Jedro

Sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se točka I izreka v celoti glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati znesek 2.000,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2014 do plačila, v roku 15 dni.

Kar tožnica zahteva več ali drugače (predhodno plačilo davkov in prispevkov), se zavrne."

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 175,57 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati dodatek za zahtevnost dela v tujini za obdobje oktober 2012 - december 2013 bruto 2.000,36 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2014 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne, in sicer tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka - izdati sklep: "Pripadnikom Policije v mednarodni civilni misiji EULEX Kosovo pripada za 2012 dodatek za zahtevnost dela v tujini 10 % osnovne plače, - izdati sklep: "Pripadnikom Policije v mednarodni civilni misiji EULEX Kosovo pripada za 2013 dodatek za zahtevnost dela v tujini 10 % osnovne plače, - obračunati dodatek za zahtevnost dela v tujini za obdobje junij 2012 - september 2012 bruto 485,14 EUR, od tega odvesti davke in prispevke ter plačati neto mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila, - plačati zakonske zamudne obresti od prisojenega neto zneska od 5. dne v mesecu za posamezni znesek preteklega meseca do 4. 11. 2014. III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka 204,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo."

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in naloži tožnici plačilo stroškov postopka. Tožena stranka navaja, da je bilo dejansko stanje v postopku pravilno ugotovljeno, prav tako višina glavnice in datum, od katerega se tožnici priznajo zakonske zamudne obresti, pri čemer pa je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati bruto znesek 2.000,36 EUR ter od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2014 do plačila. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj v postopku ugotovljena višina neupravičeno izplačanega dodatka za zahtevnost dela v tujini predstavlja znesek, ki ga mora tožnica prejeti, tj. neto (oziroma bruto - neto) znesek. Tožena stranka zato sodbe ne more izvršiti, saj se od obračunanega dodatka za zahtevnost dela v tujini davkov in prispevkov ne odvaja. V primeru izplačila plače za delo v tujini, se javnim uslužbencem plača obračunava skladno z določbami Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba). Javni uslužbenci za čas razporeditve na delo v tujini prejemajo plačo za delo v tujini, pri čemer so v tem času upravičeni do zneska, ki ustreza višini akontacije dohodnine in prispevkov delojemalca za socialno varnost, obračunanih od plače za delo v Republiki Sloveniji (4. člen Uredbe). Plača za delo v Sloveniji je plača, ki bi jo javni uslužbenec prejemal, če bi opravljal delo v Republiki Sloveniji, pri čemer pa se pri določitvi osnovne plače upoštevajo že dosežena napredovanja. V skladu z drugim odstavkom 5. člena Uredbe je plača za delo v Sloveniji podlaga za obračun: - prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznostih, ki bremenijo plače med delom v tujini, - nadomestila plače, ki izhajajo iz zavarovanja za starševsko varstvo, - nadomestilo zaradi bolezni, poškodbe ali nege in spremstva družinskega člana od 31. delovnega dne zadržanosti od dela, razen v primeru iz drugega odstavka 37. člena te Uredbe. Nadomestilo pripada za delovne dni oziroma delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za praznične in druge dela proste dneve, določene s predpisi v Republiki Sloveniji, - denarnega nadomestila za brezposelnost, - odpravnine ob upokojitvi in ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, - odškodnine za neizrabljeni letni dopust pred prenehanjem delovnega razmerja.

Plača za delo v Sloveniji se v skladu s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe izplača le v taksativno naštetih primerih. Uredba v 6. členu določa, da je plača za delo v tujini sestavljena iz osnovne plače za delo v tujini, dodatkov za delo v tujini in dela plače za redno delovno uspešnost, 7. člen Uredbe pa podrobno določa, kako je sestavljena osnova plača za delo v tujini. Iz določb Uredbe izhaja, da je treba razlikovati med plačo za delo v tujini in plačo za delo v Sloveniji, ki je med drugim podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plače med delom v tujini. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navedbe tožene stranke so prepozne, saj bi jih tožena stranka morala podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, a jih ni. V skladu s 137. členom ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Tožena stranka po lastni volji in krivdi teh navedb ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Navedbe niso v skladu z določbami materialnega prava. Tožnica ocenjuje, da je izpodbijana sodba izvršljiva in je pritožba nepotrebna in tudi posledično neutemeljena. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbeni razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je o predmetni zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj sta se ji stranki po določilih 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj. - ZDSS-1), ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica za obdobji 17. 6. 2012 - 16. 6. 2013 in 17. 6. 2013 - 16. 12. 2013 napotena na misijo na Kosovo, ter da je v času misije opravljala naloge določene v Uredbi o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini, ki opravičujejo priznanje dodatka za zahtevnost dela v tujini (prvi odstavek 10. člena Uredbe), ter da ji za te naloge pripada dodatek 10 % osnovne plače. Sodišče je ob tem ugotovilo, da zastaranje ni bilo podano, saj jih je tožnica uveljavljala v petletnem zastaralnem roku določenem v 206. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007, ZDR) oziroma 202. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1). Sodišče je ugotovilo, da tožnica glede na to, da je vložila tožbo 5. 11. 2017, zastarale terjatve do vključno 4. 11. 2012, pri čemer je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 485,14 EUR bruto, tožnici pa je priznalo znesek bruto 2.000,36 EUR.

