Jedro

Tožnik je s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi soglašal, da z določenim dnem namesto delodajalca prenosnika vstopi delodajalec prevzemnik (drugotožena stranka). Tožnik je spornega dne nastopil delo pri drugotoženi stranki in je pri drugotoženi stranki delo opravljal vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani drugotožene stranke. Temeljna podlaga (kavza) spornega aneksa je opravljanje dela tožnika za plačilo pri drugotoženi stranki. Takšna kavza je dopustna, zato aneks ni ničen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka sodbe tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi: „I. Ugotovi se, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 7. 2012 ničen.

II. Ugotovi se, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena z dne 19. 9. 2011 med tožnikom in prvotoženo stranko, ni prenehala in je še nadalje v veljavi.

III. Prvotožena stranka je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu priznati delovno razmerje za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri drugotoženi stranki, to je od 18. 11. 2012 dalje do poziva nazaj na delo, ga prijaviti v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri pristojni organizaciji ter mu za ta čas izplačati plačo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto delovodja I, ki se uvršča v tarifno skupino ... in plačilni razred 27, v višini bruto mesečno 1.300,00 EUR in na ta znesek obračunati vse dodatke, kot da bi tožnik delal, od bruto mesečnih zneskov odvesti prispevke in davke pristojnim organizacijam ter tožniku izplačati mesečne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.“ - v IV. točki izreka tako, da se na novo glasi: „Drugotožena stranka je dolžna tožniku plačati 838,75 EUR stroškov postopka v roku 15 dni po prejemu odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Prvotožena stranka sama krije svoje stroške postopka, zahtevek tožnika, da mu je prvotožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, pa se zavrne.“ Prvotožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, popravljeno s popravnim sklepom opr. št. Pd 450/2012 z dne 28. 3. 2014, delno ugodilo toženemu zahtevku ter ugotovilo, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi ničen; da ni prenehala pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 19. 9. 2011 med tožnikom in prvotoženo stranko in je še nadalje v veljavi (tč. I/I izreka). Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati delovno razmerje za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri drugotoženi stranki, to je od 18. 11. 2012 dalje, priznalo mu je tudi reparacijo za čas od 18. 11. 2012 dalje do poziva nazaj na delo (točka I/II in I/III izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek tožnika do drugo tožene stranke za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je drugotožena stranka podala tožniku dne 16. 10. 2012, nezakonita ter reintegracijski in reparacijski zahtevek (zoper drugotoženo stranko) (točka II/I in II izreka). Drugotoženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna in plača plače za meseca oktober in november v skupnem bruto znesku 2.043,12 EUR v mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka ter da mu po odvodu davkov in prispevkov plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od vsakega 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila ter zavrnilo zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno plačati odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v višini 10.869,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2012 do plačila (točka III/ I in III/II izreka). Prvo in drugotoženi stranki je naložilo, da sta dolžni tožniku plačati stroške postopka v znesku 838,75 EUR, v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka IV/1 izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je aneks ničen. Pravna podlaga za sklenitev aneksa je bila sprememba delodajalca oz. prenos pogodbe o zaposlitvi na novega delodajalca, pri čemer iz aneksa izhaja, da bo tožnik obdržal vse pravice. Takšna podlaga ne more biti nedopustna. Vsebina aneksa je v celoti v korist tožnika in mu zagotavlja ohranitev njegovih dotedanjih pravic. Ne more biti dvoma, da je prvotožena stranka na drugotoženo stranko dejansko prenesla del podjetja ali obrata. Tožnik je pri drugotoženi stranki nadaljeval z opravljanjem enakega dela kot pri prvotoženi stranki, ki je na drugotoženo stranko prenesla 80 delavcev. Če aneks ne bi bil sklenjen, bi bila prvotožena stranka tožniku primorana odpovedati pogodbo o zaposlitvi. S podpisom aneksa se je odgovornost prvotožene stranke za zahtevke tožnika izčrpala, tožnik je bil od podpisa aneksa namreč delavec drugotožene stranke, pri kateri je dejansko opravljal delo in za to prejemal plačilo. Vsi morebitni zahtevki tožnika za obdobje od sklenitve aneksa dalje lahko bremenijo le drugo toženo stranko. Iz izreka in obrazložitve izhajajo protislovja, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Nepravilen je tudi izrek o stroških, ki jih je sodišče nepravilno naložilo v nerazdelno plačilo tudi prvotoženi stranki.

Drugotožena stranka pritožbe ni vložila, zaradi česar je sodba v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, postala pravnomočna, prav tako pa pritožbe ni vložil tožnik, zaradi česar je tudi zavrnilni del odločitve postal pravnomočen. Predmet pritožbene presoje je tako odločitev sodišča prve stopnje pod točkama I (I/I do I/III) in IV (odločitev o stroških postopka, v kolikor se nanaša na prvotoženo stranko).

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je izpodbijana odločitev napačna.

Tožnik je dne 10. 12. 2012 vložil tožbo zoper obe toženi stranki (A. d.d. in B. d.o.o.). S tožbenim zahtevkom je zahteval ugotovitev ničnosti aneksa z dne 25. 7. 2012 oz. razveljavitev aneksa zaradi napake volje; ugotovitev, da mu ni prenehala pogodba o zaposlitvi z dne 19. 9. 2011 pri prvotoženi stranki; zahteval je reintegracijo k prvotoženi stranki in reparacijo ter povrnitev stroškov postopka od obeh toženih strank. Tožniku je dne 31. 7. 2012 delovno razmerje pri prvotoženi stranki prenehalo na podlagi aneksa z dne 25. 7. 2012, na podlagi katerega se je s 1. 8. 2012 zaposlil pri drugotoženi stranki. V 3. členu aneksa so pogodbene stranke, to je tožnik ter obe toženi stranki, soglašali, da skladno s 73. in 74. členom ZDR na mesto delodajalca prenosnika z dnem 1. 8. 2012 vstopi delodajalec prevzemnik. Tožniku je na podlagi tega aneksa z dne 31. 7. 2012 prenehala pogodba o zaposlitvi pri prvotoženi stranki, hkrati pa je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena z drugotoženo stranko.

Tožnik je tožbo, s katero je uveljavljal nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki, vložil šele 10. 12. 2012, kar je po poteku prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), zato pritožbeno sodišče meni, da je tožnik tožbo vložil prepozno. Vendar pa glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sklep opr. št. VIII Ips 107/2009 z dne 11. 10. 2010) pritožbeno sodišče ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je tožba, za katero je s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe, vložena prepozno. V kolikor pritožbeno sodišče to ugotavlja po uradni dolžnosti, preseže svoje pristojnosti iz 350. člena ZPP. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. II Ips 67/2014 z dne 18. 9. 2014 sicer zavzelo stališče, da se materialni prekluzivni roki upoštevajo po uradni dolžnosti in da se toženi stranki ni treba sklicevati na pravilo o izgubi pravice zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka, temveč je določbo o materialnem prekluzivnem roku sodišče dolžno samo uporabiti in če je ne, je materialno pravo zmotno uporabljeno. Pritožbeno sodišče je glede na stališča, zavzeta v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 107/2009 z dne 11. 10. 2010, zadevo obravnavalo po vsebini. Ugotovilo je, da je zahtevek tožnika zoper prvotoženo stranko neutemeljen, ker aneks z dne 25. 7. 2012, ki ga je tožnik sklenil s prvo in drugotoženo stranko, ni ničen in da je nasprotno stališče sodišča prve stopnje, zavzeto v izpodbijani sodbi, zmotno.

V skladu z določbo 12. člena ZDR se pri določanju posledic ničnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ZDR ne določa drugače. Glede uveljavljanja ničnosti ima ZDR v 13. členu posebne določbe, ki pa niso drugačne, kot jih določa Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 - OZ) v 92. in 93. členu. Na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, pravica do uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi pa tudi ne preneha. Kavza je odgovor na vprašanje, zakaj sta stranki sklenili pogodbo in kaj sta želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili. Temeljna podlaga (kavza) spornega aneksa, kot izhaja iz same vsebine aneksa z dne 25. 7. 2012, je opravljanje določenega dela tožnika za plačilo pri drugotoženi stranki. Takšna kavza je dopustna, zato ni mogoče govoriti o ničnosti spornega aneksa. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo nasprotno, je zato nepravilna. Aneks pa tudi ni neveljaven iz razloga izpodbojnosti, saj za to niso podani izpodbojni razlogi po OZ.

Tožnik je s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 7. 2012 soglašal, da namesto delodajalca prenosnika z dne 1. 8. 2012 vstopi delodajalec prevzemnik (drugotožena stranka) ter je 1. 8. 2012 tožnik tudi nastopil delo pri drugotoženi stranki in je pri drugotoženi stranki delo opravljal vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani drugotožene stranke.

Pritožbeno sodišče pa še pripominja, da mora delavec glede na določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahtevati v roku 30 dni od vročitve oz. od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic. Tožniku je pri prvotoženi stranki prenehala pogodba o zaposlitvi dne 31. 7. 2012 in bi zato tožnik, tudi če bi se kasneje izkazalo, da je bil aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 7. 2012 ničen, lahko zahteval sodno varstvo le v roku 30 dni od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s prvotoženo stranko. Gre namreč za specialno določbo ZDR, ki je ni mogoče obiti s pravili o ničnosti. Iz dejanskih ugotovitev pa je očitno, da tožnik prenehanju delovnega razmerja pri prvotoženi stranki ni nasprotoval, saj je sporni aneks podpisal, spor pa je nastal zato, ker mu je drugotožena stranka dne 16. 10. 2012 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in na podlagi 1. odstavka 351. člena ter 5. alinee 358. čl. ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

Prvotožena stranka sama krije svoje stroške postopka tako pred sodiščem prve stopnje kot pritožbene stroške iz razloga, ker v sporih v zvezi z obstojem ali prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa sodišče ni ugotovilo.