Jedro

Obsojenčevo ravnanje (izročitev oseb drugemu za prostitucijo) v ničemer ne posega v ravnanje drugega obsojenca (pridobitev drugega za prostitucijo), saj gre za različni izvršitveni obliki istega kaznivega dejanja.

Ravnanja obeh obsojencev ne pomenijo pomoči h kaznivemu dejanju posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena v zvezi z 2. odstavkom 27. člena KZ, ker segajo v čas, ko se je prostitucija že začela izvrševati, torej, ko je bilo kaznivo dejanje že dokončano.

Zapisniki o izpovedbi prič, ki prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu da so bile nanjo pravilno vabljene, se smejo po odločbi senata prebrati (1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP), vendar se s takim posrednim izvajanjem dokazov ne sme poseči v pravice obrambe. To pomeni, da morajo biti obdolžencu med postopkom zagotovljene možnosti, da se izjavi glede izpovedb obremenilnih prič in jih v zvezi s tem tudi zaslišuje, njegova odločitev pa je, ali bo tako možnost izkoristil ali ne.

Obdolženec se lahko pravici, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (2. alinea 29. člena URS), odpove bodisi izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem, kamor je mogoče šteti tudi navajanje neutemeljenih razlogov za izostanek.

Izrek

1. Zahtevam za varstvo zakonitosti zagovornikov obs. M.P. in obs. A.N. se ugodi in se izpodbijani sodbi razveljavita glede M.P. v točki I. izreka prvostopenjske sodbe, v odločbi o kazni, vštevanju pripora ter stroških kazenskega postopka, glede A.N. pa v točki III/2 izreka prvostopenjske sodbe ter v odločbi o kazni in stroških kazenskega postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obs. R.P. se ugodi in se izpodbijani sodbi glede te obsojenke spremenita tako, da se iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e , da je M.P.-ju naklepoma pomagala pri izvrševanju pod točko I. izreka prvostopenjske sodbe opisanega kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji, saj je bila kot žena M.P. in obenem prokuristka kluba B. seznanjena, da se dekleta v okviru svojega dela v klubu ukvarjajo tudi s prostitucijo, s svojim ravnanjem, ko je v najmanj enem primeru skupaj z M.P. odpeljala eno od deklet, in sicer M.I. na dermatovenerološki pregled zaradi ugotovitve morebitne spolne bolezni, kar so zahtevale stranke kluba, in bila nato tudi navzoča, ko je M.P. ob drugi priložnosti seznanil z rezultati takega pregleda drugo izmed deklet, in sicer S.K., ki je bila na pregledu v mesecu oktobru 1996, ter s svojim ravnanjem, ko je v najmanj enem primeru v času od 16. do 24.10.1996 ob prihodu policistov v klub B. pred njimi v pisarno skrila v točki I/2 izreka imenovana tri slovaška dekleta, pa je M.P. naklepoma pomagala pri izvrševanju kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji, s čimer naj bi storila dejanje pomoči h kaznivemu dejanju posredovanja pri prostituciji po drugem in prvem odstavku 186. člena v zvezi s 27. členom KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

3. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obs. M.G. in J.P. se zavrneta.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je spoznalo za krive: - obsojena M.P. in M.G. vsakega kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji po drugem in prvem odstavku 186. člena KZ ter prvemu izreklo kazen tri leta, drugemu pa eno leto zapora; M.P.-ju je bil v kazen vštet pripor; - obsojenega J.P. enakega kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ in mu izreklo kazen deset mesecev zapora ter vanjo vštelo v priporu prestani čas; - obsojena R.P. in A.N. vsakega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju po drugem in prvem odstavku 186. člena v zvezi s 27. členom KZ ter R.P. izreklo kazen osem mesecev zapora, A.N. pa dve leti in šest mesecev zapora.

