Jedro

Tudi pritožnik razume citirana določila, kot zakonsko domnevo, da so družbeniki izjavo v smislu 1. odstavka 394. člena ZGD podali in da je osebna odgovornost družbenikov za obveznosti po določilih ZFPpod izbrisane družbe nujna, na zakonu temelječa pravna posledica izbrisa družbe. Navedena določila pa so po mnenju pritožbenega sodišča tako, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, ne le podlaga za materialnopravno odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe, pač pa so glede njenih obveznosti na podlagi doslej citiranih določb postali tudi zakoniti pravni nasledniki izbrisane družbe na pasivni strani. Po določbi 1. odstavka 208. člena ZPP se namreč postopek, ki je bil prekinjen po določbah 205. člena ZPP nadaljuje, ko sodnik povabi pravne naslednike (izbrisane) pravne osebe, da ga prevzamejo. Zakon ne določa pravne narave pravnega nasledstva, zato je po mnenju pritožbenega sodišča v smislu določbe 1. odstavka 208. člena ZPP tudi toženec, kot zakoniti prevzemnik obveznosti izbrisane družbe, v citirani določbi opredeljeni pravni naslednik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se prekinjeni pravdni postopek nadaljuje s S.E., Kranj, kot toženo stranko. Svojo odločitev na podlagi predloga tožeče stranke je prvostopno sodišče oprlo na smiselno uporabo 394. člena ZGD. Zoper takšen sklep se je pravočasno pritožil toženec po svojem pooblaščencu. Uveljavljal je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi. Priglasil je pritožbene stroške. Pritožnik navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidna časovna opredelitev in nastanek pravnih posledic prekinitve postopka, nadaljevanje tega s tožencem pa je nepravilno zato, ker slednji ni pravni naslednik prvo toženke. Izjava družbenikov, opredeljena v 394. členu ZGD namreč ni izjava o originarnem in univerzalnem pravnem nasledstvu, pač pa le obligacijska zaveza družbenikov, ki ima znake prevzema dolga in torej pomeni spremembo dolžnika v obligacijskopravnem smislu, ne pa v procesnopravnem smislu pravnega naslednika. Po mnenju pritožnika učinkov po 2. odstavku 394. člena ZGD in 27. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPpod) ni mogoče doseči v tekoči pravdi, pač pa le z uveljavitvijo terjatve do družbenikov, upoštevajoč rok enega leta po izvedenem izbrisu družbe. Napadeni sklep po mnenju pritožnika pomeni izničenje učinkov določb ZGD in ZFPpod glede časovne omejenosti odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe, ki je prenehala. Pritožba ni utemeljena. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila prvotna prvotoženka E. d.o.o. Kranj, s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju, opr.št. Srg ... z dne ... izbrisana iz sodnega registra v skladu s 1. odstavkom 35. člena ZFPpod, kar je bilo objavljeno v Uradnem listu RS št. 74/2000 z dne 22.8.2000 (priloga A 16). Ker je prenehanje pravne osebe (primerjaj 1. odstavek 27. člena ZFPpod) eden od razlogov za prekinitev postopka po 3. točki 1. odstavka 205. člena ZPP, se je postopek prekinil po zakonu in ne po odredbi sodišča (primerjaj 205. in 206. člen ZPP). Prvostopno sodišče bi po 2. odstavku 205. člena ZPP sicer res moralo izdati sklep o prekinitvi postopka, vendar pa gre v takem primeru za deklaratorni in ne konstitutivni sklep procesnega vodstva, zato opustitev izdaje sklepa o prekinitvi postopka ni vplivala na pravilnost napadene odločbe. Prav tako pa zaradi navedenega ni vprašljiv nastanek pravnih posledic izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra, ker so te opredeljene v 27. členu ZFPpod, kjer je med drugim določeno, da se v primeru izbrisa šteje, da so družbeniki oziroma delničarji izbrisane družbe podali izjavo, da prevzemajo obveznost poplačila vseh morebitnih neporavnanih obveznosti izbrisane družbe (4. odstavek 27. člen ZFPpod v zvezi s 1. odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Tudi pritožnik razume citirana določila, kot zakonsko domnevo, da so družbeniki izjavo v smislu 1. odstavka 394. člena ZGD podali in da je osebna odgovornost družbenikov za obveznosti po določilih ZFPpod izbrisane družbe nujna, na zakonu temelječa pravna posledica izbrisa družbe. Navedena določila pa so po mnenju pritožbenega sodišča tako, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, ne le podlaga za materialnopravno odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe, pač pa so glede njenih obveznosti na podlagi doslej citiranih določb postali tudi zakoniti pravni nasledniki izbrisane družbe na pasivni strani. Po določbi 1. odstavka 208. člena ZPP se namreč postopek, ki je bil prekinjen po določbah 205. člena ZPP nadaljuje, ko sodnik povabi pravne naslednike (izbrisane) pravne osebe, da ga prevzamejo. Zakon ne določa pravne narave pravnega nasledstva, zato je po mnenju pritožbenega sodišča v smislu določbe 1. odstavka 208. člena ZPP tudi toženec, kot zakoniti prevzemnik obveznosti izbrisane družbe, v citirani določbi opredeljeni pravni naslednik. V konkretnem primeru ni podana nevarnost izničenja učinkov določila 2. odstavka 394. člena ZGD v zvezi s prekluzivnim enoletnim rokom za uveljavljanje terjatev do delničarjev. Že iz dosedanjih podatkov v tej odločbi je razvidno, da navedeni rok od objave izbrisa družbe še ni potekel. Zato na pritožbene navedbe v tej smeri sodišču druge stopnje ni potrebno odgovarjati. Ni pa mogoče pritrditi pritožniku, da iz določbe 2. odstavka 394. člena ZGD izhaja za upnike le pravica do vložitve nove tožbe do delničarjev, ker je za uveljavitev terjatve v procesnem zakonu to je v ZPP predvidena vrsta procesnih dejanj, med katerimi pa je tudi izpodbijani sklep. Sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da je smiselnost napadenega sklepa v konkretnem primeru toliko večja že zaradi dejstva, da je toženec že stranka tega pravdnega postopka. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene procesne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi pri preizkusu po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP). O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi določbe 1. odstavka 165. člena ZPP. V skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP jih mora neuspešni pritožnik kriti sam.