Jedro

Zdravnik oziroma izvajalec zdravstvene storitve, pri katerem je zdravnik zaposlen, se lahko tako razbremeni svoje odgovornosti le, če dokaže, da je ravnal v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, in da so obstajale nepremagljive oziroma neodvrnljive okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel pravilno izpolniti (239. in 240. člen v zvezi z 147. členom OZ).

Sodišče druge stopnje je prepričano, da bi povprečno izkušen nevrokirurg od dolžni skrbnosti moral opaziti, da manjka cca. polovica vstavljenega drena, četudi je bilo drena (brez luknjic) izven rane (glave) še cca. 50 cm, kot to izpostavlja pritožba. Slednja namreč spregleda, da je po kirurški operaciji potrebno odstraniti (izvleči) samo dren (z luknjicami), ki je vstavljen v rano, ne pa tudi drena (brez luknjic), ki je izven rane.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek v višini 33.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2022 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku, do vtoževanih 57.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2022 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 42,11% njenih pravdnih stroškov, slednja pa je dolžna tožeči stranki povrniti 57,89 % njenih pravdnih stroškov (točka III izreka), o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti citirane sodbe.

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta prvo in drugo tožena stranka.

3.Prvo tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zniža višino prisojene odškodnine, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

3.Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu in skaženosti prisodilo previsoko odškodnino, ki ni skladna s sodno prasko odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih.

4.Drugo tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

4.Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da gre v danem primeru za medicinsko napako, saj je sodni izvedenec medicinske stroke za področje nevrokirurgije A. A. (v nadaljevanju: sodni izvedenec) ostanek drena v rani tožeče stranke opredelil kot nepredviden in redek zaplet, ki se zgodi v manj kot 1 % primerov. V tej zvezi pritožba navaja, da se profesionalna skrbnost presoja po povprečni osebi določenega strokovnega kroga, saj je merilo za presojo, ali je profesionalna oseba ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo tipično (običajno, pogosto, normalno) ravnanje povprečnega strokovnjaka iz istega področja. Sodišče prve stopnje je zanemarilo, da je sodni izvedenec izpostavil, da lahko le izkušen kirurg pričakuje, da je prišlo do pretrganja drena, če se je le ta zataknil in ga je moral kirurg ob odstranjevanju potegniti z večjo silo, da ga izvleče. Glede na stališče sodnega izvedenca tako povprečen in običajen zdravnik ne bi zaznal pretrganja drena, saj bi to lahko zaznal le izkušen zdravnik. K temu pritožba še dodaja, da je sodni izvedenec pojasnil, da se odstranitev drena običajno zaupa asistentom, ki odstranijo 90% drenov in graja zaključek sodišča prve stopnje, da iz pisne izjave prič B. B. in C. C. z dne 24. 1. 2023 izhaja, da sta zdravnika pri izvleku drena čutila neobičajno velik upor. Iz navedene pisne izjave namreč izhaja, da sta imenovana pri izvleku drena čutila upor, ne pa neobičajno velikega upora, kot je to zmotno zapisalo sodišče prve stopnje. Blag enakomeren upor pa je pri izvleku drena običajen. Hkrati pritožba izpostavlja, da dolžina drena ne znaša le 12 do 15 cm, kot je to zmotno zapisalo sodišče prve stopnje, temveč je drena vsaj še za dodatnih 50 cm, kot je to nenazadnje pojasnil tudi sodni izvedenec, zato operater pri izvleku drena ni mogel opaziti, da ga manjka 6,5 cm. V nadaljevanju pritožba navaja še, da je sodni izvedenec pojasnil, da bi vsak nevroradiolog spregledal, da se nad možgansko ovojnico nahaja ostanek drena, saj gre za povsem tanek dren, ki se ga z lahkoto spregleda, še posebej, če na morebitni ostanek drena nevroradiolog ni posebej opozorjen. Nazadnje pritožba kot previsoko izpodbija tudi višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu in skaženosti in meni, da le - ta ni prisojena v skladu s sodno prakso odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih.

