Jedro

Sama tožena stranka v pritožbi navaja in priznava, da do sklenitve kakršnegakoli najemne pogodbe med pravdnima strankama pred uvedbo stečajnega postopka ni prišlo. Tožena stranka s stečajnim dolžnikom ni sklenila najemne ali zakupne pogodbe, ampak le časovno omejen dogovor o brezplačni rabi spornega stanovanja. Ker tako ne gre za sklenitev najemne pogodbe v smislu določb členov 587 do 618 OZ in ker gre le za urejanje posamičnih pravic med pravdnima strankama tako ni mogoče uporabiti določb ZFPPIPP o odstopu od pogodb, ker ne gre za veljavno sklenjeno pogodbo z njeno veljavno obličnostjo, temveč le za dovolitev posameznih pravic, zato sodišče prve stopnje pravilno, ni kot materialnopravno podlago za odločitev v tem sporu uporabilo določb ZFPPIPP.

Med toženo stranko in V. H., ki je bila zakonita zastopnica podjetja E. d.o.o., je bil sklenjen dogovor o uporabi stanovanj, ki pa je veljal le med takratnima pogodbenima strankama, z nastopom stečaja pa se tak dogovor zaradi začetka stečajnega postopka ne more več upoštevati. Tožeča stranka je (to je do takratna njena zakonita zastopnica) je namreč z dnem stečajnega postopka izgubila pravico izjavljati voljo za tožečo stranko kot njena zakonita zastopnica. Zato, četudi bi V. H. tožencu dovolila brezplačno uporabo stanovanja, je postala ta izjava ali dogovor z dnem, ko so pooblastila za zastopanje družbe prešla na stečajnega upravitelja, brezpredmetna oziroma neupoštevna.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki IV. izreka spremeni tako, da se znesek 1.024,78 EUR spremeni v znesek 2.113,54 EUR, pritožba tožene stranke pa se zavrne in se v izpodbijanih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za pritožbo in za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 1.193,49 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo P 7/2019 z dne 22. 8. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 151490/2013 z dne 27. 9. 2013 se v točkah 1 in 3 izreka delno vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati glavnico v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - od zneska 700,00 EUR od 16. 8. 2013 dalje do plačila - od zneska 350,00 EUR od 13. 9. 2013 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 29,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10.2013 dalje do plačila. II. V preostalem delu v točki 1 izreka pa se sklep o izvršbi razveljavi in sicer za plačilo glavnice v znesku 1.750,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 350,00 EUR od 11. 8. 2012 dalje do plačila, 350,00 EUR od 11. 9. 2012 dalje do plačila, 350,00 EUR od 11. 10. 2012 dalje do plačila in 350,00 EUR od 11. 11. 2012 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od 350,00 EUR od 11. 1. 2013 dalje do plačila in od 2.100,00 EUR dalje do plačila in v točki 3 izreka razveljavi za plačilo izvršilnih stroškov v višini 14,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2013 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 20.065,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 10. 2013 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 11. 2013 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 12. 2013 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 1. 2014 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 2. 2014 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 3. 2014 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 4. 2014 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 5. 2014 do plačila; 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 6. 2014 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2014 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 8. 2014 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 9. 2014 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 10. 2014 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 11. 2014 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 12. 2014 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 1. 2015 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 2. 2015 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 3. 2015 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 4. 2015 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 5. 2015 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 6. 2015 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2015 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 8. 2015 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 9. 2015 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 10. 2015 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 11. 2015 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 12. 2015 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 1. 2016 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 2. 2016 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 3. 2016 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 4. 2016 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 5. 2016 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 6. 2016 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2016 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 8 .2016 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 9. 2016 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 10. 2016 do plačila: - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 11. 2016 do plačila: - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 12. 2016 do plačila: - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 1. 2017 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 2. 