Jedro

Pobotni ugovor ni nasprotna tožba in četudi je nasprotno tožbo mogoče vložiti zaradi pobotanja nasprotnih terjatev, to procesnega pobotnega ugovora ne izenačuje z nasprotno tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 2.9.2008, opr. št. II Pg 40/2007 razsodilo: “1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 15.11.2006 opr. št. Ig 2006/00547 ostane pod tč. 1 in 3 v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico 8.080,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od:

1.441,80 EUR od 22.5.2006 do prenehanja obveznosti,

2.403,00 EUR od 5.6.2006 do prenehanja obveznosti,

1.201,50 EUR od 29.6.2006 do prenehanja obveznosti, 540,67 EUR od 30.6.2006 do prenehanja obveznosti, 720,90 EUR od 17.7.2006 do prenehanja obveznosti,

1.772,21 EUR od 12.7.2006 do prenehanja obveznosti in stroške izvršilnega postopka 226,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2006 dalje do prenehanja terjatve , vse v 15 dneh pod izvršbo.

Pobotni ugovor tožene stranke se zavrne kot neutemeljen.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.016,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dni od vročitve te sodbe dalje.” Zoper to sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podredno pa pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenju sodišču prve stopnje.

V obrazložitvi pritožbe zoper navedeno sodbo tožena stranka navaja, da je v uvodu izpodbijane sodbe kot tožena stranka navedena neobstoječa pravna oseba, družba E. d.o.o. na naslovu J. u. ..., Š. nima registriranega svojega sedeža niti na tem naslovu ne posluje. Navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka po tč. 14 iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da je tožena stranka prekludirana z uveljavljanjem pobotnega ugovora, kajti stranke morajo najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njihovih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njihovih navedb. Prva glavna obravnava je bila 3.6.2008, tožena stranka pa je pobotni ugovor podala v pripravljalni vlogi šele 1.9.2008 , torej prepozno.

S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po členu 339 ZPP, saj je sodišče določbo člena 286 ZPP uporabilo napačno oziroma ni uporabilo določbe člena 183 navedenega zakona, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po določbi člena 183 ZPP lahko tožena stranka do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje vloži nasprotno tožbo. Nasprotno tožbo je mogoče vložiti tudi, če se z njo uveljavlja terjatev terjatev, ki bi se lahko pobotala s tožnikovo. Tožena stranka ima torej možnost , da pobotanje uveljavi na dva načina: lahko uveljavlja pobotni ugovor v pravdi, lahko pa vloži nasprotno tožbo. Ker se za pobotni ugovor smiselno uporabljajo določbe ZPP, ki urejajo nasprotno tožbo, lahko tožena stranka pobotni ugovor enako kot nasprotno tožbo vloži do konca glavne obravnave. Tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala pobotni ugovor vložiti najkasneje na prvem naroku, torej 3.6.2008. Tožena stranka meni, da je pobotni ugovor, kot ga je vložila 2.9.2008 vložen pravočasno. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor zavrnilo kot neutemeljen še iz razloga, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ji je tožeča stranka povzročila škodo, ki predstavlja temelj za pobotno terjatev. Do predloženih dokazov, ki jih je tožena stranka predložila v zvezi s pobotnim ugovorom se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Izhaja pa iz predložene dokumentacije, da tožeča stranka ni izpolnila pogodbe, kar je povzročilo toženi strani škodo, ki jo uveljavlja v pobot. Pritožba napada zaključke sodišča prve stopnje, da je tožena stranka naročila še dve licenci in da je za to dolžna plačati po računu št. 20615689 2.403,00 EUR in pri tem sodišče prve stopnje spregleda, da je z določbo 3.odstavka 6. člena pogodbe jasno določeno, da tožeča stranka za prilagoditve in dodatna dela ne bo zaračunala več kot 2.628,94 EUR. Tožeča stranka pa za prilagoditve in dodatna dela terja 5.677,10 EUR, čeprav ne bi smela pogodbeno zaračunati več kot 2.628,94 EUR. Z aneksom, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, pogodbeni stranki nista določili nobenih novih del, ki v pogodbi ne bi bila zajeta, temveč sta določili le nove roke izvajanja pogodbenih del. Tako je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je nejasno zapisalo, da verjame toženi stranki, da sistem L. ni deloval, tako kot je potrebno, pa je kljub temu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Tako je sodišče napravilo napačno dokazno oceno v zvezi z izpovedbo prič tožene stranke in je s tem, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku izrek sodbe nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe.