Obsojencem so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka ter vsakemu po 120.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe okrožnega državnega tožilca, vseh zagovornikov in obs. J.P. zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencem odmerilo vsakemu po 100.000,00 SIT povprečnine.

Zagovorniki so zoper navedeni sodbi vložili zahteve za varstvo zakonitosti, in sicer: - zagovornik obs. M.P. odvetnik dr. P.Č. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s predlogom, da se izpodbijani odločbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom, izvršitev pravnomočne odločbe pa naj se odloži; - zagovornik obs. M.P. odvetnik Z.C. zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) in absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) z enakim predlogom, kot je naveden v prejšnji alinei.

Zagovornik je 3.12.1998 vložil še dopolnitev k zahtevi za varstvo zakonitosti, ker pa je bila ta vložena po preteku trimesečnega roka za vložitev zahteve, ki se šteje od obdolženčevega prejema pravnomočne sodne odločbe (tretji odstavek 421. člena ZKP), - obsojenec je sodbo sodišča druge stopnje prejel 15.5.1998 - je Vrhovno sodišče ni obravnavalo; - zagovornik obs. R.P. odvetnik M.K. zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi s 3. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP) ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 340. člena ZKP); predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje pred spremenjenim senatom, odredi pa naj tudi odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe; - zagovornik obs. A.N. odvetnik E.B. zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. in 4. točko 372. člena ZKP), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi s 3. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP) ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 340. člena ZKP); predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje pred spremenjenim senatom, odredi pa naj tudi odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe; - zagovornik obs. M.G. odvetnik M.Š. zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP) in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi s 3. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP) s predlogom, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornik obs. J.P. odvetnik B.N. iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče izda sodbo, s katero spremeni napadene odločbe (dejansko le dve), tako da obdolženca oprosti, podrejeno pa, da napadene odločbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da so zahteve obsojenih M.G., J.P. in M.P. neutemeljene, R.P. in A.N. pa delno utemeljene: - kar zadeva dejanje obs. M.G., ima to vse znake kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 186. člena KZ. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni važno, ali se je ženska nato ukvarjala s prostitucijo, niti ni koristoljubnost njegov zakonski znak. Glavna obravnava je bila opravljena v obdolženčevi nenavzočnosti v skladu s 307. členom ZKP, v sodbi pa ni nasprotij o odločilnih dejstvih; - s tem ko zagovornik obs. J.P. oporeka sodišču dokazno oceno, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti; - v izreku sodbe, ki se nanaša na obs. M.P., se res mešajo abstraktni pojmi in opis konkretnega ravnanja, ki pa je glede pridobivanja za prostitucijo, groženj, preslepitve in okoliščin v zvezi z mladoletnostjo dveh oškodovank toliko jasen, da ne nasprotuje sam sebi in ne razlogom sodbe. Opisano dejanje ima vse znake očitanega kaznivega dejanja, zahteva pa v trditve o kršitvah materialnega zakona vpleta svoje trditve in zaključke v zvezi z dejanskim stanjem. Sodišče tudi ni kršilo ZKP, ker je za-vrnilo zaslišanje prič pred organi Slovaške, Ukrajine in Rusije in je svojo odločbo oprlo na preiskovalne zapisnike, prebrane na glavni obravnavi. Prav tako ni podana protispisnost; - zahtevi za varstvo zakonitosti obs. R.P. in A.N. pa imata prav v delu, kjer zatrjujeta, da njuni ravnanji nimata znakov pomoči h kaznivemu dejanja posredovanja pri prostituciji. Gre za opis ravnanja potem, ko je bilo temeljno kaznivo dejanje že storjeno.

