Jedro

Tožena stranka v izreku sporne odločbe ni navedla vzroka tožnikove odsotnosti z dela, kar je bil predmet zahteve za izdajo odločbe po 83. členu ZZVZZ. Ker postane izpodbijana odločba zavoda dokončna samo v obsegu odločitve o zahtevku zavarovanca, je sodišče vezano samo na dokončno odločitev (v izreku) o tem zahtevku. Če (ne)obstoj pravnega razmerja, ki bi bil podlaga tožnikovemu zahtevku v predsodnem postopku, ni bil ugotovljen z izpodbijano odločbo, se meje njene dokončnosti (enako kot pri pravnomočnosti - 1. in 2. odstavek 333. člena ZPP-77) ne raztezajo niti na izrek.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavijo mnenja zdravniške komisije I. in zdravniške komisije II. stopnje ter odločba tožene stranke z dne 8.9.1995 in da se ugotovi, da je bil tožnik zaradi posledic nesreče pri delu nezmožen za delo v R. l. V. od 23.2.1994 do 30.4.1995, od 1.5. do 31.5.1995 pa zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 220.000,00 SIT s pripadki iz naslova neupravičeno odtegnjene razlike plače tožniku. Kot izhaja iz razlogov sodbe (ne pa iz izreka) je sodišče svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je bil bolniški stalež zaradi poškodbe pri delu tožnika utemeljen do 31.3.1994, po tem datumu pa mu je bil priznan izključno zaradi prejšnje bolezni. Do povračila prejetih zneskov nadomestila po presoji sodišča, tožnik na podlagi 154. člena ZOR ni upravičen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti sprejelo kot pravilne njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 370. členu ZPP. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da je v celoti sprejelo mnenje izvedenca, ki podatkov spisa sploh ni natančno poznal, in ocenilo le mnenja zdravniških komisij, spregledalo pa je izvid ortopeda dr.

K., da zdravljenje ni zaključeno, kar je potrdila tudi kasnejša operacija tožnika v letu 1995. Sodišče tudi ni ovrednotilo retroaktivne veljavnosti odločitve zdravniške komisije. Le-ta je na zahtevo delodajalca v marcu 1995 svojo presojo o vzroku bolniškega staleža spremenila za nazaj - za približno eno leto. Zaradi takšnega ravnanja je bil tožnik oškodovan, saj so mu bili odtegnjeni vsi zneski 100 % nadomestila, ki so mu bili že izplačani zaradi zadržanosti od dela kot posledice poškodbe pri delu. Zato predlaga ugoditev reviziji tako, da se izpodbijana sodba spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da se sodbi obeh nižjih sodišč razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP-77, ki jo je glede na določbo 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP v tem postopku še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da se tožnik zmotno sklicuje na določbe sedaj veljavnega ZPP/99, ker je ta začel veljati šele 14.7.1999. Sicer pa so uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 370. členu ZPP enake kršitvam iz 385. člena ZPP-77. Pri preizkusu z revizijo izpodbijane sodbe pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti samo na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP-77. Na druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so lahko revizijski razlog po 1. in 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP-77, mora vlagatelj revizije določno opozoriti, sicer jih revizijsko sodišče ne upošteva. Tega tožeča stranka v reviziji ni storila. Do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77 pa v postopku ni prišlo.

Pač pa sta sodišči pri svoji odločitvi zmotno uporabili materialno pravo. Ena od pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je tudi pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela (13. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - Uradni list RS, št. 9/92 do 99/2001 - ZZVZZ). Nadomestilo kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja gre zavarovancu na podlagi mnenja osebnega zdravnika oziroma presoje zdravniške komisije (29. člen). Po določbi 31. člena navedenega zakona ima zavarovanec v primeru poklicne bolezni ali nesreče pri delu pravico do nadomestila plače v višini 100 % osnove (1. alinea 2. odstavka), ob zadržanosti od dela zaradi bolezni pa le 90 % (2. alinea 2. odstavka). Glede opredelitve kaj je šteti za poškodbo pri delu in za poklicno bolezen pa zakon v 19. členu napotuje na uporabo predpisov, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ) v 30. in 31. členu določa primere, v katerih se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki jo zavarovanec utrpi pri delu oziroma na poti v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva.

Poškodba pri delu je praviloma posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan (1. odstavek 30. člena).

Ves čas postopka, tako predsodnega kot sodnega, je sporna narava tožnikove zadržanosti od dela od 24.2.1994, ko se je pri delu v R. V. poškodoval, do 31.5.1995. Pri presoji te okoliščine sta se sodišči oprli na mnenja zdravniške komisije I. in zdravniške komisije II. ter izvedensko mnenje specialista ortopeda pri komisiji za fakultetna izvedenska mnenja. Izvedenec dr. S. H. je bil enakega mnenja kot ZK II. stopnje, da je bil bolniški stalež tožnika do 31.3.1994 utemeljen zaradi posledic poškodbe na delu z dne 24.2.1994, od 1.4.1994 dalje pa zaradi bolezni tožnika, nastale pred nesrečo (spondilolize oziroma spondilolisteze). Po oceni omenjenih invalidskih komisij je sodišče prve stopnje presodilo, da pri tožniku niso podani zdravstveni razlogi za ugotovitev obstoja zadržanosti od dela zaradi poškodbe pri delu od 1.4.1994 dalje. Tožbeni zahtevek je (ne da bi navedlo pravno podlago) zato v celoti zavrnilo, tudi v delu, za katerega je sicer v razlogih ugotovilo, da se nanašajo na tožnikovo zadržanost od dela kot posledice poškodbe pri delu (od 24.2.1994 do 31.3.1994). Isto pomanjkljivost, zaradi katere se ni dala preizkusiti, je vsebovala izpodbijana dokončna odločba zavoda z dne 8.9.1995 (zato je bila formalnopravno nezakonita).