Tožena stranka je še dodala, da potrditev izpisa odprtih postavk ne pomeni pripoznave dolga in s podpisom izpisa odprtih postavk se le potrdi, da je izdane račune prejela in da jih ima v svoji računovodski evidenci. Nejasno je, da bi tožena stranka dolg pripoznala, čeprav je račune zavračala in jih ugovarjala kot so potrdile tudi priče. Tožena stranka v pritožbi navede, da naj se ji priznajo pritožbeni stroški kot nadaljnji pravdni stroški, vendar jih ne priglasi .

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana 2.9.2008, kar je v času pred uveljavitvijo novele ZPP-D, ki je stopila v veljavo 1.10.2008 (Uradni list RS št.45/2008), zato je pritožbeno sodišče skladno s prehodnimi in končnimi določbami navedene novele ZPP, konkretno po določbi drugega odstavka člena 130 ZPP-D, ki glasi: “Če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po določbah tega zakona,” pri odločanju o pritožbi uporabilo določila ZPP, kot so veljala pred 1.10.2008. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (določba člena 350 ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na ostale bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava, vendar takšnih kršitev ni zaznalo.

Pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene pritožbeno očitane očitane kršitve in je preizkus izpodbijane sodbe pokazal, da je sodišče prve stopnje za razsojo odločilno dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, svojo odločitev pa tudi zadosti jasno in celovito obrazložilo z razlogi o vseh odločilnih dejstvih in jih pritožbeno sodišče v celoti kot pravilne sprejema kot svoje. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da se izpodbijana sodba zaradi pomanjkljivosti in nerazumljivosti ne more preizkusiti in ni podana očitan kršitev določb postopka po tč. 14 drugega odstavka 339. člena ZPP kot tudi ne druge očitane bistvene kršitve določb postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo moralo presoditi o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, s katerim je vtoževala plačilo 8.080,10 EUR s pp. na podlagi dne 30.10.2003 sklenjene Pogodbe o dobavi in postavitvi informacijskega sistema, posnetku stanja, testiranju, zagonu, uvajanju, programske opreme P. L. št. ..., s katero je tožena stranka naročila dobavo in instalacijo programske opreme L. S to pogodbo je bilo med drugim dogovorjeno (14. člen), da kolikor naročnik ne poravna tekočih obveznosti po zapadlih računih, ima izvajalec pravico prekiniti izvajanje del do poravnave obveznosti. S tem se avtomatsko podaljša čas planiranih del. Tožena stranka obveznosti ni izpolnjevala tekoče, zato je tožeča stranka sprožila zoper toženo stranko izvršilni postopek, ki se je vodil pod opr. št. Ig 2005/00648, vendar sta stranki sklenili izvensodno poravnavo 20.4.2006, hkrati pa sta istega dne sklenili Aneks št.1 k pogodbi. Čeprav je tožeča stranka aktivnosti izvajala, kot izhaja iz delovnih nalogov, pa tožena stranka zopet ni izpolnjevala svoje finančne obveznosti in tako tožeča stranka skladno s pogodbenim določilom z deli ni nadaljevala oziroma jih ni dokončala, ker jih pogodbeno ni bila dolžna. Tožena stranka je zavračala svojo obveznost plačila in trdila, da je neutemeljen očitek, da ni bila pripravljena sodelovati pri vzpostavitvi sistema, tožeča stranka pa je nanjo gledala kot nepomembno stranko. Trdila je, da je plačala vse po pogodbi, toda ključno je še, da ne deluje nobeden od modulov popolno. Izvedeno ni bilo šolanje kadra, kot je pogodbeno predvideno, ni zanesljivega delovanja sistema, je funkcijsko neuporaben. Tožena stranka je uveljavljala pobotni ugovor, ki ga je temeljila na dejstvu, da je za informacijski sistem L. plačala 30.070,20 EUR, zaposlila je dodatno osebo za potrebe vzpostavitve informacijskega sistema, za katero ji je nastal strošek 14.574,86 EUR in je tako nastala skupaj škoda zaradi nedelovanja informacijskega sistema v višini 44.645,06 EUR in ta znesek je stavila v pobot vtoževani terjatvi. Tožena stranka pa je še izpostavila, da je z določilom 3. odstavka 6. člena Pogodbe o dobavi in postavitvi informacijskega sistema tožeča stranka zagotovila, da ne bo zaračunavala več, kot 2.628,94 EUR, zato je predlagala, da sodišče v presežku nad tem zneskom tožbeni zahtevke kot neutemeljen zavrne.

