Jedro

Neutemeljeno je pritožnikovo razlogovanje, da izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda ne more predstavljati objektivizirane podlage za zaključek sodišča, da pri tožniku v spornem obdobju ni prišlo do poslabšanja delazmožnosti, ki bi pogojevala priznanje zahtevanih razbremenitev. Upoštevajoč vsebino pritožbenih ugovorov je razvidno, da pritožnik sprejema izvedensko mnenje sodnega izvedenca MDPŠ in sodnega izvedenca ortopeda v tistih delih, ki sledijo njegovemu zahtevku, nasprotuje pa ugotovitvam izvedencev, ko le-te ne potrjujejo njegovih trditev. Nestrinjanje in nezadovoljstvo tožnika s podanim izvedenskim mnenjem ne odvzame veljave per se ter ne vzpostavi vsebinskega razloga za imenovanje drugega izvedenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženke št. zadeve 10333-3487/2019, št. dosjeja 9187925 z dne 11. 11. 2019 in št. 10333-3487/2019, št. dosjeja 9187925 z dne 26. 6. 2019 in razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti, podredno II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 2. 2019 dalje s priznanimi stvarnimi razbremenitvami in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko ter priznanje pravice do denarnega nadomestila. Odločilo je, da tožnik sam krije stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek ter odloči o stroških pritožbenega postopka. Opozarja na kršitev postopka prvega odstavka 339. člena ZPP ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je med postopkom kršilo določbe ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih so nepopolni in nejasni ter med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Neutemeljena je zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga o imenovanju novega sodnega izvedenca medicine dela, ki ga tožnik po zaključku zaslišanj izvedenca MDPŠ in izvedenca ortopeda ni takoj predlagal. Sodišče bi moralo tožnika posebej pozvati, da se opredeli do dokaznih predlogov, ne pa jih neutemeljeno zavrniti. Neutemeljeno je zavrnjen tudi dokazni predlog, za pridobitev izvedenskih mnenj sodnih izvedencev specialista internista in psihiatra. Sodišče je dalo večjo težo mnenju sodnega izvedenca MDPŠ, ki je navedel, da zaradi težav z ostrino vida in bolečino v levem ramenskem sklepu, srcem, vratno hrbtenico in obvretenčnim mišičjem prsne hrbtenice, tožnik ne potrebuje dodatnih omejitev pri delu. Mnenje izvedenca MDPŠ je upoštevalo le v tistem delu, ki sodišču odgovarja pri zavrnitvi tožbenega zahtevka. Prvotno je sledilo predlogu izvedenca MDPŠ, ki je glede vprašanja, ali je po 7 letih in po dveh ortopedskih operacijah verjetno, da je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in ali je to mogoče ugotoviti le na podlagi ortopedskega kliničnega pregleda, predlagal pridobitev mnenja izvedenca ortopedske specialnosti. Izvedenec MDPŠ je navedel, da sevanje bolečine v okončino zagotovo pomeni, da nekaj pritiska na živec ob poteku hrbtenjače skozi kostni predel hrbtenice. Ni se strinjal z mnenjem IK, da gre za subjektivni sindrom bolečine brez organskega substrata. Opozoril je, da substrat v preiskavi ni dokazan, vendar se lečeči ortoped za konkretne preiskave ni odločil. Izvedencu MDPŠ se je zdel predlog lečečega specialista ortopeda glede skrajšanja delovnega časa smiseln. Kljub rednem jemanju protibolečinske terapije niso dosežena izboljšanja, da bi lahko tožnik opravil predlagano delo v daljšem obdobju v polnem delovnem času. Opozoril je, da