prve prošnje za azil, če bi bil resnično ogrožen v izvorni državi. Resnično ogrožena oseba bi počakala na odločitev v prvotnem postopku in bi naredila vse, da si zagotovi zaščito. Pritrjuje tudi stališču tožene stranke v zvezi z dogodkom, ko naj bi tožnika pretepli vojaki. Če bi bilo njegovo življenje resnično ogroženo, bi si sedaj poiskal pomoč pri najbližji za to pristojni organizaciji ali mednarodni organizaciji, ki bi mu nudila zaščito. Zatrjevanje takšnih dejstev, ob tem, da ni predložil nobenega dokaza, niti navedel podrobnosti posameznih oblik preganjanja, ne more zadoščati standardu ocene o verodostojnosti tožnika. Poleg tega se sodišče pridružuje presoji tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ. Sodišče prve stopnje pa ni sledilo razlogom izpodbijane določbe, da naj bi bili podani tudi razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito iz 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik že na letališču policistom, ko je bil iz Nemčije vrnjen v Slovenijo, navedel kot razlog za zapustitev izvorne države politični razlog, že naslednji dan pa je pooblastil odvetnico za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tako mu ni mogoče očitati, da tožbe ni vložil v najkrajšem možnem času in da jo je vložil zgolj zato, da bi preprečil odstranitev iz države. Na koncu je sodišče zavrnilo tudi tožnikov predlog za razpis glavne obravnave kot neobrazložen in neutemeljen.

Tožnik je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz 75. člena ZUS-1 in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in naloži prvostopnemu sodišču ponovno obravnavanje in odločanje. Tožnik poudarja, da dejstva v izpodbijani odločbi tožene stranke niso točna, ker je bil prisiljen pobegniti iz matične države. Bil je sistematično in dolgotrajno preganjan zaradi pripadnosti Kurdski narodnosti, policija pa ga ni zaščitila. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnika zaslišati, da bi se prepričalo o vseh okoliščinah, pomembnih za razsojo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so v obravnavanem primeru podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 3. in 4. alineje 55. člena ZMZ. Iz podatkov upravnega spisa je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, in da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje v svoji prošnji.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da so tožnikove navedbe v prošnji nekonsistentne, protislovne in malo verjetne. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke, da je malo verjetno, da bi v Turčiji vojaki pretepali tožnika zgolj zato, ker je volil Kurdsko stranko DTP, saj je ta stranka očitno legalno kandidirala na volitvah. Tudi nadaljnja navedba, da mu je policija odvzela osebno izkaznico, ker prihaja iz vzhoda Turčije, ter da mu je ni vrnila zgolj zato, ker je Kurd, je vsaj malo verjetna. Tožnik je sicer že v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite navedel, da je Kurd in da je zaradi tega stalno preganjan s strani policistov, ker se zavzema za pravice Kurdov, vendar hkrati ni navedel, kako se zavzema za pravice Kurdov. Domnevno simpatizerstvo s Kurdsko delavsko stranko (PKK) in oddaja glasu na tajnih volitvah za legalno kurdsko stranko bi sicer lahko pomenilo določeno zavzemanje za pravice Kurdov, kar pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča vsaj malo verjeten razlog za zatrjevano preganjanje na podlagi tožnikove narodnosti. S tem pa je podana tudi vsaj maloverjetnost tožnikovih drugih pavšalnih izjav o maltretiranju. Zato je tožena stranka svojo odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno oprla na določbe 3. in 4. alineje 55. člena ZMZ in prošnjo na podlagi 3. alineje 1. odstavka 52. člena ZMZ pravilno zavrnila kot očitno neutemeljeno.

Nadalje se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje in tožene stranke, da so opis in razlaga tožnikovih ravnanj po podaji prve prošnje za priznanje azila v letu 2007 v Sloveniji in ustavitvi postopka zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, malo verjetni. Tako naj bi tožnik samovoljno zapustil azilni dom zaradi tega, ker naj bi mu nek sostanovalec azilnega doma dejal, da v Sloveniji turškim državljanom ne dajejo mednarodne zaščite in da se je zato prostovoljno vrnil nazaj v Turčijo. Taka razlaga ravnanj je tudi nekonsistentna z njegovo navedbo, da je bil v Turčiji zato, ker je Kurd, vseskozi preganjan, da so nad njim izvajali pritisk, da so ga večkrat vodili zavezanih oči na policijsko postajo in ga tam pretepali. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi nekdo, ki bi bil v svoji državi resnično preganjan na način, kot ga je opisoval tožnik, vsekakor počakal na konec azilnega postopka in se ne bi prostovoljno vrnil v zanj nevarno izvorno državo. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke tudi glede zavrnitve subsidiarne zaščite.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore kot neutemeljene. Pritožbene navedbe o sistematičnem preganjanju v izvorni državi so preveč posplošene ter neobrazložene in zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Prav tako je treba zavrniti pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tožnika, da bi se prepričalo o vseh okoliščinah, pomembnih za razsojo. Tožnik je svoje zaslišanje v tožbi sicer predlagal, pri tem pa je le na splošno navedel, da naj bi bilo potrebno njegovo zaslišanje, da bi opisal, zakaj je bil prisiljen pobegniti. Razloge za odhod iz izvorne države bi moral tožnik natančno opisati že v svoji vlogi za mednarodno zaščito, ne pa šele navesti na glavni obravnavi. Kaj konkretno pa bi tožnik lahko izpovedal na svojem zaslišanju, pa niti v svoji tožbi niti v pritožbi ni navedel. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.