Jedro

Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi fizičnimi razbremenitvami, kar je po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije pa tožnik ne izpolnjuje pogoja starosti iz 4. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2 za priznanje uveljavljane pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 17. 6. 2015 in št. ... z dne 12. 12. 2014, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 16. 4. 2014 dalje in povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbijana sodba temelji na mnenjih invalidskih komisij in izvedenskem mnenju izvedenskega organa, ki so podana na podlagi avstrijske medicinske dokumentacije, glede na ugotovitve avstrijskega izvedenca medicinske stroke pa je invalidsko upokojen od leta 2014. Invalidska komisija I. stopnje ocenjuje, da je podana III. kategorija invalidnosti, ker za svoje delo, ki ga je v Sloveniji nazadnje opravljal pred 22 leti, ni več zmožen, kar utemeljuje s slikovno diagnostičnimi ugotovitvami obrabe kolen, ledvene in vratne hrbtenice ob skoliozi, okvare meniska desno, stanja po zlomu nartnih kosti in stopalnic z omejeno gibljivostjo skočnega sklepa, poliartroze prstov in ploskimi stopali obojestransko s šepanjem levo in omejeno dorzifleksijo levega zapestja v skrajni legi. Enako zdravstveno stanje ugotavljata tudi invalidska komisija II. stopnje in izvedenski organ. Sodišče prve stopnje je razpolagalo s prepričljivimi dokazi, da je nezmožen za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela, vendar je opustilo ugotavljanje in oceno, v kakšnem obsegu vpliva posamezna ugotovljena bolezenska slika na zmožnost varnega opravljanja pridobitnega dela. Poškodbe oziroma bolezni bi moralo povezati z ugotovitvami, da so nastale v sklopu dela, ki ga je opravljal, in kažejo na bolezensko prizadetost gibalnega in imunskega sistema. To namreč predstavlja podlago za odločitev, da ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti, zato je podana I. kategorija invalidnosti. Definicija invalidnosti ni le medicinska, temveč ima tudi socialno in pravno komponento. Ne gre za ugotavljanje delazmožnosti za delo, na katerem je bil zavarovanec razporejen pred nastankom invalidnosti, ampak glede na delovno mesto, na katerem bo lahko delal, ne da bi se poslabšala invalidnost. Njegovo delovno zmožnost je ocenil tudi avstrijski izvedenec, ki pa je menil, da je popolnoma nezmožen za delo. Z odločitvijo toženca in sodišča prve stopnje, zaradi katerih je ostal brez pravic, je kršen 2. člen Ustave RS. Sodba vsebuje nasprotja o odločilnih dejstvih, in sicer med tem, kar se navaja o razlogih sodbe in vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov, zato je podana kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Hkrati se je ne da niti preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi uveljavljanih.

5. Zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana je, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti.

6. Podana ni niti zatrjevana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. T. i. protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Torej takrat, ko sodišče listinam oziroma zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo. Izpodbijana sodba ne vsebuje nasprotij med ugotovljenimi odločilnimi dejstvi sodbe in relevantno vsebino listin.

7. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločb toženca o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 16. 4. 2014 dalje in zavrnitvi pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, izdanih v postopku, začetem pri avstrijskem nosilcu obveznega zavarovanja. Invalidski komisiji I. in II. stopnje sta v predsodnem upravnem postopku ocenili, da tožnik ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je strojnik, oziroma je delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za manj kot 50 %, s polnim delovnim časom pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvami: ročno premeščanje bremen do 8 kg, samo v dopoldanski izmeni, brez dela na lestvi, izmenoma sede in stoje, pri delu se lahko v vratni in ledveno križni hrbtenici giba le v okviru optimalnih kotov. Sporno je, ali je pri tožniku zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti in s tem izpolnjen pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom.2

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)3 invalidnost definira in kategorizira v 63. členu. Invalidnost je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po 1. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v I. kategorijo razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V III. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela (3. alineja 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2). Kot svoj poklic se po 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2 šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tako definicijo invalidnosti, kot definicijo svojega poklica (tožnik je nekvalificirani delavec s končano osnovno šolo, delal je predvsem v gradbeništvu in na področju rudarstva), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Upoštevalo je, da gre za celoto splošnih in poklicnih delovnih zmožnosti zavarovanca.

