7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., Ž. in Ž. Ž., ki ju zastopa C. C. C., ter Č. Č. in D. D., ki ju po pooblastilu njunih zakonitih zastopnikov A. A. in B. B. zastopa C. C. C., na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A., B. B. in Č. Č. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1194/2005 z dne 19. 10. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1792/2005 z dne 24. 8. 2005 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 1822-12/236-736/2004 z dne 13. 7. 2005 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba D. D. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1194/2005 z dne 19. 10. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1792/2005 z dne 24. 8. 2005 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 1822-12/236-736/2004 z dne 13. 7. 2005 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnjo pritožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da morajo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti državo. Zoper navedeno odločitev so pritožniki vložili tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikov in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.

2.Pritožniki zatrjujejo kršitev 5., 14., 23., 25. in 65. člena Ustave. Navajajo, da jim je bil v azilnem postopku dodeljen prevajalec za albanski jezik, ki je po rodu Albanec. Ker naj bi jih v matični deželi preganjali ravno Albanci, naj bi prevajalec na več mestih napačno prevedel izjave pritožnikov in zmanjšal obtožbe pritožnikov o albanskem nasilju nad Romi. Glede na navedeno v postopku naj ne bi bili zagotovljeni pogoji za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Prošnja za azil naj bi bila zavrnjena na diskriminacijski podlagi. Prosilci za azil naj bi bili "terorizirani" s prisotnostjo prevajalca, zato naj bi bil pritožnikom kršen 14. člen Ustave. Upravno sodišče naj bi nekritično sledilo ugotovitvam upravnega organa in potrdilo odločbo MNZ na podlagi "falsifikata zapisnika". Zato naj bi bila kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravica do pritožbe (25. člen Ustave). S sodbo Vrhovnega sodišča naj bi se preprečilo posebno varstvo romske skupnosti na podlagi 65. člena Ustave.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis MNZ, voden v zadevi, v kateri so bili izdani izpodbijani akti.

B. - I.

4.Pritožniki zatrjujejo kršitev prvega odstavka 14. člena Ustave. Vendar bi bile njihove navedbe, da naj bi prevajalec, po rodu Albanec, zaradi romske narodnosti pritožnikov napačno prevajal njihove izjave in jih s svojo prisotnostjo "teroriziral", zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, lahko relevantne z vidika pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave. Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi (tako npr. v odločbi št. Up-41/96 z dne 25. 4. 1996, OdlUS V, 69). Iz tožbe in pritožbe je razvidno, da pritožniki očitka glede navedenih kršitev niso uveljavljali.[1]Zato tudi ni bilo mogoče upoštevati navedb pritožnikov, s katerimi očitajo kršitev 22. člena Ustave. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje teh očitkov v postopku z ustavno pritožbo.

5.Pritožniki zatrjujejo tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ki je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Tej zahtevi sta sodišči zadostili, saj sta tožbo in pritožbo vsebinsko obravnavali. Zgolj nezadovoljstvo pritožnikov z odločitvijo in dejstvo, da pritožniki niso uspeli s pravnimi sredstvi, pa za sklep o kršitvi pravice do sodnega varstva ne zadošča.

6.Ker naj bi Upravno sodišče "slepo sledilo negativni odločbi upravnega organa", naj bi bil pritožnikom kršen tudi 22. člen Ustave. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. V konkretnem postopku je bila pritožnikom prošnja za azil zavrnjena na podlagi prve alineje drugega odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – ZAzil), ki določa, da se prošnja za azil kot očitno neutemeljena zavrne, če temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Že upravni organ je primerjal navedbe pritožnikov v prošnji za azil z njunimi kasnejšimi izjavami pri zaslišanju. Medsebojno je primerjal izjavi pritožnikov in ugotovil, da si navedbe pritožnikov med seboj nasprotujejo tudi pri preprostih vprašanjih ter da sta pritožnika izjave tekom postopka spreminjala. Upravno in Vrhovno sodišče sta po mnenju Ustavnega sodišča prepričljivo obrazložili, zakaj sta sledili zaključku upravnega organa, da prošnja temelji na zlorabi postopka, ker so pritožniki lažno predstavili razloge, na katere se sklicujejo.

7.Neutemeljeni so tudi očitki pritožnikov, da jim je bila kršena pravica do pritožbe (25. člen Ustave). Ta ustavna pravica posamezniku zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov. Pritožniki so pravno sredstvo imeli na razpolago tako zoper odločitev upravnega organa kot zoper odločitev Upravnega sodišča, kar so tudi izkoristili. Več od pravice do pritožbe pa ta ustavna določba ne zagotavlja.

8.Dejstvo, da je bila prošnja za azil zavrnjena pritožnikom, ki so romske narodnosti, samo po sebi ne more pomeniti kršitve 65. člena Ustave, drugih razlogov, ki bi utemeljevali zatrjevano kršitev, pa pritožniki ne navajajo. Ker je 5. člen Ustave vsebovan v splošnih določbah in ne ureja kakšne izmed človekovih pravic in temeljnih svoboščin, se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

9.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

B. – II.

10.Ustavno pritožbo lahko na podlagi prvega odstavka 50. člena ZUstS vloži vsakdo, če meni, da mu je s sodno odločbo kršena kakšna njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. To med drugim predpostavlja, da gre za osebo, ki je bila stranka v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Pritožnica D. D. ni bila stranka v postopku, v katerim so bile izdane izpodbijane odločbe, ker se je rodila po izdaji odločbe MNZ. Ker je pritožnica D. D. neupravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka, tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

Na podlagi 198. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP) se za tolmače smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za izvedence. Na podlagi prvega odstavka 192. člena ZUP se glede izločitve izvedencev smiselno uporabljajo določbe o izločitvi uradnih oseb. Člen 37 ZUP določa, da lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov naštetih v 35. členu ZUP ali kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti. Iz navedenega izhaja, da bi lahko pritožniki že v postopku pred upravnim organom zahtevali izločitev tolmača, če so menili, da je pristranski. O izločitvi se odloči s posebnim sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba (drugi odstavek 39. člena ZUP).