5.Tožeča stranka se v ločenih odgovorih na pritožbi prvo in drugo tožene stranke zavzema za zavrnitev le teh kot neutemeljenih in predlaga potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico za prvo in drugo toženo stranko.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih ali s pritožbama zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

O temelju tožbenega zahtevka:

8.Drugo tožena stranka neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za zdravniško (medicinsko) napako. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, o zdravniški (medicinski) napaki govorimo, kadar zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina oziroma v skladu s pravili zdravniške znanosti in stroke ter zato bolniku nastane škoda. Odločilno je torej vprašanje ali je zdravnik kršil skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) in je posledično ravnal contra legem artis. Zdravnik oziroma izvajalec zdravstvene storitve, pri katerem je zdravnik zaposlen, se lahko tako razbremeni svoje odgovornosti le, če dokaže, da je ravnal v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, in da so obstajale nepremagljive oziroma neodvrnljive okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel pravilno izpolniti (239. in 240. člen v zvezi z 147. členom OZ)1.

9.Iz pritožbeno nespornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožeča stranka zaradi nevrokirurškega zdravljenja možganske neoplazme temporalno desno, dne 17. 2. 2021 operirana pri drugo toženi stranki. Opravljena je bila kraniotomija ter resekcija tumorja in parcialna lobektomija temporalno desno, pri čemer je sam operacijski poseg potekal v skladu z medicinsko doktrino in brez težav. V okviru operacijskega posega so tožeči stranki v kirurško rano vstavili plastični dren v dolžini cca. 12,0 - 15,0 cm, ki so ga odstranili naslednji dan, pri čemer pa je pri odstranitvi drena prišlo do njegovega pretrganja tako, da je del drena v dolžini 6,5 cm ostal v podkožju glave tožeče stranke. Slednje je povzročilo vnetje rane in nastanek podkožnega gnojnega abcesa, zaradi česar je bila tožeča stranka dne 8. 4. 2021 ponovno operirana zaradi odstranitve tujka, gnojnega abcesa ter dela prizadete temporalne kosti desno. Posledično je bila tožeča stranka primorana prestati še tretjo operacijo, kjer so ji namesto dela odstranjene temporalne kosti namestili umetno kost.

10.Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca z dne 30. 3. 2023 in njegovih pisnih ter ustnih dopolnitev izhaja, da je operacija tumorja z dne 17. 2. 2021 potekala v skladu z medicinsko doktrino, in da zdravnik pri izvleku drena dne 18. 2. 2021 ni ravnal skrbno in strokovno oziroma v skladu z medicinsko doktrino. Iz pisne izjave prič B. B. (predstojnika oddelka za nevrokirurgijo pri drugo toženi stranki) in C. C. (nevrokirurga, ki je operiral tožečo stranko), namreč izhaja, da "kljub uporu, ki ga je imel zdravnik, ki je odstranjeval dren, mu ta po odstranitvi ni deloval pretrgan in dolžina odstranjenega drena je delovala primerna". Iz odpustnega pisma z dne 24. 2. 2021 (priloga spisa A2) izhaja, da je tožečo stranko dne 17. 2. 2021 operiral C. C. nevrokirurg, ki je dne 18. 2. 2021 tudi opravil odstranitev drena. Upoštevajoč navedeno in njegovo pisno izjavo z dne 24. 1. 2023 (list. št. 82 - 83), iz katere jasno izhaja, da je pri odstranitvi drena prišlo do upora, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da mora biti zdravnik pri izvleku drena, kadar ta ni tekoč oziroma z blagim enakomernim uporom, še posebej pozoren, da izvleče celotni dren. O tem se mora prepričati tako, da dolžino izvlečenega drena primerja z novim, in da preveri konico drena, ali je ta pretrgana oziroma nacefrana, česar pa operater C. C. ni storil. Iz citirane pisne izjave namreč ne izhaja, da je izvlek drena potekal z normalnim - blagim enakomernim uporom, kot skuša to prikazati pritožba, saj sicer operater ne bi izrecno zapisal, da je pri izvleku drena začutil upor, kot to utemeljeno izpostavlja tožeča stranka. Iz citirane pisne izjave je tako razbrati, da je bil upor pri izvleku drena večji od običajnega - blagega enakomernega upora, zaradi česar bi moral operater dne 18. 2. 2021 nedvomno preveriti, ali je dolžina izvlečenega drena enaka vstavljeni in ali je konica drena ostro odrezana s kirurškimi škarjami ali ne, kot je to izpostavil sodni izvedenec.