9. Po 41. členu ZPIZ-2 pravico do invalidske pokojnine med drugim pridobita zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije ter mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Tožnik bi torej pravico do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela lahko pridobil le ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 41. členu ZPIZ-2. 10. Za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi s tožnikovo invalidnostjo je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete, Univerze v B. (v nadaljevanju Komisija), v kateri sta sodelovala specialista medicine dela C.C. in ortopedije D.D., ki je dodatno potrdila oceno invalidskih komisij. V pisnem izvedenskem mnenju, podanem na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in tožnikovega osebnega pregleda, je ocenila, da pri tožniku do 16. 4. 20144 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, saj za to ni strokovnih razlogov. Od 16. 4. 2014 dalje je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker je delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za manj kot 50 %. S polnim delovnim časom je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvami: ročno premeščanje bremen do 8 kg, samo v dopoldanski izmeni, brez dela na lestvi, izmenoma sede in stoje, pri delu se lahko v vratni in ledveno križni hrbtenici giba le v okviru optimalnih kotov. Za svoje delo ni več zmožen, s polnim delovnim časom pa je zmožen opravljati drugo delo s predlaganimi fizičnimi razbremenitvami. Pojasnila je, da je s slikovno diagnostiko ugotovljena obraba ledvene hrbtenice, obeh kolen, stanje po okvari meniska desno, obrabo vratne hrbtenice ob skoliozi, stanje po zlomu nartnih kosti in stopalnic z omejeno gibljivostjo skočnega sklepa v skrajni legi desno, poliartroza prstov in ploska stopala obojestransko. Stanje je posledica obrabnih sprememb. Ima varusno artozo levega kolena, rahlo omejeno gibljivost desne rame in kronični lumbalni bolečinski sindrom brez nevroloških izpadov.

11. Tožnik je na takšno mnenje Komisije sicer podal določene pripombe, ki jih je utemeljeval zlasti s tem, da mu je bila s strani avstrijskega nosilca obveznega zavarovanja na podlagi iste medicinske dokumentacije, kot jo je obravnavala Komisija, priznana invalidska pokojnina, vendar dopolnitve izvedenskega mnenja oziroma zaslišanja članov Komisije ni predlagal. Čeprav mu je bila priznana avstrijska invalidska pokojnina, to samo po sebi ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za priznanje podobne ali enake pravice pri slovenskem nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej tožencu. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sistem priznavanja pravic na podlagi invalidnosti v različnih državah različno urejen, pri priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja pri tožencu pa je potrebno upoštevati slovensko zakonodajo, torej predhodno citirane določbe ZPIZ-2. Pritožbene navedbe v tej smeri zato niso utemeljene.

12. Mnenje izvedenskega organa je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tudi po stališču pritožbenega sodišča namreč kot prepričljivo in strokovno predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi fizičnimi razbremenitvami, kar je po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije pa tožnik ne izpolnjuje pogoja starosti5 iz 4. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2 za priznanje uveljavljane pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela. Iz navedenih razlogov niso utemeljeni niti očitki o kršitvi 2. člena Ustave RS. Obseg sodne presoje v socialnem sporu o pravicah iz invalidskega zavarovanja je sicer vezan in omejen z dejanskim stanjem, kot je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe. Morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja je lahko le predmet novega postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pri tožencu.

13. Glede na vse predhodno navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je bilo potrebno na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločiti, da stroške pritožbe krije sam.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 V sodnem spisu na listovni št. 5. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 To je do izdaje izpodbijane dokončne odločbe. 5 Tožnik je do nastanka invalidnosti III. kategorije dopolnil 58 let starosti.