Utemeljene so zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obs. M.P., R.P. in A.N., neutemeljeni pa zagovornikov obs. M.G. in J.P. Glede na vsebino posameznih zahtev za varstvo zakonitosti je treba uvodoma poudariti:

1. da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega kazenskega zakona - niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, če pa so take trditve kljub temu navedene, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati. Zato je tudi morebitno sklicevanje na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo, tako da precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oz. se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni, tudi ni dolžno razlagati (kljub običajno obširnim navedbah o dejanskem stanju v zahtevah za varstvo zakonitosti - v konkretnem primeru se na ta člen sklicujejo odv. C., K., B., N. in Š.), zakaj ne;

2. da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Glede na to, da gre za samostojno pravno sredstvo, je potrebno kršitve konkretizirati in jih ne le poimensko navesti. Vrhovno sodišče jih zato preveri zgolj v obsegu, kot je pojasnjen (obrazložen) v zahtevi.

I. K zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornikov obs. M.P. 1. Vrhovno sodišče se je ob preizkusu razlogov, navedenih v zahtevah, najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali ima obsojenčevo ravnanje sploh znake kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji (kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP). Po mnenju odv. C. naj ne bi bilo konkretizirano pridobivanje kot način, s katerim storilec nagovarja druge k prostituciji, iz opisa dejanja pa naj bi izhajalo zgolj sodelovanje pri izročitvi osebe za prostitucijo.

Kaznivo dejanje posredovanja pri prostituciji po prvem odstavku 186. člena KZ je storil, kdor je pridobival, navajal, spodbujal ali mamil druge k prostituciji ali kdor je kakorkoli sodeloval pri njihovi izročitvi komu drugemu za prostitucijo.

Navedena kršitev se ugotavlja na podlagi opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe. Tako Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenčevo izvršitveno ravnanje pridobivanja oseb za prostitucijo konkretizirano: - v opisu kaznivega dejanja izpodbijane prvostopenjske sodbe pod tč. I/1 s tem, da je poimensko navedene ženske prevzel od D.M., jih seznanil (sam ali preko drugih oseb), da se bodo v njegovem klubu ukvarjale tudi s prostitucijo in z okoliščinami te dejavnosti (s cenami, delitvijo zaslužka, hišnim redom, kaznimi za kršitev discipline), - v opisu pod tč. I/2 pa s tem, da je poimensko navedene Slovakinje prevzel od M.G. in J.P., da so bile s strani ostalih deklet, ki so se v obsojenčevem klubu ukvarjale s prostitucijo, seznanjene, da se bodo morale s tem ukvarjati tudi one ter kako to poteka.

Ta ravnanja nedvomno pomenijo pridobitev omenjenih oseb za prostitucijo, saj so ženske po izvršitvi le-teh ostale v klubu prav s tem namenom (na tem mestu vprašanje, ali prostovoljno ali pod vplivom groženj, ni bistveno). Vse to je sodišče prve stopnje tudi podrobno obrazložilo vse do strani 39 prvostopenjske sodbe. Zato je zagovornikova trditev, da sodišče zaključka, da je obs. P. nagovarjal dekleta k prostituciji, ni obrazložilo v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP, povsem pavšalna, poleg teg-a, da sploh nikjer ni govora o kakšnem nagovarjanju.

Ostale navedbe zagovornikov, ki se konkretno nanašajo na pridobivanje treh Ukrajink in Rusinje iz tč. I/1 prvostopenjske sodbe, in sicer, da so bile že pred prihodom v klub s strani D.M. seznanjene, kaj bodo počele in da je bil on tisti, ki jih je pridobil za prostitucijo, presegajo opis kaznivega dejanja in sodijo v okvir ugotavljanja dejanskega stanja. Povsem načelno pa je treba reči, da M. ravnanje (izročitev oseb drugemu za prostitucijo) prav v ničemer ne posega v obsojenčevo ravnanje pridobivanja, saj gre za različne izvršitvene oblike istega kaznivega dejanja.