bi bila za ugotovitev vzroka potrebna magnetna resonanca. Sodišče je na podlagi zaslišanja sodnega izvedenca MDPŠ pridobilo novo izvedensko mnenje specialista ortopeda, ki pa je ocenil, da je ocena IK korektna in poudaril, da niso nastopile okoliščine, ki bi zahtevale ponovno opredelitev stanja ledvene hrbtenice z dodatno MR preiskavo kljub temu, da ga za ta namen izvedenec medicine dela ni predlagal. Klinično stanje po mnenju ortopeda ne izkazuje radikulopatije oziroma pomembnega stiska živčne korenine, ki bi zahtevala operacijo. Ocenil je, da pri tožniku ne gre za tako hude bolečine, temveč le-te pogojuje z zvezanostjo na socialne, ekonomske in psihološke faktorje. Ponovno zaslišan je sodni izvedenec MDPŠ mnenje izvedenca ortopeda ocenil kot pritrjevanje njegovem mnenju v delu, ki opisuje poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja v letih ob obeh operacij v letu 2012 do dokončne odločbe toženke z dne 11. 11. 2019. Opozoril je na sindrom neuspele operacije na hrbtenici, svojega mnenja glede časovne razbremenitve ni spremenil. Vztrajal je tudi pri dodanih stvarnih razbremenitvah. Zato se je sodišče v tem delu napačno naslonilo na mnenje specialista ortopeda, ki ni ugotovil tožnikove potrebe po dodatnih stvarnih in časovnih omejitvah. Nepravilna je ocena sodišča o neprepričljivi utemeljitvi svoje ocene s strani sodnega izvedenca MDPŠ. Sodišče se ni opredelilo do nekaterih konkretnih ugotovitev stališč izvedenca MDPŠ. Izvedenec ortoped je poudaril, da lahko poda mnenje le za svoje področje, pri tem pa zatrjeval, da gre za dela, ki jih tožnik zmore v polnem delovnem času in da dopušča možnost, da imajo pacienti ob enakih objektivnih znakih poškodbe hrbtenice, ob enakem delu različno delovno zmožnost. Sodišče je spregledalo, da je izvedenec MDPŠ nedvomno ugotovil, da je šlo pri tožniku v obdobju od 2012 do 2019 za poslabšanje zdravstvenega stanja in je vero poklonilo mnenju izvedenca ortopeda, ki je sam ocenil, da je mnenje izvedenca medicine dela kompetentnejše. Napačno je stališče sodišča, da je pridobljeno sodno izvedensko mnenje specialista ortopeda skupaj z ustno dopolnitvijo pravilna in objektivizirana podlaga za zaključek, da pri tožniku ni prišlo v spornem obdobju do poslabšanja zdravstvenega stanja, da ne bi bil zmožen za delo z že podanimi stvarnimi razbremenitvami. Nepravilna je ocena sodišča, da ni podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom. Spregledana je veljavna obstoječa sodna praksa v socialnem sporu VII Ps 804/2016, kjer je sodišče poklonilo vero izvedencu MDPŠ ne pa ortopedu, kar je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih v pritožbi navaja tožnik.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženke št. zadeve 10333-3487/2019, št. dosjeja 9187925 z dne 11. 11. 2019 in prvostopno odločbo št. zadeve 10333-3487/2019, št. dosjeja 9187925 z dne 26. 6. 2019, s katero je bil tožnik razvrščen z odločbo z dne 12. 6. 2013 v II. kategorijo invalidnosti od 28. 5. 2013 dalje zaradi posledic bolezni s priznano pravico do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom. Po končani rehabilitaciji je tožnik pridobil izobrazbo strojnega tehnika in z odločbo z dne 14. 3. 2017 mu je bila kot invalidu II. kategorije zaradi posledic bolezni priznana pravica do premestitve na drugo delo s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom od 7. 3. 2017 dalje. Dne 7. 3. 2017 je tožnik nastopil delo kot tehnolog.