Sodišče je z izpodbijano sodbo presodilo, da ima pogodba z dne 30.10.2003 značaj podjemne pogodbe in ni sporno med strankama, da je ta pogodba sklenjena in ni sporno, da je sklenjen še Aneks št. ... k tej pogodbi. Ugotovilo je na podlagi delovnih nalogov, da tožena stranka vsebinsko ni imela reklamacij na delo tožeče stranke in je na podlagi teh dokaznih listin sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost, kolikor jo zaračunava, tudi izpolnila, tožena stranka pa je tista, ki bi bila dolžna pogodbeno obveznost izpolniti s plačilom izstavljenih računov. Ker gre za delo, opravljeno po sklenitvi Aneksa št. ... k pogodbi, je tožeča stranka, kot je materialno pravno pravilno presodilo sodišče prve stopnje, skladno s tč. ... Aneksa, potem ko tožena stranka ni plačilne obveznosti po računih izpolnila, upravičeno prenehala z deli in jih ni zaključila. Vtoževane račune tožena stranka ni pravočasno reklamirala in sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča povsem jasno obrazložilo, da ni bilo nobene pisne pravočasne reklamacije vtoževanih računov, dopis z reklamacijo z dne 31.8.2006 pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepozen, saj je tedaj tožena stranka bila že v plačilni zamudi glede vseh vtoževanih računov. Pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je podpis izpiska odprtih postavk z dne 30.9.2006 pripoznava dolga, nima podlage v izpodbijani sodbi, saj takšnega pravnega zaključka sodišče prve stopnje ni podalo, temveč je na podlagi določb aneksa št. ... k pogodbi materialno pravno pravilno presodilo, da je tožeča stranka lahko prenehala izvajati pogodbo, ko je tožena stranka zamudila roke za plačilo vtoževanih računov. Res je sodišče z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sistem L. ne deluje v redu , vendar je tudi pojasnilo, kar pritožba spregleda, da je do nedokončanja del prišlo po krivdi tožene stranke, ker tožena stranka ni plačala računov v pogodbeno dogovorjenem roku oziroma roku po Aneksu, kar je tožečo stranko opravičevalo, da je z delom prekinila in tako ni nobene nejasnosti v izpodbijani sodbi, kot jo poskuša – neuspešno - uveljaviti pritožba. Sodišče prve stopnje je ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah, da tožena stranka ni tožečo stranko pozvala k odpravi napak in ji zato tudi ni dala ustrezen rok (skladno z določilom člena 627/I OZ) in ob dejstvu, da je tožeča stranka z delom lahko prekinila skladno s pogodbenim določilom, utemeljeno presodilo, da je tožena stranka dolžna plačati vtoževane račune. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno presodilo, da je tožeča stranka utemeljeno izdala vtoževane račune preko zneska, dogovorjenega po določilu 3. odstavka 6. člena Pogodbe in je pravilno svojo odločitev utemeljilo na dejstvu, da je tožena stranka dodatno naročila še dve licenci, kar po računu št. 20615689 znaša dodatnih 2403,00 EUR in pritožba zmotno meni, da gre pri teh delih za dodatna dela v smislu določila 6. člena Pogodbe, ki res določa, da tožeča stranka za prilagoditve in dodatna dela ne bo zaračunala več kot 630.000,00 SIT brez DDV, saj pritožba spregleda, da ista pogodba določa v 19.členu, da pogodbeni stranki lahko pismeno ugotovita, če se dodatna dela plača iz pogodbene vsote ali se plača dodatno. Skladno s tem določilom sta sedaj pravdni stranki, kar pritožba očitno prav tako spregleda, z Aneksom št. ... z dne 20.4.2006 v tč. 3 dogovorili, da tožeča stranka izdobavi glede na pogodbeno dogovorjen predmet še dve dodatni licenci, za kar sta dogovorili ceno 1000,00 EUR brez DDV za licenco in s tč. ... Aneksa izrecno opredelili, da se dodatne licence fakturirajo posebej in in jih tožena stranka plača v roku 15 dni po izstavitvi fakture.

