Jedro

Tožnika sta z vlaganji izboljšala toženčevo nepremičnino in povečala njeno vrednost, nista pa opravljala tujega – toženčevega posla, zato v obravnavanem primeru ne gre za nepristno poslovodstvo. Soglasje lastnika nepremičnine je po 48. členu SPZ potrebno le za dogovor med lastnikom in graditeljem, da na nepremičnini nastane solastnina. Graditelj lahko na podlagi takšnega dogovora zahteva izstavitev listine za vpis solastnine v zemljiško knjigo. Tudi če je gradil ali izboljšal zgradbo na tuji nepremičnini brez soglasja njenega lastnika, pa mu pravo daje verzijski zahtevek. Po splošnem pravilu iz 190. člena OZ se sme zahtevati povračilo za povečano vrednost nepremičnine, ki je posledica njunih vlaganj. Po navedenem torej niso pomembne izpovedi strank in prič o tem, ali je toženec tožnikoma dovolil le bivanje v svoji nepremičnini ali tudi sporna vlaganja. Ker je zanje vedel, bi se početju tožnikov lahko enostavno uprl, če z njunimi vlaganji ne bi soglašal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III., IV. in VI. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 549,77 EUR, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je potem, ko je zavrnilo predlog tožnikov za prekinitev postopka, razsodilo, da morajo doslej še neznani in neimenovani dediči prvotnega toženca, ki je umrl med pravdo, tožnikoma solidarno plačati 10.780,00 EUR z obrestmi; poleg tega morajo tožniku plačati še 11.500,00 EUR z obrestmi, tožnici pa 1.500,00 EUR z obrestmi, ter obema povrniti 1.453,79 EUR njunih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je v imenu dedičev pokojnega toženca pritožil njihov pooblaščenec, ki se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče nekritično sledilo izpovedim tožnikov in njune priče N. Š., medtem ko je izpoved toženčeve priče G. Z. neutemeljeno zavrnilo kot neverodostojno. Izpodbijana sodba ne vsebuje dokazne ocene, zato je ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer zaključki sodišča temeljijo na nepreverljivih hipotezah. Tožnika sta samovoljno in brez toženčevega soglasja vlagala v stavbo ter si lastila njegove nepremičnine. Bistvo spora je, ali sta tožnika imela toženčevo dovoljenje za opravljena vlaganja. O tem bi vedela izpovedati mati tožnika in toženca, ker pa je prej umrla, je toženec predlagal zaslišanje prič A. A. in B. A., vendar je sodišče ta njegov dokazni predlog napačno ocenilo kot nesubstanciran. Tožnika bi morala dokazati obstoj in višino sporne gotovine, na katero se nanaša njun odškodninski zahtevek, vendar razen svojega zaslišanja nista ponudila drugih dokazov. Zatrjevani znesek 10.000,00 EUR je izmišljen, saj bi bile sicer na pogorišču najdene kovinske nitke od denarja, ki jih ogenj ne uniči. Tožnikoma je bila nepravilno dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je sodišče po višini ni utemeljilo. Jasno je, da je toženec nasprotoval tudi temu zahtevku, saj je trdil, da sta bila tožnika nepristna gestorja in jima zato škoda ni nastala. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je tožnikoma za nakup novih stvari priznalo DDV. Predvsem pa je zanemarilo materialno procesno vodstvo, ker toženca na prvem naroku ni pozvalo, naj substancirano prereka trditve tožnikov o škodi.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotujeta pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Ker je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi relativnih bistvenih kršitev, na katere meri pritožba, v postopku ni bilo. Vsa odločilna dejstva so bila zanesljivo ugotovljena, zato dejanski zaključki izpodbijane sodbe niso zgolj hipotetični, kot to skuša prikazati pritožba. Iz obrazložitve sodbe je mogoče jasno razbrati, zakaj je sodišče verjelo tožnikoma in ne tožencu. Sodišče prve stopnje je razumno in prepričljivo pojasnilo svojo dokazno oceno, prav tako odločitev o zavrnitvi posameznih dokazov. Sodišče toženca ni bilo dolžno poučevati o tem, kaj naj ugovarja in katere dokaze naj še predlaga, da bo dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka. Neupravičen je zato pritožbeni očitek, da je zanemarilo materialno procesno vodstvo. Enako velja za očitek, da je sodišče pri ugotavljanju obstoja in višine škode uporabilo prenizek dokazni standard. Ob pomanjkanju nasprotnih dokazov se je namreč utemeljeno oprlo na skladni izpovedi tožnikov, posebej ker toženec odškodninskemu zahtevku ni substancirano nasprotoval. 6. Pritožba izhaja iz materialnopravno zmotnega stališča, da je odločilno, ali sta tožnika za sporna vlaganja imela toženčevo soglasje. Tožnika sta z vlaganji izboljšala toženčevo nepremičnino in povečala njeno vrednost, nista pa opravljala tujega – toženčevega posla, zato v obravnavanem primeru ne gre za nepristno poslovodstvo. Soglasje lastnika nepremičnine je po 48. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) potrebno le za dogovor med lastnikom in graditeljem, da na nepremičnini nastane solastnina. Graditelj lahko na podlagi takšnega dogovora zahteva izstavitev listine za vpis solastnine v zemljiško knjigo. Tudi če je gradil ali izboljšal zgradbo na tuji nepremičnini brez soglasja njenega lastnika, pa mu pravo daje verzijski zahtevek. Kot je tožencu pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, smeta tožnika po splošnem pravilu iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zahtevati povračilo za povečano vrednost nepremičnine, ki je posledica njunih vlaganj. Po navedenem torej niso pomembne izpovedi strank in prič o tem, ali je toženec tožnikoma dovolil le bivanje v svoji nepremičnini ali tudi sporna vlaganja. Ker je zanje vedel, bi se početju tožnikov lahko enostavno uprl, če z njunimi vlaganji ne bi soglašal. Odveč je torej pritožbeno vztrajanje, da sta tožnika ravnala samovoljno, kar pomeni, da tudi predlagano zaslišanje zakoncev A. ni bilo potrebno.