11.Sodni izvedenec je zapisal tudi, da (le) "izkušen kirurg lahko pričakuje, da bo prišlo do pretrganja drena, če se je le - ta moral odstraniti z večjo silo" (list. št. 96), kot to izpostavlja drugo tožena stranka, ki ob tem spregleda, da je dren odstranjeval specialist nevrokirurgije C. C. dr. med., za katerega pa ne navaja, da je bil v času operacije oziroma izvleka drena neizkušen. Posledično se drugo tožena stranka neutemeljeno sklicuje na navedbe sodnega izvedenca, da dren običajno odstranjujejo (neizkušeni) asistenti, saj slednjemu v danem primeru ni bilo tako. Pa tudi če bi dren odstranjeval asistent, slednje drugo tožene stranke ne razbremeni ustrezne profesionalne skrbnosti.

12.Prav tako za odločitev v zadevi ni odločilno, da se pretrganje drena zgodi v manj kot 1 % primerov, saj bi v konkretnem primeru izkušen specialist nevrokirurgije, ki je ob izvleku drena začutil neobičajen upor, moral pomisliti na pretrganje drena, preveriti njegovo dolžino in opraviti dodatna slikanja oziroma operativno revizijo rane, kot je to prepričljivo pojasnil sodni izvedenec za nevrokirurgijo. Škodni dogodek bi se namreč lahko preprečil, če bi drugo tožena stranka dne 18. 2. 2021 operativno revidirala rano in odstranila tujek (ostanek drena) iz podkožja.

13.Nenazadnje je ostanek drena viden tudi na MR posnetku z dne 18. 2. 2021, kar pa je nevroradiolog povsem spregledal, saj je bil ostanek drena odkrit šele z MR preiskavo dne 7. 4. 2021 in kirurško odstranjen z revizijsko operacijo dne 8. 4. 2021. V kolikor bi namreč nevrokirurg nevroradiologa predhodno opozoril na možnost pretrganja drena bi bil slednji pozornejši tudi na področje podkožja oziroma epiduralnega prostora in se ne bi osredotočil samo na to, ali je bil tumor v celoti odstranjen, in ali je na možganih tožeče stranke kakšna oteklina ali krvavitev, kot je to prepričljivo pojasnil sodni izvedenec za nevrokirurgijo.

14.K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da je imenovani sodni izvedenec pojasnil, da je dolžina drena vstavljenega v rano (glavo) tožeče stranke znašala cca. 12,0 - 15,0 cm, pri čemer ga je po izvleku v rani (glavi) ostalo kar 6,5 cm, torej cca. polovica dolžine. Sodišče druge stopnje je prepričano, da bi povprečno izkušen nevrokirurg od dolžni skrbnosti moral opaziti, da manjka cca. polovica vstavljenega drena, četudi je bilo drena (brez luknjic) izven rane (glave) še cca. 50 cm, kot to izpostavlja pritožba. Slednja namreč spregleda, da je po kirurški operaciji potrebno odstraniti (izvleči) samo dren (z luknjicami), ki je vstavljen v rano, ne pa tudi drena (brez luknjic), ki je izven rane.

15.Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je specialist nevrokirurgije C. C. pri izvleku drena dne 18. 2. 2021 kršil skrbnost dobrega strokovnjaka in posledično ravnal contra legem artis, saj drugo tožena stranka ni dokazala, da so obstajale nepremagljive oziroma neodvrnljive okoliščine, zaradi katerih svojih obveznosti ni mogla pravilno izpolniti.

O višini prisojene odškodnine:

16.Prvo in drugo tožena stranka neutemeljeno izpodbijata tudi višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu in skaženosti.