7. Pritožbeno sodišče se sklicuje na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v zadevi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem delu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu je to stvar izplačevalca.

8. V skladu z ZDoh-2 je plačnik davka oseba, ki izplačuje dohodke, obdavčljive po tem zakonu, če ni z zakonom, ki ureja davčni postopek, drugače določeno (tretji odstavek 125. člena ZDoh-2). Plačnik davka se (poleg davčnega zavezanca in osebe, ki je v postopku davčne izvršbe v skladu s tem zakonom dolžna plačati davek) šteje za zavezanca za davek (prvi odstavek 12. člena ZDavP-2), saj je nanj z zakonom prenesena obveznost za izračun in plačilo davka, ki se opravi z obračunom davčnega odtegljaja. Pri davčnem odtegljaju gre za t. i. plačevanje davka po odbitku, ki ga je dolžan izplačevalec dohodkov v imenu in za račun prejemnika dohodka, davčnega zavezanca, odtegniti od njegovega bruto dohodka pred izplačilom dohodka in ga plačati na ustrezne račune.

9. Glede izračuna obveznih prispevkov za socialno varnost drugi odstavek 352. člena ZDavP-2 določa, da se izračun prispevkov opravi v obračunu davčnih odtegljajev, kadar prispevke za zavarovanca izračuna, odtegne in plača zavezanec za prispevke za socialno varnost, ki ni hkrati tudi zavarovanec in je plačnik davka. Zavezanci, ki prispevke izračunajo v obračunu davčnega odtegljaja, morajo predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu v roku, ki je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku morajo te prispevke tudi plačati in podatke o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost predložiti tudi davčnemu zavezancu (zavarovancu) (drugi odstavek 353. člena ZDavP-2).

10. Davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist tožnika dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega postopka, v katerem se ugotavlja, ali in v kakšni višini je upnik upravičen do vtoževane odškodnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Poleg tega, da bi bila taka odločitev preuranjena, bi sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih, v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini izhaja iz kogentnih predpisov, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov.

11. To, ali se od določenega dohodka plačajo davki in prispevki ter od kakšne osnove in v kakšni višini, izhaja iz predpisov, ki jih mora pri izplačilu obdavčljivega dohodka upoštevati plačnik davka in s tem v zvezi podati tudi ustrezen obračun davkov ali prispevkov pristojnemu davčnemu organu. Pri tem odločanju pa je delodajalec dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki izhaja iz sodbe v delovnopravnem sporu (npr. ali je prisojena plača v bruto ali neto znesku). Za nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo navedenega ravnanja so pristojni davčni organi, ki postopajo po zakonu, ki ureja davčni postopek oziroma splošni upravni postopek. Davčni organ je tisti, ki v okviru postopka nadzora obračuna davka v skladu s 129. členom ZDavP-2, pregleda obračun, ki ga sestavi plačnik davka in odloči o vprašanju obdavčljivosti prisojenega zneska. V kolikor se plačnik davka ali davčni zavezanec z odmero ne strinjata, lahko postopata po postopkih, ki jih predvideva davčna zakonodaja.

12. Navedeno pa ne pomeni, da bo moral dolžnik (plačnik davka), v primeru ko je upniku (davčnemu zavezancu) prisojen obdavčljiv dohodek, tega tudi v celoti nakazati na upnikov račun. Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslov izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov in prispevkov v zvezi s prejetim dohodkom (če jih je zavezan plačati), v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Ali je v zvezi z navedenim plačilom tudi sam delodajalec dolžan plačati prispevke, ki predstavljajo njegovo lastno obveznost, prav tako izhaja iz kogentnih pravnih norm, katerih (morebitna) uporaba ni predmet presoje sodišča v delovnopravnem sporu.

13. Glede na navedeno sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžna obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati.1 Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov (odgovor na drugo vprašanje).

14. Pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o stroških postopka, saj gre le za manjšo spremembo sodbe sodišča prve stopnje.

15. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je dolžna tožnica povrniti potrebne stroške postopka 375 točk za pritožbo (3. alineje točke b) 1 v povezavi s točko 4. tarife št. 15 Odvetniške tarife - OT) in 2 % materialne stroške v višini 7,5 točke, skupaj 385,50 točk oziroma 175,57 EUR. V primeru zamude tožnica dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

16. Skladno z določili prvega odstavka 154. člena ZPP tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.

1 V tem obsegu gre za javno pravno razmerje.