Jedro

Odločba o dodelitvi garsonjere z dne 20.8.1991 je nezakonita, ker vojaški stanovanjski slad tedaj ni mogel več veljavno razpolagati z vojaškimi stanovanji na območju Republike Slovenije, ker je ta na podlagi 1. odstavka 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na njenem ozemlju do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Ker je bila tako odločba Komande garnizona Celje z dne 20.8.1991 neveljavna, ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev stanovanjske ali pa kakšne druge pravice na sporni garsonjeri. To pa pomeni dalje, da sta sodišči prve in druge stopnje določbe stanovanjskega zakona (konkretno člena 58) pravilno uporabili, ko sta ugodili tožbenemu zahtevku tožnice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in naložilo tožencema, da morata izprazniti garsonjero v Celju, št. stanovanja 50 in jo prazno izročiti tožnici ter ji povrniti tudi stroške postopka 19.451,00 SIT.

Sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo prvi toženec, ki je uveljavljal vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP in predlagal, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji opozarja, da je vseskozi zatrjeval, da živi v Republiki Sloveniji že 26 let, da je že 8.2.1989 vložil prošnjo za odkup stanovanja in da je bil že takrat sprejet sklep o razvrstitvi njegove prošnje. Opozarjal je tudi, da odločba z dne 20.8.1991 ne govori o dodelitvi stanovanja ampak o odstopu garsonjere v odkup. Pravico do odkupa pa je imel, ker mu je po takrat veljavnih predpisih pripadalo večje stanovanje. Revizija je potrebna, ker se sodišči prve in druge stopnje z navedenimi trditvami nista ukvarjali in ne upoštevali, da je stanovanjsko pravico pridobil po navedenih predpisih. Pobijana odločitev bi povzročila njegov neenak položaj v primerjavi s tistimi, ki so ostali v stanovanjih in se niso izselili kot se je on. Ostal bi na cesti, saj je tožnica vložila tudi že tožbo zaradi izpraznitve drugega stanovanja, to je na ....cesti v Celju. Na koncu predlaga, da se ga oprosti plačila stroškov postopka.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženec v reviziji pavšalno uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložil, zaradi česar je preizkusilo pobijano sodbo v navedeni smeri le v okviru uradne dolžnosti, to je po 386. členu ZPP in pri tem ugotovilo, da med postopkom ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijske trditve toženca o tem, da je vložil prošnjo za pridobitev večjega stanovanja, koliko časa živi v Sloveniji in kolikšno družino ima, da mu je bila garsonjera dodeljena zaradi odkupa in ne zaradi pridobitve stanovanjske pravice ter da se sodišči prve in druge stopnje s temi trditvami nista ukvarjali, pomenijo grajo na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na prvi in drugi stopnji, je revizijsko sodišče vezano in iz njega izhaja, da je predmet spora garsonjera v Celju, ki je bila dodeljena tožencu z odločbo Komande garnizona Celje 20.8.1991 in ne stanovanje, ki ga je pridobil od istega stanodajalca pred 25.6.1991. Predmet revizijskega preizkusa je bila zgolj pravilnost odločitve sodišč prve in druge stopnje, da mora toženec izprazniti sporno garsonjero, ker jo zaseda brez naslova. Naveden pravni zaključek sodišč prve in druge stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilen ter ima podlago v določilu 58. člena stanovanjskega zakona (naprej SZ). Odločba o dodelitvi garsonjere z dne 20.8.1991 je namreč nezakonita, ker vojaški stanovanjski sklad tedaj ni mogel več veljavno razpolagati z vojaškimi stanovanji na območju Republike Slovenije, ker je ta na podlagi 1. odstavka 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na njenem ozemlju do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Ker je bila tako odločba Komande garnizona Celje z dne 20.8.1991 neveljavna, ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev stanovanjske ali pa kakšne druge pravice na sporni garsonjeri. To pa pomeni dalje, da sta sodišči prve in druge stopnje določbe stanovanjskega zakona (konkretno člena 58) pravilno uporabili, ko sta ugodili tožbenemu zahtevku tožnice. V zvezi z nadaljnjimi revizijskimi izvajanji je le dodati, da se ta odločitev o izpraznitvi nanaša le na garsonjero, ki jo je toženec dobil na podlagi odločbe z dne 20.8.1991 kot sam zatrjuje na račun dodatne stanovanjske površine, do katere naj bi imel pravico zaradi povečane družine, ne pa na stanovanje, ki ga je zakonito pridobil pred 25.6.1991. Končno je še pojasniti, da revizijsko sodišče ni moglo odločati o toženčevem v reviziji podanem predlogu, da naj se ga oprosti plačila sodnih taks. Namreč odločanje o takih predlogih je v pristojnosti sodišč prve stopnje (1. odstavek 173. člena ZPP).

Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je moralo revizijo toženca zavrniti kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).