17.Iz izvedenskega mnenja, ki sta ga povzeli obe toženi stranki izhaja, da je tožeča stranka zaradi vnetja pooperativne rane trpela intenzivne telesne bolečine vsaj 5 dni pred operativno revizijo z dne 8. 4. 2021, nato nekaj dni srednje hude telesne bolečine in nazadnje še en mesec (do popolne zaceljenosti vseh tkiv) lažje telesne bolečine. Po tretji operaciji je imela tožeča stranka intenzivne telesne bolečine vsaj 3 dni. Ob tem je tožeča stranka trpela tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem, zlasti 20 dni hospitalizacije, vstavitev centralnega venskega kanala za aplikacijo antibiotikov v vrat, 14 dnevno intravenozno antibiotično terapijo, vstavitev urinskega katetra, dve splošni narkozi za operacijska posega, MRI slikanji v splošni narkozi, 4 tedne jemanja antibiotikov, itd., kot je to podrobneje razvidno iz citiranega izvedenskega mnenja. Ugotovitve sodnega izvedenca je potrdila zakonita zastopnica tožeče stranke Č. Č. (mati), zato je sodišče druge stopnje prepričano, da denarna odškodnina iz tega naslova višini 25.000,00 EUR, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, predstavlja primerno in pravično denarno odškodnino, ki je tudi skladna s sodno prakso odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih.

18.Smiselno enako velja tudi za prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu. Iz skladnih ugotovitev sodnega izvedenca in izpovedbe zakonite zastopnice (mame) tožeče stranke namreč izhaja, da je tožeča stranka pred drugo (revizijsko) operacijo in pred tretjo operacijo nedvomno trpela intenziven primarni strah, saj je trpela intenzivne fizične bolečine, ki pred prvo operacijo z dne 17. 2. 2021 niso bile enake, hkrati pa se je že zavedala vseh neprijetnosti povezanih z operacijskim posegom. Sekundarni strah po revizijski operaciji pa je bil blag, saj so bolečine po odstranitvi gnojne fistule in ustrezni antibiotični terapiji hitro popustile. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje prepričano, da denarna odškodnina iz tega naslova višini 5.000,00 EUR prav tako predstavlja primerno in pravično denarno odškodnino.

19.Nazadnje pritožbi neutemeljeno izpodbijata tudi višino prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da ima tožeča stranka na desni temporalni kosti 6 x 5 cm velik defekt na koži, ki sega povsem do roba desnih senc in katerega globina znaša cca. 8 mm ter se spreminja glede na stopnjo pritiska v glavi. Navedena asimetrija med obema senčničnima stranema glave je vidna pri pogledu tožeče stranke naravnost in z desne strani ter jo lahko slednja zakrije le z ustrezno dolgimi lasmi. Glede na velikost in globino defekta je sodišče druge stopnje prepričano, da slednji predstavlja trajno spremembo zunanjosti tožeče stranke, ki sledni v obdobju odraščanja, ko že relativno blage spremembe zunanjosti privedejo do neprimernih pripomb sovrstnikov, nedvomno povzroča duševne bolečine. Od mladoletne tožeče stranke namreč ni mogoče zahtevati, da ima celo življenje takšno frizuro, ki bo povsem prekrila navedeni defekt oziroma, da se znova podvrže lepotnemu operacijskemu posegu (kranioplastiki), ki bi njen zunanji izgled še izboljšal. Glede na pojasnjeno se sodišče druge stopnje pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da gre v danem primeru za skaženost in ne zgolj za kozmetični defekt, kot to zmotno menita pritožbi, ter da pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša 3.000,00 EUR, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

20.V tej zvezi sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da se sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 901/2009 z dne 21. 10. 2010, na katero se sklicuje drugo tožena stranka, ne nanaša na dejansko stanje, primerljivo obravnavanemu. V navedenem primeru je namreč šlo za prometno nesrečo, v kateri je bila tožeča stranka udeležena s kolesom z motorjem, ne pa za zdravniško napako, kot je to v obravnavanem primeru.

21.Sodišče prve stopnje je tako pri odmeri izpodbijane odškodnine ustrezno upoštevalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine ter ni odstopilo od sodne prakse odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih zmožnosti družbe in sodne prakse odmerjanja odškodnin v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Le tako določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca, kot tudi z vidika drugih oškodovancev in je odraz ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Sklepno:

22.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

23.Prvo in drugo tožena stranka s pritožbama nista uspeli, zato sta dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

24.Navedbe tožeče stranke v odgovorih na pritožbi prvo in drugo tožene stranke pa niso z ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je tožeča stranka dolžna sama kriti svoje stroške odgovorov na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 207/2015 z dne 14. 1. 2016.

2Tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 148/2006 z dne 12. 6. 2008 in II Ips 436/2007 z dne 8. 5. 2008.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 147, 179, 239, 240

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.