2. V postopku so bili uporabljeni nedovoljeni dokazi (drugi odstavek 18. člena ZKP), saj je sodišče sodbo oprlo na dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Oba zagovornika navedeno obrazlagata s tem, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 340. člena ZKP (očitno njegove 1. točke), ker je v nasprotju z njo prebralo zapisnike o prejšnjem zaslišanju oškodovank pred preiskovalnim sodnikom. Tako odv. C. poudarja, da obramba ni sodelovala pri zaslišanju Slovakinj K., H. in B.in jim ni mogla postavljati vprašanj, kar bi bilo še posebej pomembno, ker sta H. in B. kasneje poslali sodišču pisno izjavo, da ju ni nihče silil v prostitucijo in da jima je obs. M.P. prepovedal fizične kontakte z gosti. Kar pa zadeva branje zapisnikov o zaslišanju Rusinje in Ukrajink pa je mnenja, da vabili za glavno obravnavo I. in K. nista bili pravilno vročeni, saj iz mnenja grafologinje, priloženi pritožbi, izhaja, da podpisa na povratnicah nista njuna. Odv. Č. pa meni, da navedene priče niso bile nedosegljive sodišču, zato ni podan položaj iz 340. člena ZKP, saj mednarodna pogodba, ki jo navaja, omogoča zaslišanje Slovakinj pred zaprošenim sodiščem v Bratislavi. S tem bi bila obrambi dana možnost, da pričam postavlja vprašanja. Iz enakega razloga (možnost zaslišanja pred zaprošenim sodiščem) ne bi smel biti zavrnjen predlog obrambe za zaslišanje prič iz Ukrajine in Rusije, poleg tega pa so bili v pritožbi ponujeni dokazi, da so te priče še vedno v Sloveniji - zato tudi niso podpisale vabil v Rusiji in Ukrajini - ter predlagano zaslišanje prič, ki bi povedale, kje se nahajajo.

Vrhovno sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja: - da so bile oškodovane Slovakinje M.K., G.H. in Z.B. zaslišane pred preiskovalno sodnico le v navzočnosti okrožne državne tožilke, osumljenec o zaslišanju ni bil obveščen, - da so bile oškodovane Ukrajinke M.I., N.K. in N.Š. ter Rusinja S.K. zaslišane pred preiskovalnim sodnikom tudi v navzočnosti zagovornika odv. C., - da je sodišče na glavni obravnavi prebralo zapisnike o njihovem zaslišanju, sklicujoč se na določbo 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, saj je ocenilo, da so te priče za sodišče nedosegljive, vabila zanje pa so bila izkazana (21. stran obrazložitve prvostopenjske sodbe), - da so izpovedi navedenih prič ključni obremenilni dokazi.

Eno od pravnih jamstev v kazenskem postopku, ki v Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ni izrecno navedeno, vsebuje pa ga Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v točki d) tretjega odstavka 6. člena, je obdolženčeva pravica, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Navedena pravica med drugimi zagotavlja obdolžencu, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (3. alinea 29. čl-ena URS, drugi odstavek 5. člena ZKP).

Dokazi se v kazenskem postopku praviloma izvajajo neposredno, kar je temeljni pogoj za kontradiktorni postopek. Odstopanja od navedenega načela so mogoča samo izjemoma, vendar le ob pogojih, ki jih določa zakon. V nobenem primeru pa taka izjema ne sme poseči v obdolženčeva pravna jamstva v kazenskem postopku, torej tudi ne v pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič.

Sodišče sme po odločbi senata prebrati zapisnik o izpovedbi prič, ki prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu da so bile nanjo pravilno vabljene (1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP). Gre torej za obliko posrednega izvajanja dokazov, ki pa, kot rečeno, ne sme poseči v pravice obrambe. To pomeni, da morajo biti obdolžencu med postopkom zagotovljene možnosti, da se izjavi glede izpovedb obremenilnih prič in jih v zvezi s tem tudi zaslišuje, njegova odločitev pa je, ali bo tako možnost izkoristil ali ne.