7. Pritožba neutemeljeno nasprotuje prisojeni odškodnini za gotovino, ki je bila uničena v požaru. Tožnika sta o obstoju in višini te škode skladno in prepričljivo izpovedala, s čimer sta zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Toženec njuni izpovedi doslej ni oporekal, niti ni ponudil kakšnega nasprotnega dokaza. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izpoved tožnikov dovolj realna in izkustveno sprejemljiva. Nič neobičajnega ni, da ljudje doma stalno ali začasno hranijo takšne "okrogle" zneske, zato dejstvo, da na pogorišču niso bile najdene kovinske nitke od denarja, ne more biti v škodo tožnikov.

8. Tudi prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo tožnikov je sodišče prve stopnje v sodbi primerno obrazložilo. Odškodnino za prestani strah je odmerilo v skladu s predpisanimi merili iz 179. člena OZ, tako da prisojena zneska. glede na stopnjo in trajanje prestanega strahu ter ugotovljene okoliščine primera, predstavljata pravično zadoščenje za tožnika.

9. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je ugotovljeni vrednosti v požaru uničenih stvari prištelo tudi DDV. Izvedenec ga namreč v svojem mnenju in cenitvi ni upošteval, jasno pa je, da si tožnika brez plačila davka ne bi mogla kupiti novih istovrstnih stvari kot nadomestilo za uničene. Sicer pa je sodišče pri odločanju o tej gmotni škodi ostalo znotraj okvirov tožbenega zahtevka in je drugačen pritožbeni očitek protispisen.

10. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Dejansko stanje bilo v postopku na prvi stopnji pravilno in celovito ugotovljeno, zatrjevanih ali uradoma upoštevnih procesnih in materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

11. Tožnika sta glede na izid pritožbenega postopka upravičena tudi do povračila svojih stroškov za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, upoštevaje vrednost prisojene odškodnine, ki je bila predmet pritožbenega izpodbijanja. Skupaj znašajo 549,77 EUR, obsegajo pa izdatek za sestavo odgovora na pritožbo (875 točk oziroma 401,63 EUR – tar. št. 21/1), pribitek 10 % zaradi zastopanja dveh strank (tretji odstavek 7. člena tarife), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Če bodo toženčevi dediči s plačilom zamujali, bodo tožnikoma od navedenega zneska dolgovali še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena OZ).