Jedro

Čeprav drži, da zakonski opis kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 nakazuje na več izvršitvenih ravnanj, je to storjeno že po enem takšnem ravnanju. Obravnavano kaznivo dejanje je namreč tako imenovano kaznivo dejanje stanja, ki je dokončano z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice in ne šele tedaj, ko bi bila ta podana v določenem (širšem) obsegu.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolžene P.B.Š. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je kot sodišče prve stopnje 20. 12. 2016 obdolženo P.B.Š. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po prvem odstavku 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za prvo od teh dejanj določilo kazen 1 mesec zapora ter za drugo 6 mesecev zapora, nakar ji je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 6 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 194. člena KZ-1 je obdolžena dolžna redno plačevati preživnino ter poravnati zaostalo preživnino v znesku 1.481,06 EUR v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe. Obdolžena je bila še po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščena vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse, mora pa plačati "stroške zastopanja oškodovanca". Vse navedeno je bilo izdano v sodbi I K 12446/2015. 2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženkini zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ne sicer v delu, ko pritožniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ne tedaj, ko v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I. izreka sodbe smiselno uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Odločilnih dejstev, ki so v sodbi nejasno/nerazumljivo obrazložena, pritožniki niso konkretizirali, kot niso konkretizirali dokazov in listin, ki jim potemtakem neznana odločilna dejstva nasprotujejo. Česa podobnega niti pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo.

5. Drugače je glede navedene kršitve kazenskega zakona, ki je v pritožbeni obrazložitvi opredeljena v smislu nekaznivosti zgolj enega izvršitvenega ravnanja, in ki ji pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Čeprav drži, da zakonski opis kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 nakazuje na več izvršitvenih ravnanj, je to storjeno že po enem takšnem ravnanju. Obravnavano kaznivo dejanje je namreč tako imenovano kaznivo dejanje stanja, ki je dokončano z nastankom protipravnega stanja kot prepovedane posledice (Baucon L./Šelih A. in avtorji, Kazensko pravo splošni del, Ur. l., Ljubljana 2009, stran 193) in ne šele tedaj, ko bi bila ta podana v določenem (širšem) obsegu.

6. Po drugi strani pa se je pritožbeno sodišče strinjalo s pritožniki, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo popolno ugotovljeno, s čemer je ustvarjen še zadržek glede njegove pravilnosti. Treba je zlasti biti pozoren na razliko med obdobjem, ko obdolžena ni bila zaposlena ter obdobjem, ko se je zaposlila, in ko torej ni šlo več za to, da bi se lahko začasno zaposlovala kot to izhaja iz opisa dejanja. Razen tega so ji bili po njenem zagovoru s strani Preživninskega sklada od plače odtegovani določeni zneski, kar v dokaznem postopku ni bilo posebej preizkušeno. Pa bi moralo biti, kajti od tega niso odvisne le ugotovitve o zmožnosti obdolženkinega plačevanja preživnine v obdobju od 1. 7. 2016 do 11. 10. 2016, ampak še ugotovitve, povezane z dolžnostjo po tretjem odstavku 194. člena KZ-1, ki se po utemeljeni pritožbeni obrazložitvi utegne izkazati za neupravičeno ali za čezmerno oziroma objektivno neuresničljivo. Pomembno je namreč vedeti za podlago za odtegovanje osebnega dohodka obdolženki, potem na katero obdobje neplačevanja preživnine se to nanaša ter končno še, v kakšnem delu je bila preživnina iz obdobja prej ali morebiti že iz obravnavanega obdobja, na takšen način plačana.

7. Ko bo to znano, bo sodišče prve stopnje lahko obe navedeni obdobji medsebojno primerjalo ter ugotovilo, ali in kako je bila obdolžena sposobna plačevati preživnino v prvem in drugem obdobju ter ali in kako je obdolžena sposobna plačati zaostalo preživnino in preživnino, ki jo še v prihodnje mora plačati. S prvo ugotovitvijo bosta dobljena vrsta in obseg obdolženkinih izvršitvenih ravnanj za obe obdobji ter z drugo popolna dejanska podlaga za presojo ustreznosti izrekanja posebnega pogoja iz tretjega odstavka 194. člena KZ-1, ki se je zaenkrat izkazala za prenagljeno.

8. Obrazloženo v povzetku pomeni, da je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje zato, da bi bilo dejansko stanje popolno in nato še pravilno ugotovljeno, razveljaviti (prvi odstavek 392. člena ZKP) ter zadevo vrniti v novo sojenje, po katerem bo po nakazanih dopolnitvah o zadevi še enkrat odločeno.