6. Pritožnikovega pavšalnega očitka o bistvenih kršitvah pravil postopka v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni mogoče preizkusiti, saj pritožnik nasprotja med navedbami v sodbi o vsebini dokazov in med samo vsebino dokazov ne pojasni, navaja jih le na ravni splošnega abstraktnega pravila. Pritožbeno sodišče očitanih postopkovnih kršitev v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovi trditvi o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj se sodišču ni potrebno opredeliti do vsake konkretne ugotovitve sodnih izvedencev. Iz pritožnikovih dobesednih navajanj ugotovitev izvedencev je razvidno, da si pritožnik prizadeva kot pravilne prepoznati le tiste ugotovitve, ki so mu tako iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca MDPŠ kot sodnega izvedenca ortopeda v korist, preostale pa šteje za sporne. Standard ustrezne obrazložitve pomeni, da se mora sodišče opredeliti vsaj do nosilnih stališč, ki niso očitno neutemeljena.

7. Sodišče je v dokaznem sklepu izpodbijane sodbe ustrezno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga za imenovanje novega sodnega izvedenca MDPŠ in sodna izvedenca s področja interne medicine in psihiatrije1 ter sodnega izvedenca farmakološke stroke, ki je bil predlagan zgolj po potrebi.2 Prav tako je zadostno obrazložilo, da je skladno z določili tretjega odstavka 254. člena ZPP pridobilo dopolnitev pisnega izvedenskega mnenja MDPŠ, sodnega izvedenca MDPŠ še dvakrat zaslišalo, zaslišalo še sodnega izvedenca ortopeda, ki je predhodno izdelal pisno izvedensko mnenje ter da je bilo obema strankama omogočena prisotnost pri zaslišanju izvedencev in postavljanje vprašanj. Po oceni pritožbenega sodišča zaradi neizvedenih dokaznih predlogov tožnika ni utemeljen niti pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja zaradi nezadostne raziskanosti zmanjšanja tožnikove delazmožnosti v letu 2012 do 2019. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar pa mora sodišče jasno obrazložiti. Slednje je razvidno v 4. točki obrazložitve sodbe.

8. Neutemeljeno je pritožnikovo razlogovanje, da izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda ne more predstavljati objektivizirane podlage za zaključek sodišča, da pri tožniku v spornem obdobju ni prišlo do poslabšanja delazmožnosti, ki bi pogojevala priznanje zahtevanih razbremenitev. Upoštevajoč vsebino pritožbenih ugovorov je razvidno, da pritožnik sprejema izvedensko mnenje sodnega izvedenca MDPŠ in sodnega izvedenca ortopeda v tistih delih, ki sledijo tožnikovemu zahtevku, nasprotuje pa ugotovitvam izvedencev, ko le-te ne potrjujejo tožnikovih trditev. Kot je že bilo večkrat izpostavljeno nestrinjanje in nezadovoljstvo tožnika s podanim izvedenskim mnenjem ne odvzame veljave per se ter ne vzpostavi vsebinskega razloga za imenovanje drugega izvedenca. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložitev sodišča, zakaj je v delu ugotovitve, da pri tožniku v spornem obdobju 2012 do 2019 ni prišlo do zmanjšanja delazmožnosti,3 sprejelo mnenje sodnega izvedenca s področja ortopedije,4 ki je tožnikove subjektivne navedbe o nezmožnosti opravljati delo zaradi ortopedskih težav objektiviziral.5

9. Sodišče je v 14. točki obrazložitve sodbe razumljivo pojasnilo zakaj sprejema mnenje sodnega izvedenca ortopeda za verodostojnejše od izvedenskega mnenja MDPŠ. Prvotno imenovan sodni izvedenec MDPŠ je po izdelavi izvedenskega mnenja sam izpostavil potrebo po imenovanju specialista ortopeda, ki bi lahko soočil njegovo mnenje z mnenjem IK toženke. Izrecno je izpostavil, da bi, v kolikor bi sodni izvedenec ortoped v tem sporu podal izvedensko mnenje o poslabšanju tožnikovega ortopedskega stanja, izvedenskemu mnenju ortopeda v celoti sledil. Sodni izvedenec ortoped je bil imenovan zato, ker je nanj napotil sam izvedenec MDPŠ, ki očitno sam ni zmogel zadovoljivo obrazložiti razlik med svojimi ugotovitvami in ugotovitvami IK toženke.