Tako sodišče prve stopnje ni v ničemer zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje in so pritožbeni očitki neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve postopka, ker naj bi bila sodba s tem, ko se kot sedež tožene stranke navaja J. u. ..., Š., kjer tožena stranka nima registriranega sedeža, izdalo sodbo proti neobstoječi osebi. Tožena stranka je res sporočila sodišču prve stopnje spremembo sedeža in je ta sedaj na L. ob S. ..., P., vendar napačno povzeti sedež tožene stranke v uvod izpodbijane sodbe, pravno ne pomeni, da bi sodba bila izdana proti neobstoječi pravni osebi. Tožena stranka je gospodarska družba, katere pravni status ureja Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS št. 42/2006 s spremembami in dopolnitvami - ZGD-1) in po določbi 4.člena ZGD-1 so vse družbe, razen tihe družbe, pravne osebe.

Po določbi 5. člena ZGD-1 družbe pridobijo lastnost pravne osebe z vpisom v register in tudi pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka še vedno vpisana v sodni register in da ima torej status pravne osebe. Tisto, kar do tretjih identificira posamezno družbo, je skladno z določilom člena 12 ZGD-1 firma in je to ime, s katerim družba posluje in družba mora, skladno z določilom člena 19 ZGD-1 pri svojem poslovanju uporabljati firmo v obliki, v kakršni je vpisana. V firmi družbe mora biti oznaka, ki nakazuje na dejavnost družbe (določba 12. člena ZGD -1), ni pa sestavni del firme sedež družbe, ki je pritožbeno sporen. Tako je gospodarska družbe, ki z vpisom v sodni register pridobi status pravne osebe in ki jo identificira firma, ki mora nakazovati dejavnost družbe in ki jo mora družba uporabljati pri svojem poslovanju, obstoječa družba, čeprav spremeni sedež družbe in napačna navedba sedeža družbe ne pomeni, da je sodba izdana proti neobstoječi pravni osebi. Da je firma tista , ki navzven identificira družbo, izhaja iz določila člena 21 ZG-1, ki določa, da se mora firma družbe jasno razlikovati od firm vseh drugih družb. Po določbi člena 76 ZPP je lahko pravdna stranka vsaka fizična in pravna oseba in tožena stranka je pravna oseba, ki je vpisana v sodni register, zato je sodba bila lahko izdana proti njen kot toženi stranki. Napačna označba sedeža v uvodu izpodbijane tožbe ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, bi pa lahko pomenilo oviro pri vročanju sodnih pisanj, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo, ker je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo vročalo na pravilni naslov, to je L. ob S. ..., P. Pritožbeno sodišče tudi kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ko je zavrnilo pobotni ugovor zaradi prekluzije, ker ga tožena stranka ni uveljavljala najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo to je 3.6.2008 in je to storila šele z vlogo z dne 2.9.2008. Pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača pritožbeno trditev, da je za procesnopravno uveljavljanje pobotnega ugovora smiselno uporabiti določila člena 183 ZPP o nasprotni tožbi. Po določilu člena 183 ZPP je res mogoče nasprotno tožbo vložiti do konca glavne obravnave in med drugim tedaj, če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata. Vendar pa zgolj zaradi tega, ker procesni zakon dopušča vložiti nasprotno tožbo do konca glavne obravnave in ker se ta lahko vloži za primer, če se lahko zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe pobotata, še po mnenju pritožbenega sodišča to ne omogoča procesnopravne identične obravnave pobotnega ugovora in njegovo izvzetje iz določila člena 286 ZPP, ki ureja dolžnost strank, da morajo najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (I .odstavek 286. člena ZPP), izjemoma stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (IV. odstavek 286. člena ZPP). Pobotni ugovor ni nasprotna tožba in četudi je nasprotno tožbo mogoče vložiti zaradi pobotanja nasprotnih terjatev, to procesnega pobotnega ugovora ne izenačuje z nasprotno tožbo. V primeru uveljavljanja pobotnega ugovora sodišče ne odloča o tožbenem zahtevku, tako kot pri nasprotni tožbi, temveč skladno z določilom tretjega odstavka odstavka 319. člena ZPP odloči o obstoju ali neobstoju terjatve, ki jo tožena stranka uveljavlja z ugovorom pobota. Pobotni ugovor torej ni nasprotna tožba , temveč gre za procesno pravno varstvo posebne oblike, ki omogoča da tožena stranka zoper trditev tožeče stranke o njegovi terjatvi zoper toženo stranko, ki je zajeta v tožbenem zahtevku postavi nasproti svojo trditev, da ima nasprotno pobotljivo terjatev. Tako kot mora glede na določilo člena 286/I ZPP tožeča stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (trditvena in dokazna podlaga) najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, mora tožena stranka svojo trditveno in dokazno podlago za pobotni ugovor podati na istem naroku, saj procesni zakon, za razliko od nasprotne tožbe, ne vsebuje določil, ki bi procesnopravni status tožene stranke v zvezi pobotnim ugovorom urejal drugače kot položaj tožeče stranke, kar zadeva dolžnosti podajanja trditvene in dokazne podlage na prvem naroku za glavno obravnavo. S tem je procesni zakon izenačil procesni položaj tožeče stranke in tožene stranke, ki uveljavlja pobotni ugovor, kar je razumljivo, saj mora sodišče s sodbo, s katero odloči o tožbenem zahtevku, odločiti tudi o pobotnem ugovoru (določili tretjega odstavka 319. in tretjega odstavka 324. člena ZPP), kar terja procesnopravno uravnotesžen položaj pravdnih strank. Ta se lahko doseže le tako, da sta glede podajanja trditvene in dokazne podlage v enakem procesnem položaju, sicer ju oba oba doleti procesna sankcija prekluzije navedb.

Kar zadeva nasprotne tožbe, vložene zaradi tega, ker se zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi lahko pobotata, pa procesni zakon ne zavezuje sodišče, da bi moralo sočasno odločiti o zahtevku po tožbi in nasprotni tožbi, prav tako procesni zakon ne daje podlage, da bi sodišče v primeru tožbenega zahtevka po tožbi in tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, s katerim je vtoževana pobotna terjatev ugotavljalo obstoj terjatev po tožbi in nasprotni tožbi in ju pobotalo.

Ker za obravnavo pobotnega ugovora ni mogoče smiselno uporabiti procesnih določb o nasprotni tožbi, sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ko pobotnega ugovora tožene stranke zaradi prekluzije ni obravnavalo, pri tem pa tožena stranka niti ni uveljavljala morebitnih utemeljenih razlogov, zaradi katerih pobotnega ugovora ni mogla podati že na prvem naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče je tako pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo tudi v delu, kolikor uveljavlja bistveno kršitev postopka zaradi neobravnave pobotnega ugovora. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke kot prepozen, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami glede utemeljenosti terjatve (odškodninske) po pobotnem ugovoru.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da pritožbeni razlogi niso podani, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bila storjena katera po uradni dolžnosti upoštevna kršitev iz II. odstavka 350. člena ZPP, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba člena 353 ZPP).

Ker tožena stranka ni konkretno uveljavljala stroškov pritožbenega postopka, se pritožbeno sodišče o njih ni bilo dolžno izrekati.