V skladu s temi izhodišči in predhodno navedenimi dejanskimi ugotovitvami je treba ugotoviti, da obsojencu v nobeni fazi postopka ni bila dana možnost postavljati vprašanj oškodovankam M.K., G.H. in Z.B. (kar pa ne velja za zaslišanje Ukrajink in Rusinje), zaradi česar je bila kršena pravica obrambe.

Glede na ureditev kršitev določb kazenskega postopka, kot ga pozna ZKP, gre v navedenem primeru za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. To pomeni naslednje: - če se taka kršitev uveljavlja v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, mora pritožnik izkazati, da je kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, saj sodišče druge stopnje ni dolžno paziti nanjo po uradni dolžnosti (383. člen ZKP); v primeru, ko nato vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja enako kršitev, ker se ne strinja z odločitvijo pritožbenega sodišča o tem vprašanju, Vrhovno sodišče presoja kršitev v enakih okvirih kot višje sodišče v smislu sposobnosti vpliva na sodbo - zadošča že možnost vpliva na pravilnost in ne le na zakonitost sodbe; - če pa se kršitev te vrste uveljavlja šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, pa je pogoj glede vpliva kršitve na sodno odločbo strožji: upošteva se zgolj vpliv na njeno zakonitost in ne več tudi zgolj možnost vplivanja, prav tako se ne upošteva vpliv na pravilnost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP). V skladu z že omenjeno določbo prvega odstavka 424. člena ZKP to pomeni, da mora vlagatelj tudi v tem primeru obrazložiti vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo in nezakonitostjo sodne odločbe.

Za presojo navedene vzročne zveze je v konkretni zadevi bistvena ugotovitev, da so izpovedbe teh prič ključni obremenilni dokazi za del dejavnosti v okviru kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji po drugem in prvem odstavku 186. členu KZ in so tudi v popolnem nasprotju z obsojenčevim zagovorom, saj je ta dejanje zanikal. Glede na tak pomen (težo) teh dokazov, brez katerih kaznivo dejanje v tem obsegu ne more obstati, je kršitev obsojenčevih pravic do obrambe sama po sebi take narave, da je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) in obrambi ni bilo treba posebej dokazovati pravne relevantnosti neposredne izvedbe teh dokazov. Pri tem je treba poudariti, da izpovedbe teh prič niso nedovoljeni dokazi v smislu določbe drugega odstavka 18. člena ZKP, saj njihovo pričanje ni bilo doseženo (pridobljeno) s kršitvijo ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin. Šele na tak način dobljeni dokazi ne smejo biti podlaga sodni odločbi.

Ker sta zahtevi zagovornikov v tem delu utemeljeni, jima je Vrhovno sodišče ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje glede tega obsojenca (ker gre za eno kaznivo dejanje, to ni bilo mogoče le glede dela pod točko I/2 izreka prvostopenjske sodbe) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). V ponovljenem postopku mu mora biti omogočeno, da zasliši omenjene tri priče. Glede na tako odločitev se Vrhovno sodišče tudi ni ukvarjalo s presojo ostalih uveljavljenih kršitev.