Čeprav je bila sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, je sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo. V izpodbijani sodbi je še presodilo, da pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku predstavljajo določbe 80. do 83. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (s katerimi so določene pristojnosti osebnega zdravnika in zdravniških komisij) ter določbe do 31.12.1994 veljavnega samoupravnega sporazuma o postopkih in načinih uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva (Uradni list RS, št. 6/81 - sporazum) od člena 122 do 143 oziroma sedaj veljavnih pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 79/94 - pravila), v določbi 231. člena, s katero je predpisana pristojnost zdravnika za izdajo listine, s katero zavarovanec uveljavlja nadomestilo plače. Te določbe (procesne narave) bi bile pravno odločilne le za presojo verodostojnosti tožniku izdanih (bolniških) listin kot javnih listin in njihovega pomena v dokaznem postopku. Torej so pomembne za ugotavljanje dejanske, ne pa pravne podlage spora. Da bi bile v njih dejstva neresnično ugotovljena ali da bi bile nepravilno sestavljene, v postopku sicer ni bilo zatrjevano, vendar je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se osebna zdravnica tožnika ni ravnala po določbah 139. člena sporazuma oziroma 246. člena pravil. To nedopustno ravnanje je ugotovila tudi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe z dne 8.9.1995 (v zadnjem odstavku na 2. strani obrazložitve). Ker je tožnik po krivdi izbrane zdravnice prejemal nadomestilo osebnega dohodka v višini 100 % - torej iz naslova nesreče pri delu - "direkcija ne more odločiti v njegovo škodo" (predzadnji stavek v drugem odstavku na strani 2 obrazložitve). S tem pa je tožena stranka sama določila pravno podlago za tožnikov tožbeni zahtevek, to je svojo odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo je povzročila osebna zdravnica kot organ, pooblaščen za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo zavarovane osebe. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi so torej določbe ZOR o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen delavec ali organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti.

Tožena stranka v izreku sporne odločbe ni navedla vzroka tožnikove odsotnosti z dela, kar je bil predmet njegove zahteve za izdajo odločbe po 83. členu ZZVZZ. Ker postane izpodbijana odločba zavoda dokončna samo v obsegu odločitve o zahtevku zavarovanca, je sodišče vezano samo na dokončno odločitev (v izreku) o tem zahtevku. Če (ne)obstoj pravnega razmerja, ki je podlaga tožnikovemu zahtevku v predsodnem postopku, ni bil ugotovljen z izpodbijano odločbo, se objektivne meje njene dokončnosti (enako kot pri pravnomočnosti - 1. in 2. odstavek 333. člena ZPP-77) ne raztezajo niti na izrek. Odločba postane dokončna samo glede odločitve, vsebovane v izreku, njenih razlogov se ne dotika. To pa seveda ni ovira, da ugotovitev iz izpodbijane obrazložitve zavodove odločbe ne bi učinkovala kot dokaz v tem sodnem postopku. Tega dokaza pa sodišči pri svoji presoji nista uporabili, saj sta izhajali pri odločitvi o tožbenem zahtevku iz napačnih materialnopravnih izhodišč.

V obravnavani zadevi so bila nesporna takorekoč vsa odločilna dejstva, da se je tožnik dne 21.2.1994 poškodoval pri delu, da je bil začasno odsoten z dela do 30.4.1995, nato pa zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno do 31.5.1995 in da je v tem času prejemal nadomestilo plače po 1. alinei 2. odstavka 31. člena ZZVZZ (za posledico poškodbe pri delu). Sporno je bilo le, kakšna je pravna podlaga - katero materialno pravo je treba uporabiti pri presoji narave tožnikove začasne zadržanosti z dela po 31.3.1994 in odločiti o njeni posledici, ki jo tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Pravilno uporabo materialnega prava je mogoče preizkusiti šele, ko je jasna presoja o pravni naravi razmerja, saj to pove, kakšne so posledice.

Dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava v dosedanjem postopku ni bilo popolno ugotovljeno (ugotovitve tožene stranke, da je tožnikova zahteva utemeljena, niso bile obravnavane). Sodišče prve stopnje za vrnitev denarnega zahtevka tožnika tudi ni ugotavljalo obstoja pravne podlage iz 93. člena ZZVZZ in v njem določenega postopka zavoda za vrnitev prejetih zneskov. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP-77 reviziji ugodilo tako, da je sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo presoditi ugotovitve zavoda, da je bil tožnik upravičen do nadomestila plač v višini 100 % osnove po 1. alinei 2. odstavka 31. člena ZZVZZ ne iz zdravstvenih razlogov, pač pa iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke.