Jedro

Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožnik uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.

Tožnica ni verjetno izkazala, da bi morala stroje kupiti ali najeti, ker bi bilo sicer onemogočeno njeno poslovanje; izkazan je nekoliko manjši obseg dohodka, tega pa bo v primeru, da se bo pokazalo, da je ta izpad posledica toženkinega nedopustnega ravnanja, imela možnost uveljavljati z zahtevkom za povrnitev škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem se je zahtevek nanašal na dvigalo (I. točka izreka), in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala, (a) naj ji toženka omogoči uporabo petih strojev v lasti tožnice in treh strojev v lasti toženke, (b) vzpostavi prejšnje posestno tako, da tožnici izroči geslo za deaktivacijo alarmnega sistema in njenim zaposlenim omogoči uporabo navedenih strojev, ter (c) se ji prepove izvrševati podobna ravnanja v bodoče, in (d) za primer kršitve izreče denarna kazen 350.000 EUR za vsako kršitev.

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeni sklep predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ni pravilno stališče, da je z vključitvijo dvigala spremenila tožbo. Dvigalo je sestavni del stebrov rezalne mize. Brez njega je rezalna miza neuporabna. Navedba dvigala je zato predstavljala le dodatno specifikacijo zahtevka.

Ker ni zatrjevala, da je imela izključno posest, za nudenje posestnega varstva ne more biti odločilna hkratna izpolnjenost kriterijev zunanje vidnosti, trajnosti, izključnosti in dostopnosti. Z navedbami, da je stroje uporabljala, kadar toženka ni mogla pravočasno izpolniti njenih naročil in ko jih niso uporabljali toženkini delavci, tako da ni ovirala toženkinega delovnega procesa, je zatrjevala obstoj soposesti. Tožničini delavci so imeli dostop do strojev. Da bi bil ta dostop pogojen s predhodno pridobljenim toženkinim dovoljenjem, v izpodbijanem sklepu ni ugotovljeno. Ugotovitev, da tožnica ni imela možnosti odvrniti tretjih od uporabe strojev, nima podlage v trditvah in izvedenih dokazih.

Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da je regulacijsko začasno odredbo mogoče izdati le ob izpolnjenosti pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ne pa tudi ob izpolnjevanju pogoja iz tretje alineje navedene določbe. Pri presoji pogojev je treba izhajati iz namena urejevalne začasne odredbe in odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97, tj. zaščititi stranko v tistih primerih, v katerih bi sicer sodno varstvo izgubilo svoj pomen. Ugoditev predlagani začasni odredbi ne bi posegala v toženkino poslovanje, marveč bi le podaljšala stanje, kakršno je bilo pred zatrjevanim motenjem, če tožnica z zahtevkom ne bi uspela, pa bi bilo lahko nemudoma vzpostavljeno prejšnje stanje. Na drugi strani bi izdaja začasne odredbe sanirala neznosen položaj, v katerem se je tožnica znašla po toženkini prepovedi uporabe strojev. Še vedno je obremenjena s financiranjem nekaterih strojev, hkrati pa mora steklene proizvode naročati drugje. To ji močno povečuje stroške poslovanja in podaljšuje dobavne roke.

Dejstvo, da ni mogoče ugoditi zahtevku za izročitev aktivacijske kode, še ne pomeni neutemeljenosti ostalega dela predlagane začasne odredbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Dejstvo, da rezalne mize ni mogoče uporabljati brez dvigala, še ne pomeni, da dvigalo predstavlja sestavni del rezalne mize.

Tudi pri soposesti morajo biti podani kriteriji posesti. Tožnica ni zatrjevala, da sta se s toženko dogovarjali glede uporabe stvari. Tožnica je uporabljala delavnico le občasno ob predhodnem zaprosilu in po pridobitvi toženkinega dovoljenja. Uporaba je bila občasna (ne kontinuirana). Delavci niso imeli prostega dostopa.

Urejevalna začasna odredba je dopustna le v nujnih in ustavno upravičenih primerih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitki o zmotnosti zaključka, da je tožnica s tem, ko je v zahtevek naknadno vključila dvigalo, spremenila tožbo, ni utemeljen. Niti iz vloge, v kateri je tožnica v zahtevek vključila navedeno dvigalo, niti iz njenih kasnejših navedb pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da gre za sestavino stvari in ne za samostojno stvar. Navedbe, s katerimi pojasnjuje funkcijo dvigala v povezavi z rezalno mizo in iz katerih bi moglo izhajati, da gre za sestavino rezalne mize, je tožnica podala šele v pritožbi in so zato, ne da bi hkrati navedla opravičljiv razlog, zaradi katerega jih ni podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je z vključitvijo dvigala v zahtevek le natančneje opisala stvari, na katere se nanašata zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved nadaljnjega motenja. Ker je bila tožba spremenjena po izteku tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe zaradi motenja posesti (32. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), je tudi odločitev o delnem zavrženju tožbe pravilna.

6. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotnosti stališča, da izdaja začasne odredbe ni potrebna za zavarovanje tožničine terjatve. V skladu z drugim odstavkom 272. člena ZIZ mora biti za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve poleg verjetno izkazanega obstoja terjatve verjetno izkazana tudi ena od naslednjih predpostavk: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, (2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (prvi in drugi odstavek 272. člena ZIZ).

7. Ni sporno, da je vsebina predlagane začasne odredbe v bistvenem delu enaka vsebini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tovrstno, tj. ti. urejevalno začasno odredbo mogoče izdati le tedaj, ko je takšno začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode ali hudega nasilja ne bi ostalo brez pomena. Ugotovilo je, da tožnica ni izkazala kot verjetno, da bi morala za nadaljevanje poslovanja kupiti ali najeti stroje in da je oboje povezano s časovnim zamikom in zelo visokimi stroški. Na podlagi te ugotovitve je zaključilo, da ni verjetno izkazala svojih navedb, da ji je poslovanje zaradi toženkinega ravnanja onemogočeno, morebitni daljši čas izdelave izdelkov, nastajanje višjih stroškov in odpoved posameznih naročil pa ne predstavljajo težko nadomestljive škode, ker bo škodo, povezano s tem, tožnica mogla uveljaviti z odškodninskim zahtevkom.

8. Ne glede na to, ali je pravilno stališče v izpodbijanem sklepu, da za izdajo začasne odredbe, katere vsebina je v bistvenem enaka vsebini tožbenega zahtevka, ne zadostuje izpolnjenost predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilna. Ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-257/971 je treba pri presoji o utemeljenosti začasne ureditve razmerja na način, ki je po vsebini enak zahtevi za sodno varstvo, ovrednotiti položaja obeh strank, hkrati pa tudi upoštevati, da je varstvu tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v pravdi, prvenstveno namenjen sodni postopek (z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi, danimi vsaki od strank). Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožnik uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je zato sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. V tej luči je bilo treba (v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz pravice do učinkovitega sodnega varstva) ovrednotiti, ali je verjetno izkazana škoda, ki bi tožnici nastala v primeru zavrnitve predlagane začasne odredbe, težko nadomestljiva.

9. Ugotovitve, na katerih temelji stališče sodišča prve stopnje, da verjetno izkazana škoda, ki je posledica spornega toženkinega ravnanja, ni težko nadomestljiva, ne dajejo podlage za sklep, da bo zahtevano sodno varstvo v primeru ugoditve zahtevku izgubilo svoj namen. Vrsta in obseg verjetno izkazane škode nista taka, da ugoditev zahtevku po izvedbi postopka za tožnico ne bi imela več pomena. Tožnica ni verjetno izkazala, da bi morala stroje kupiti ali najeti, ker bi bilo sicer onemogočeno njeno poslovanje; izkazan je nekoliko manjši obseg dohodka, tega pa bo v primeru, da se bo pokazalo, da je ta izpad posledica toženkinega nedopustnega ravnanja, imela možnost uveljavljati z zahtevkom za povrnitev škode.

10. Podlage za drugačen zaključek ne daje niti pritožbena trditev, da bi bilo z ugoditvijo predlagani začasni odredbi le podaljšano stanje, kakršno je obstajalo pred zatrjevanim motenjem. Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožnica uživala pravno varovano (so)posest spornih strojev. Odreditev "zgolj" podaljšanja stanja, kakršno je obstajalo pred spornim posegom, tako ne bi bilo nujno brez posledic za toženkin pravni položaj. Če bi se izkazalo, da tožnica ni bila soposestnica spornih strojev (ali da varstvo pred motenjem posesti iz drugega razloga ni utemeljeno), bi tako podaljšanje stanja za toženko predstavljalo poseg, ki ne bi imel pravne podlage.

11. Nepomembno pa ni niti dejstvo, da tožnica uveljavlja sodno varstvo v postopku zaradi motenja posesti, v katerem je treba odločiti hitro (425. člen ZPP). Tudi v obravnavani zadevi je sodišče že izvedlo del dokazov, tako da je odločitev o zahtevku mogoče pričakovati v sorazmerno kratkem času.

12. Ker ena od kumulativno zahtevanih predpostavk za izdajo začasne odredbe ni podana, se ni bilo treba izreči o utemeljenosti pritožbenih navedb, s katerimi je pritožnica uveljavljala zmotnost zaključka, da uveljavljena terjatev ni verjetno izkazana.

13. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Odločitev o stroških bo sestavni del končne odločitve v zadevi.

1 Odločba z dne 16. 7. 1998, Odl. US VII, 231.