II. K zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornikov obs. R.P. in A.N. 1. Oba zatrjujeta, da dejanji obsojencev ne predstavljati pomoči M.P. pri kaznivem dejanju posredovanja pri prostituciji po drugem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ. Ta je namreč mogoča le pred ali med storitvijo kaznivega dejanja. V opisu dejanj obeh obsojencev bi lahko našli le ravnanja, ki bi pomenila pomoč pri izvrševanju prostitucije (ne pa pri pridobivanju zanjo), kar ni predmet kaznivega dejanja, ki se očita M.P. Tako je bilo R.P. očitano, da je bila seznanjena, da se dekleta v klubu ukvarjajo s prostitucijo in da je z ravnanji, ko je skupaj z M.P. odpeljala eno od deklet na pregled zaradi ugotovitve morebitne spolne bolezni, s prisotnostjo, ko je M.P. seznanil eno od njih z rezultati tega pregleda ter s tem, ko je najmanj enkrat ob prihodu policistov v klub v pisarno skrila tri slovaška dekleta, pomagala M.P. pri kaznivem dejanju posredovanja pri prostituciji. Obs. A.N. pa je pomoč izvrševal, da je kot natakar v klubu po naročilu M.P. odločal o vstopanju gostov v lokal, o nudenju spolnih storitev gostom, za katere je občasno prejemal plačila, o tem vodil evidenco, odločal o disciplinskih prestopkih deklet in denarnih kaznih zanje in odločal, kdaj se bodo dekleta skrila pred policisti v za to prirejeno skrivališče. Kot je razvidno iz prvega odstavka 27. člena KZ, se za pomoč kot obliko udeležbe pri kaznivem dejanju kaznuje tisti, ki naklepoma pomaga drugemu pri njegovi izvršitvi (in ne morda kasneje, ko je kaznivo dejanje že dokončano). Gre torej za ravnanja, ki so časovno umeščena bodisi pred začetkom izvrševanja kaznivega dejanja bodisi med njim, nikakor pa ne kasnejše oblike pomoči storilcu. Na to kažejo tudi primeroma naštete oblike pomoči v drugem odstavku istega člena.

Glede na opis kaznivega dejanja M.P. v tč. I/1 in 2 prvostopenjske sodbe - to je bilo dokončano, ko so dekleta ostala v klubu, seznanjene, da se bodo ukvarjale s prostitucijo in s pogoji dela - držijo navedbe zagovornikov, da ravnanja tako P. kot N. segajo v čas, ko se je prostitucija že začela izvrševati, torej, ko je obs. M.P. svoje kaznivo dejanje že dokončal. Očitana pomoč ne enega ne drugega zato v tem primeru ni podana.

Ker sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo iz obtožbe (drugi odstavek 354. člena ZKP), je treba v vsakem primeru preizkusiti, ali niso v opisu dejanja podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Tako bi lahko bili v ravnanju obs. R.P. podani znaki kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 287. člena KZ (skrivanje deklet pred policijo). Vendar je v tem primeru izključena protipravnost njenega ravnanja, saj gre za ženo M.P. (četrti odstavek 287. člena KZ).

Ker torej dejanje R.P. ni kaznivo dejanje, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti njenega zagovornika ugodilo in spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje v tem delu tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP izreklo oprostilno sodbo. V takem primeru tudi stroški postopka v obsegu, navedenem v izreku sodbe, bremenijo proračun (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP).

Kar pa zadeva obs. A.N., ima njegovo ravnanje (odločanje o nudenju spolnih storitev gostom, sprejemanje plačila) vse znake kaznivega dejanja zvodništva po drugem odstavku 185. člena KZ.

2. Vrhovno sodišče je zato preizkusilo nadaljnji očitek iz zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obs. N., in sicer da je sodišče z branjem izpovedb prič iz preiskave kršilo načelo neposrednosti in je bil celoten postopek glede obremenilnih prič le listinski, čeprav bi jih sodišče lahko zaslišalo - bodisi preko zaprošenega sodišča bodisi jih poiskalo tam, kjer so se nahajale (npr. Rusinje kar v Sloveniji). Gre torej za kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 3. točko 420. člena ZKP.

Vrhovno sodišče tudi glede postopka v zvezi z obs. A.N. ugotavlja naslednje: - da so bile vse oškodovanke, to so M.K., G.H., Z.B., M.I., N.J., N.Š. in S.K. zaslišane v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, o čemer obs. N. takrat ni bil obveščen; - da je sodišče na glavni obravnavi prebralo zapisnike o njihovem zaslišanju, sklicujoč se na določbo 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, saj je ocenilo, da so te priče za sodišče nedosegljive, vabila zanje pa so bila izkazana (21. stran obrazložitve prvostopenjske sodbe), - da so izpovedi navedenih prič ključni obremenilni dokazi tudi za ravnanje, ki se očita obs. N. Gre torej za situacijo, ko niti obsojenec niti njegov zagovornik v celotnem postopku nista imela možnosti vsaj enkrat soočiti se s pričami, na čigar izpovedbah temelji obsodba A.N. Ker gre za enako kršitev, kot je bila ugotovljena pri obs. M.P. (seveda z bistveno razliko, da se kršitev razteza tudi na zaslišanje Ukrajink in Rusinje), se Vrhovno sodišče v tem delu, zato da bi se izognilo ponavljanju razlogov, sklicuje na obrazložitev iz tč. I/2 te sodbe.

Ker je zahteva zagovornika v tem delu utemeljena, ji je Vrhovno sodišče ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje glede tega obsojenca in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Glede na to se Vrhovno sodišče tudi ni ukvarjalo s presojo ostalih uveljavljenih kršitev.

III. K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obs. M.G. 1. Zagovornik razlaga kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, torej da dejanje ni kaznivo dejanje, sklicujoč se na dejansko stanje, v katerem da manjkajo osnovni elementi (trajnost, koristoljubnost v večjem obsegu na strani treh Slovakinj in vnaprej nedoločeno število moških oseb), zaradi katerih bi dejanje lahko kvalificirali kot kaznivo dejanje posredovanja pri prostituciji, in te v nadaljevanju podrobno opredeli.

Iz navedenega je razvidno, da zagovornik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev kazenskega zakona, na katero se sklicuje, bi bila podana zgolj v primeru, če že iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe ne bi izhajali vsi zakonski znaki določenega kaznivega dejanja. Česa takega pa zagovornik ne zatrjuje.

2. a) Zagovornik vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v tem, da je v opisu kaznivega dejanja pod točko II. prvostopenjske sodbe zapisano, da je obsojenec natvezil Slovakinjam, da bodo delale kot natakarice, v njeni obrazložitvi pa, da je iz izpovedi K. in H. razvidno, da jim je govoril o delu natakaric ali barmank. To pa je v nasprotju s tem, kar sta povedali, in sicer da je obsojenec govoril o delu hostese ali natakarice, kar je v nadaljevanju obrazložitve sodbe navedeno, ni pa to v skladu z opisom kaznivega dejanja.

Nasprotja med opisom kaznivega dejanja in razlogi sodbe ni, saj že iz zagovornikovih navedb izhaja, da je obsojenec govoril Slovakinjam o delu natakaric, ki naj bi ga opravljale v B., torej to, kar se mu očita v opisu kaznivega dejanja. Kar pa zadeva nasprotje med razlogi prvostopenjske sodbe o vsebini izpovedb omenjenih prič in zapisniki o teh izpovedbah, pa je treba poudariti, da mora biti nasprotje precejšnje, nanašati pa se mora na odločilna dejstva. V konkretni zadevi pri pojmih hostesa in natakarica ter barmanka in natakarica ni mogoče govoriti o takem nasprotju, ki bi lahko kakorkoli vplivala na vsebino ugotovitve, na kakšen način in s čim je obsojenec preslepil Slovakinje.

b) Storjena naj bi bila tudi kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je bila glavna obravnava 15.4.1997 opravljena v obsojenčevi nenavzočnosti, čeprav je zagovornik zanj predložil zdravniško spričevalo. S tem je obsojenec izkazal svojo resnično namero, da bi prišel na glavno obravnavo, če ne bi bil bolan.

V skladu z določbo tretjega odstavka 307. člena ZKP se sme glavna obravnava opraviti v obtoženčevi nenavzočnosti, če ta ne pride na glavno obravnavo, kljub temu da je bil v redu povabljen, če njegova navzočnost ni nujna, če je navzoč njegov zagovornik in če je bil pred tem že zaslišan. Iz navedb v zahtevi je razvidno, da je sporno le, da sodišče ni upoštevalo obsojenčevega opravičila.

Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je tudi obdolženčeva pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (2. alinea 29. člena URS). Tej pravici pa se lahko odpove bodisi izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem, kamor je mogoče šteti tudi navajanje neutemeljenih razlogov za izostanek. Ocena o tem, ali je razlog utemeljen ali ne, pa je v domeni sodišča. Zato zgolj sporočilo o odsotnosti z glavne obravnave in navedba razloga samo po sebi še ni opravičljiv razlog za njeno preložitev. Tovrstni avtomatizem bi namreč pomenil tudi nasprotje načeloma pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP, ki določa, da si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku.

Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo 15.4.1997 (l. št. 827) je razvidno, da je zagovornik ob predložitvi zdravniškega potrdila predlagal, da sodišče oceni obdolženčevo odsotnost kot opravičljivo in preloži obravnavo. Sodišče je nato po ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji iz 307. člena ZKP, opravilo narok, ter s tem izrazilo tudi svoje stališče, da odsotnost iz razloga, navedenega v zdravniškem potrdilu, ni opravičljiva. Zagovornik morebitne kršitve v tej smeri v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni uveljavljal. Iz omenjenega zdravniškega potrdila (pri l. št. 830) izhaja, da je obsojenca 12.4.1997 "uščenilo" v križu, isti dan je bil pregledan v drugi zdravstveni ustanovi, kot je izdala potrdilo, na dan izdaje potrdila 14.4.1997 je zaradi bolečin le s težavo hodil, predpisana so bila zdravila. Na podlagi takih podatkov je tudi Vrhovno sodišče mnenja, da obsojenčeva odsotnost z glavne obravnave ni bila opravičljiva: najprej iz listine (ki je potrdilo in ne spričevalo) ne izhaja, da je bila obsojenčeva sposobnost priti na glavno obravnavo in sodelovati na njej zmanjšana v tolikšni meri, da bi jo bilo treba upoštevati, še zlasti ne potem, ko je bila obsojencu predpisana terapija (Ketonal, Tramal), in kot drugo, zdravnik ni napisal mnenja v zvezi z namenom uporabe zdravniškega potrdila, čeprav je ta na obrazcu predviden. Zaradi vseh navedenih okoliščin razpravljajoči senat upravičeno ni štel obsojenčevega opravičila za dovolj tehten razlog, da ne bi opravil glavne obravnave v njegovi nenavzočnosti.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

IV. K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obs. J.P. 1. Zagovornik meni, da obstaja bistveno nasprotje med navedbo v sodbi o vsebini zapisnikov o zaslišanjih obs. G. in P. in tem, kar se v teh listinah nahaja. Podana naj bi bila torej bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s tem med drugim navaja, da so med obema zagovoroma le minimalne razlike in to v nepomembnih stvareh, da zagovora nista nelogična, nezanesljiva in da je torej sodišče v razlogih sodbe o vsebini teh listin navedlo nekaj, kar se iz njih samih ne da sklepati.

Taka obrazložitev postopkovne kršitve kaže, da se zagovornik ne strinja z oceno zagovorov obsojencev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. To pomeni, da nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in ne morebitnim formalnim pomanjkljivostim izvedenega postopka, zato navedena kršitev ni podana.

V nadaljevanju obrazložitve zagovornik opozarja na enako kršitev, ki se kaže v sklepu sodišča, da je P. vedel za dejavnost, ki se je odvijala v klubu B., ki pa ga ni mogoče narediti na podlagi zapisnika o njegovem zaslišanju, nadalje izraža nestrinjanje z ugotovitvami o pomenu iskanja službe dekletom, preden so bila odpeljana v B., in ocenjuje, da prihod deklet ni bil pričakovan. Tudi v tem delu zagovornik predstavlja zgolj svojo oceno dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni odločbi.

2. Zatrjevano nasprotje med izjavama G.H. z dne 7.4.1997 in Z.B. z dne 19.3.1997 in razlogi sodbe o vsebini le-teh ni obrazloženo, zato ga Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).