Jedro

Iz izreka (tenorja) sodbe res povzamemo, koliko je sodišče zahtevku ugodilo in koliko ne, toda predmet in obseg pravnomočnosti lahko določimo le z razlago celotne sodbe, torej tudi z dejanskega stanja in razlogov. Izrek sodbe, da se zavrne tožbeni zahtevek, je abstrakten in nam šele razlogi sodbe povedo, zakaj je zavrnjen. Šele razlogi nam tedaj pomagajo individualizirati zahtevek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi.

Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 5.10.2009, ker je bilo o identičnem tožbenem zahtevku zaradi razveze pogodbe o preužitku med pravdnima strankama že pravnomočno razsojeno pod opr. št. P 296/2007, z dne 2.10.2008, ki je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 4831/2008, z dne 1.4.2009 postala tudi pravnomočna.

Zoper sklep o zavrženju tožbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. V obrazložitvi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno v pravdi, ki je bila v teku med istima pravdnima strankama pod opr. št. P 296/2007. V tej pravdi je namreč sodišče odločalo le, ali so izpolnjeni pogoji za razvezo pogodbe v času od sklenitve notarskega zapisa pogodbe o preužitku do vložitve tožbe, to je od 27.6.2007 do 25.10.2007. V konkretni pravdi, ki jo je tožeča stranka vložila 8.10.2009, pa tožnica podaja trditveno podlago za obdobje od 26.10.2007 dalje do vložitve tožbe 8.10.2010. Tožnica je v 2. točki tožbe izrecno pojasnila, zakaj ponovno predlaga sodišču, da sklenjeno pogodbo o preužitku razveže, in sicer je navedla: - da je stara 83 let, - da ima zdravstvene težave, za kar je priložila zdravstveno dokumentacijo z dne 1.10.2009, - da že dve leti kupuje drva za ogrevanje sama, da toženca zanjo po telefonu od začetka pravdnega postopka, v oktobru 2007, nista več dosegljiva, - da sta toženca 12.5.2009 prišla na dvorišče tožnice in hotela odgnati soseda K., pri tem pa tožnici grozila, da bosta nepremičnino prodala. Od 25.10.2007, ko je bila prvič vložena tožba na razvezo pogodbe, toženca ne izpolnjujeta nikakršnih obveznosti iz prevzete pogodbe. Okoliščine po vložitvi tožbe 25.10.2007 še niso bile predmet obravnavanja pred sodiščem, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za res judikato.

Pritožba je utemeljena.

V izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je tožba vložena med istima pravdnima strankama zaradi neizpolnjevanja pogodbe. Vendar pa to dejstvo še ne zadošča za zaključek, da predstavlja pravnomočna zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi pod opr. št. P 296/2007 tudi odločitev o tožbenem zahtevku, ki je uveljavljen v pravdni zadevi, opr. št. P 214/2009. V procesno pravni literaturi se pogosto trdi, da postane pravnomočen le izrek ali tenor sodbe, da pa pravnomočnost ne seže na razloge sodbe oziroma da razlogi sodbe ne postanejo pravnomočni. Ta trditev je presplošna in utegne zavesti v zmoto. Iz izreka (tenorja) sodbe res povzamemo, koliko je sodišče zahtevku ugodilo in koliko ne, toda predmet in obseg pravnomočnosti lahko določimo le z razlago celotne sodbe, torej tudi z dejanskega stanja in razlogov. Izrek sodbe, da se zavrne tožbeni zahtevek, je abstrakten in nam šele razlogi sodbe povedo, zakaj je zavrnjen. Šele razlogi nam tedaj pomagajo individualizirati zahtevek. Zato je potrebno kljub dejstvu, da se pravnomočnost ne nanaša na dejanske ugotovitve pri presoji, ali gre za razsojeno stvar, upoštevati dejansko stanje, pravna pravila in izrek sodbe.

V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni ravnalo tako. Pri presoji, ali gre za razsojeno stvar, je upoštevalo predvsem izrek v sodbi pod opr. št. P 296/2007, ki je res identičen s tožbenim zahtevkom, ki je uveljavljen v pravdi pod opr. št. P 214/2009. Ob upoštevanju nadaljnjih dveh elementov sodbe pa se pokaže, da se dejansko stanje sodbe pod opr. št. P 296/2007 nanaša na okoliščine do vložitve tožbe dne 25.10.2007, ne pa kasneje in da trditve o neizpolnjevanju pogodbe s strani tožene stranke, ki jih tožeča stranka ponavlja tudi v pritožbi, še niso bile predmet obravnave pred sodiščem prve stopnje. Kljub dejstvu, da sta tožbena zahtevka v obeh pravdnih zadevah identična, temeljita na enaki materialnopravni podlagi (neizpolnjevanje pogodbe), zato ne moremo govoriti, da predstavlja pravnomočna sodba P 196/2007 z dne 2.10.2008 razsojeno stvar v pravdni zadevi pod opr. št. P 214/2009. Sklicevanje sodišča prve stopnje na določilo 2. odst. 319. člena ZPP, zato ni pravilno. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo. Napotki sodišču prve stopnje so že vsebovani v obrazložitvi te odločbe.

Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).