10. Neustrezna je nadalje trditev tožnika, da je sam izvedenec ortoped ocenil, da je mnenje izvedenca MDPŠ kompetentnejše. Sodni izvedenec ortoped je pojasnil, da je upošteval tožnikov poklic in da ni ugotovil objektivnih razlogov, ki bi mu preprečevali opravljanje del iz njegovega delokroga. Izpostavil je le, da ni kompetenten ocenjevati zdravstvenih težav tožnika, ki izhajajo iz drugih sfer zdravstvenega stanja. Do slednjega se je opredelilo tudi sodišče, ko je pojasnilo, da te težave nenazadnje, tudi po mnenju sodnega izvedenca MDPŠ, ne vplivajo bistveno na tožnikovo delazmožnost. 11. Sodišče je natančno obrazložilo katera dejstva izhajajo iz izvedenih dokazov, dokazna ocena o zmanjšanju tožnikove delazmožnosti je jasna in prepričljiva.6 Postopek je sodišče vodilo kontradiktorno.7 Pravica tožnika do sodelovanja v postopku, ki jo krije 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP je bila popolnoma spoštovana. Neustrezno je tožnikovo sklicevanje na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani VII Ps 804/2016, saj navajanega razlogovanja ni mogoče aplicirati na konkretni primer. Res je specialist MDPŠ tisti strokovnjak, ki sooča zdravstveno stanje zavarovanca na eni strani, na drugi strani pa obremenitve in škodljivosti na delovnem mestu, vendar ima specialist klinik kompetence za odkrivanje bolezni, zdravljenje in predlog rehabilitacije ter prognoze zdravstvenega stanja.

12. Prvostopno sodišče je poglobljeno pristopilo k ugotavljanju razkoraka med mnenjem sodnega izvedenca MDPŠ in mnenjem izvedenskega organa toženke, kar je tudi uspešno pojasnilo. Gre samo za navidezno prikazovanje nejasnosti s strani pritožnika. Nenazadnje je bil izvedenec MDPŠ tisti, ki je vztrajal pri pritegnitvi sodnega izvedenca ortopeda, katerega mnenje pa kasneje zaradi neujemanja z lastnimi ugotovitvami, ni upošteval. Sodni izvedenec ortoped je bil imenovan, da je izveden dokaz s sodnim izvedencem MDPŠ izboljšal, razjasnil in odpravil zatrjevane dvome.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi 165. člena v zvezi 154. členom ZPP trpi sam svoje stroške pritožbe.

1 Saj težave, ki so v dometu njune specializacije pri tožniku ne predstavljajo vzrokov, ki vplivajo na njegovo delazmožnost. 2 Vprašanja protibolečinske terapije na oceno tožnikove invalidnosti ne morejo vplivati, ker pri tožniku ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi pomenile novo ali spremenjeno invalidnost. 3 Posledično zaradi česar ni potrebna stvarna oziroma časovna razbremenitev. 4 Ki je tožnika, ob pregledu celotne zdravstvene in delovne dokumentacije (upoštevano je, da je tožnik po izobrazbi tehnolog in kakšna dela lahko opravlja), tožnika tudi osebno pregledal. 5 Pri tožniku gre za sindrom neuspele operacije na hrbtenici in kronični bolečinski sindrom ledvene hrbtenice. Ni prišlo do ponovnega zagona lumboishialgije s stiskom živca, niti ni objektivnih znakov za hernijo disci. Tudi MR iz avgusta 2021 ne izkazuje dodatno stisnjenega živca, kar potrjuje, da ta preiskava ni bila potrebna niti v času ocenjevanega obdobja. Dodatne preiskave bi bile indicirane pri radikulopatiji, nizkem testu dviga iztegnjene noge in parezah, kar pri tožniku ni podano. Ni razvidno, da bi bil tožnik napoten v protibolečinsko ambulanto, kamor se napoti osebe z izredno hudim bolečinskim stanjem, ki ga ni mogoče operativno zdraviti (pri tožniku je bolečina kontrolirana in je z njo mogoče živeti). V obdobjih močne bolečine pa lahko koristi začasno nezmožnost. Med drugim se je tudi izrecno opredelil do izvida lečečega specialista ortopeda z dne 9. 1. 2018, ki je tožniku svetoval skrajšani delovni čas. 6 V okviru 8. člena ZPP je samo presodilo izvedenska mnenja. 7 Sodišče je ugodilo dokaznemu predlogu tožnika po imenovanju sodnega izvedenca MDPŠ. Zaradi pripomb na pisno izvedensko mnenje, je sodišče pridobilo še dopolnilno izvedensko mnenje in izvedenca MDPŠ še dvakrat zaslišalo, hkrati zaradi izpostavljenih ortopedskih težav pridobilo še izvedensko mnenje specialista ortopeda. Ob vztrajanju tožnika po imenovanju vedno novih sodnih izvedencev je ugotovilo, da v skladu z 254. členom ZPP ni podana procesna situacija, ki bi zahtevala imenovanje drugega izvedenca.