Jedro

Tožnik je vtoževal odškodninsko terjatev samo na podlagi objektivne odgovornosti. Sodišči sta pravilno zavrnili tožbeni zahtevek, ker sta ugotovili, da se je poškodoval pri običajni dejavnosti (kondicijskem teku po makadamski oziroma gozdni poti), in ne pri dejavnosti, ki bi bila tako nevarna, da je kljub ustrezni skrbnosti ne bi bilo mogoče nadzorovati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine 3.100.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča dalje. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v nesreči pri delu dne 28.6.1996, in sicer pri kondicijskem teku. Toda ker je ugotovilo, da tek sam po sebi ni nevarna dejavnost in da ni bilo okoliščin, ki bi ga naredile nevarnega, je razsodilo, da tožena stranka za to ni odgovorna in -da tožnik nima odškodninske terjatve do nje. Tožnik se je proti tej sodbi pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je bil v času nezgode poklicni vojak in da je bilo vzdrževanje fizičnih sposobnostih sestavni del njegovih nalog. Tožnik se je poškodoval med kondicijskim tekom po gozdni poti, ki ni bila ravna in je bila različno osvetljena ter pokrita z mahom in travo. Med tekom je stopil v luknjo, ki je ni mogel opaziti, ker je bila pokrita s travo in ker ga nihče ni opozoril nanjo. Dejstvo, da nihče pred njim ali za njim ni padel, ni pomembno, je zgolj slučaj. Trdi, da taka pot pomeni večjo nevarnost za izvajanje teka kot urejena trim steza ali pot na stadionu in da tožena stranka ni dokazala okoliščin, ki bi izključevale njeno odgovornost. V zvezi s sodbo pritožbenega sodišča pojasnjuje, da je bil v kritičnem času poveljnik učnega voda, toda z izvajanjem športne aktivnosti ni imel nobenih odgovornosti. Na koncu predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali njeno razveljavitev.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki v oddelku o povzročitvi škode zahteva, da morajo biti za nastanek neposlovne odškodninske terjatve sočasno izpolnjeni naslednji elementi: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza med prvim in drugim ter odgovornost tožene stranke. V 154. členu ZOR ureja dve podlagi za odškodninsko odgovornost: odgovornost po načelu krivde (subjektivna odgovornost) in odgovornost po načelu vzročnosti (objektivna odgovornost). V našem pravnem sistemu je odgovornost po načelu krivde pravilo, odgovornost po načelu vzročnosti pa izjema. Odgovornost po načelu vzročnosti je podana, kadar gre za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, in v drugih v zakonu izrecno določenih primerih. O nevarni dejavnosti govorimo, kadar gre za dejavnost, ki je po svoji naravi bolj nevarna za življenje in zdravje ljudi ali dobrine. Objektivna odgovornost ni bila uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni v vsakdanjem življenju in pri delu, temveč zaradi dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v športni opremi tekel po povsem običajni gozdni poti, na kateri ni bilo nikakršnih ovir in ne preprek; da so pred tem opravili rafting, kateremu je sledila malica in s tem počitek; da je tekla skupina ljudi v koloni, drug za drugim; da tek ni bil hiter, prav zato, ker je bil namenjen ogrevanju; da je bil tožnik za tek primerno napravljen; da med tekom luknje, v katero je stopil tožnik, ni nihče videl, da se pri teku ni poškodoval nihče drug, razen tožnika; da ni nihče ukazal, da naj tečejo in kje naj tečejo, saj je bilo vsem jasno, da se morajo pred nogometno tekmo ogreti, razgibati in ko se je zbrala primerna skupina ljudi, so začeli s tekom (zadnji odstavek na 7. strani utemeljitve prve sodbe). Sodišče druge stopnje je tako dejansko stanje sprejelo in revizijsko sodišče je na to vezano.

Vrhovno sodišče je že večkrat razsodilo, da pravilno izvajanje običajnih športnih aktivnosti ni nevarna dejavnost. Tudi v zvezi s kondicijskim tekom je odločilo, da tek po makadamski in nato gozdni poti ni nevarna dejavnost (op.1), tako kot ni nevarna dejavnost hoja po skalnatem terenu (op.2), niti hoja ali tek nazaj po črti na vojaškem poligonu (op.3). Tožnik sicer zatrjuje, da je bila pot pokrita z mahom in travo in da je med tekom stopil v luknjo, toda vzpetine in vdolbine bi moral pričakovati in biti pozoren na svoje korake. Vrhovno sodišče je celo v primeru, ko so udeleženci (nogometne) igre pozorni na žogo, zapisalo, da so grbine oziroma luknje, ki nastajajo med igro, nekaj povsem običajnega v športu (op.4).

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje v obravnavanem primeru pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da ni objektivne odgovornosti tožene stranke, subjektivne odgovornosti pa tožnik pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjeval, niti dokazal. Glede na to je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (378. člen ZPP). S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

____________________________________________________________________ op.1 :odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 52/2002 op.2 :odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 228/2001 op.3 :odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 254/2001 op.4 :odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 84/2003