2017 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 3. 2017 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 4. 2017 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 5. 2017 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 6. 2017 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2017 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 8. 2017 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 9. 2017 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 10. 2017 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 11. 2017 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 12. 2017 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 1. 2018 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 2. 2018 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 3. 2018 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 4. 2018 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 5. 2018 do plačila; - 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 6. 2018 do plačila in - 115,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2018 do plačila. IV. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.024,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.“ Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi, razsodilo pa je še, da je tožena stranka dolžna plačati še posamezne mesečne zneske najemnin od 1. 10. 2013 do 1. 7. 2018, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse do plačila. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključilo, da četudi bi bil dogovor med tožencem in njegovo bivšo zunajzakonsko partnerko tak kot ga zatrjuje (sodišče meni, da je sicer glede na vse okoliščine v katerih se je stanovanje kupilo, predvsem pa glede na namen za katerega se je kupilo, da bi postal last družine Kolenc oziroma toženca, kot je izpovedala tudi H.), se tak dogovor v dani situaciji ne more upoštevati. Dejstvo je namreč, da je zastopnica tožeče stranke z dnem začetka stečajnega postopka izgubila pravico izjavljati voljo za tožečo stranko kot njena zakonita zastopnica. Zato, četudi bi V. H. tožencu dovolila brezplačno uporabo stanovanja, je postala ta izjava ali dogovor z dnem, ko so pooblastila za zastopanje družbe prešla na stečajnega upravitelja, brezpredmetna oziroma neupoštevna. Z začetkom stečajnega postopka namreč pridobi stečajni upravitelj po samem zakonu vsa pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika, poslovna sposobnost stečajnega dolžnika pa se z začetkom stečajnega postopka omeji tako, da ne more razpolagati s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Ker je bilo stanovanje predmet stečajne mase, tako niti družba E. d.o.o., niti V. H. z njim ni mogla razpolagati in glede njega izjavljati kakršnekoli volje. Z drugimi besedami to pomeni, da ni mogla sama odločiti, da bo dovolila tožencu brezplačno uporabo stanovanja, ki je prišlo v stečajno maso. Stanovanje tudi ni moglo biti predmet delitve skupnega premoženja, saj ni šlo za premoženje bivših zunajzakonskih partnerjev, temveč za premoženje družbe. Toženec je torej nepremičnino, katere lastnica je bila tožeča stranka v celotnem vtoževanem obdobju, to je od januarja 2013 in vse dokler se stanovanje ni prodalo in se toženec ni izselil po sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu zasedal to stanovanje neupravičeno, brez pravne podlage. Prostore je uporabljal zase, zato je imel od tega korist, saj je uporabljal tujo stvar, katere je bila nesporno lastnica tožeča stranka. Med njima v tem obdobju ni prišlo do nobenega dogovora o plačilu najemnine oziroma uporabnine, toženec tožeči stranki ni plačal ničesar in prav v tem, torej v brezplačni uporabi nepremičnine, se po presoji sodišča prve stopnje kažejo koristi oziroma obogatitev toženca. Toženec je tako imel od brezplačne uporabe v vtoževanem obdobju korist, katere vrednost mora nadomestiti. Kot materialnopravno podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje uporabilo določbo prvega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene korist. Glede višine vtoževanih zneskov se je sodišče oprlo na listinska dokazila tožeče stranke. Iz cenitvenega poročila in mnenja izhaja, da je najemnina za 2 do 2,5 sobno stanovanje kot neprofitna najemnina med 300,00 EUR do 500,00 EUR na mesec. Predmetno stanovanje je potrditvah tožeče stranke veliko 79,34 m2 in izračun po kvadratnem metru tako pokaže, da bi se takšno stanovanje, v katerem je toženec bival brezplačno, lahko oddajalo za ceno 458,00 EUR na mesec, kar pomeni, da je tožeča stranka postavila zahtevek za mesečno odmeno pod povprečjem. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi in je ugotovilo, da pravdni uspeh tožeče stranke znaša 67 %, zato je upravičena do povračila 1.609,28 EUR, tožena stranka pa je uspela v tej pravdi s 33 % in je tako upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 584,50 EUR, po medsebojnem pobotanju pa se izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.024.78 EUR. Odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, podaja pritožbo tožeča stranka. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede uspeha v pravdi vsake od posameznih strank. Tožeča stranka je namreč od tožene stranke vtoževalo plačilo zneska v skupni višini 25.315,45 EUR, zahtevek pa je bil zavrnjen zgolj za 1.750,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, iz česar izhaja, da znaša pravdni uspeh tožeče stranke 93,09 %, pravdni uspeh tožene stranke pa 6,91 %. Ob upoštevanju skupne višine pravdnih stroškov, ki jih je sodišče priznalo vsaki od pravdnih strank, je tako tožeča stranka upravičena do povračila v znesku 2.235,93 EUR in ne le do 1.609,28 EUR, tožena stranka pa do 122,39 EUR (in ne do 584,50 EUR). Po medsebojnem pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v skupnem znesku 2.113,54 EUR. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper obsodilni del sodbe podaja pritožbo tožena stranka po pooblaščencih in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi pa navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj dogovora o brezplačni rabi stanovanja, vendar je iz nepojasnjenih razlogov povsem neutemeljeno štelo, da je z dnem začetka stečaja tak dogovor postal brezpredmeten in neupošteven. Tožena stranka je mnenja, da z začetkom stečaja takšen dogovor ni prenehal obstajati. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da je od tega dogovora odstopila. Sodba je zato v tem delu neobrazložena. Tožena stranka pojasnjuje, da v primeru stečaja dogovori in pogodbe, ki jih je sklenil stečajni dolžnik, ne prenehajo veljati. Splošno pravilo je, da dogovor stečajnega dolžnika zavezuje tudi po začetku stečaja, ZFPPIPP pa ureja izjeme, v skladu s katerimi lahko stečajni dolžnik določena dvostranska razmerja prekine. Nato navaja, da tožena stranka s stečajnim dolžnikom ni sklenila najemne ali zakupne pogodbe, ampak le časovno omejen dogovor o brezplačni rabi stanovanja. Ugotoviti pa gre, da tožeča stranka od sklenjenega dogovora o brezplačni rabi stanovanja nikdar ni odstopila. Kaj takega na primer ne izhaja iz obeh pozivov, ki naj bi bili poslani toženi stranki, gre za poziva s 1. 8. 2013 in z dne 23. 10. 2013 in v njih tožeča stranka toženo stranko le opominja, da v stanovanju biva brez pravnega temelja in da mora za dosedanje bivanje plačevati. Z omenjenimi dopisi torej tožeča stranka od dogovora o brezplačni rabi ni odstopila, saj v njih obstoj takšnega dogovora celo zanika. Kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo ugotoviti, da ugotovljen dogovor o brezplačni uporabi stanovanja z začetkom stečaja ni prenehal obstajati in bi se ukvarjalo tudi z dejanskim vprašanjem, ali je morebiti kdaj kasneje prišlo do odstopa od spornega dogovora. Tožeča stranka od pogodbe ni nikdar odstopila, niti tega ni mogla veljavno storiti, saj ni nikdar poskusila pridobiti soglasja sodišča, kar bi bilo v skladu z določbami ZFPPIPP. Pravilno bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da je dogovor o brezplačni uporabi stanovanja veljal tudi po začetku stečaja in da nikdar ni prišlo do odstopa od dogovora in bi zato moralo sodišče zaključiti, da je tožena stranka celotno relevantno obdobje imela pravno podlago za bivanje v spornem stanovanju in to brez plačila. Navedeno pomeni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti neutemeljen in ga je treba zavrniti. Po mnenju tožene stranke pa je sodišče prve stopnje tudi nepopolno in napačno odločilo o višini tožbenega zahtevka in je mesečni znesek uporabnine določilo v mnogo previsokem znesku. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s povsem splošnimi in pavšalnimi ugotovitvami o stanju na trgu, ki pa o spornem stanovanju ne povedo veliko. Mnenja je, da je cenilno mnenje povsem nerelevantno in neverodostojno ter nikakor ne more predstavljati podlage za določitev primerne uporabnine v konkretnem primeru. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. V odgovoru pa navaja, da tožeča stranka vztraja, da med družbo E. d.o.o. kot pravno osebo in F. K. ni bil nikoli sklenjen dogovor, da lahko F. K. neodplačno uporablja sporno stanovanje do razdelitve premoženja med bivšima partnerjema V. H. in F. K. Ni namreč dvoma, da je stanovanje last družbe E. d.o.o. in ne V. H. in da je zato lahko s tem stanovanjem razpolagala le družba E. d.o.o. Relevantno dejstvo je, da do nejasne in nedvoumne sklenitve dogovora med družbo E. d.o.o. in toženo stranko o neodplačni uporabi stanovanja nikoli ni prišlo. Tudi V. H. je v tej zvezi izpovedala le, da je bilo to stanovanje kupljena za družino K. ter, da je za njo bilo normalno, da biva toženec v svojem stanovanju. Morebitna izjava V. H. podana v svojstvu fizične osebe, pa ne zavezuje družbe E. d.o.o, saj ob morebitnem dogovarjanju o razdelitvi skupnega premoženja nedvomno ni nastopala v svojstvu direktorica tožeče stranke. Neverjetno je to, da bi se tožeča in tožena stranka izrecno dogovorili, da toženec neodplačno prebiva v spornem stanovanju V. H. se s tem sploh ni utegnila ukvarjati, saj je v času, ko naj bi prišlo do zatrjevanega dogovora, reševala podjetje in osebno premoženje, to situacijo pa je toženec izkoristil in je stanovanje brez posebnega dogovora uporabljal in to brez kakršnegakoli plačila. Tudi neizstavljanje računov za najemnino tožencu še ne pomeni, da je tožeča stranka privolila v to, da toženec lahko stanovanje uporablja neodplačno. Iz vsega navedenega tako izhaja, da nikoli ni bil sklenjen dogovor, na podlagi katerega je imela tožena stranka pravico neodplačne uporabe stanovanje, zato so nerelevantne vse pritožbene navedbe, v katerih se toženec sklicuje na obstoj takšnega dogovora. Če pa je bil dogovor sklenjen, pa je treba zanj izključno uporabljati pravila kot veljajo za stečaj. Stečajni upravitelj je toženi stranki izjavil, da ne dopušča nadaljnje brezplačne uporabe spornega stanovanja. Z večkratnimi ustnimi in pisnimi zahtevami za plačilo odmene za uporabo stanovanja ter z vložitvijo tožbe za izpraznitev in izročitev stanovanja je jasno izrazil, da toženec neupravičeno zaseda stanovanje. Tožena stranka tako ni imela pravne podlage za nadaljnjo neodplačno bivanje v stanovanju. Ker gre le za izvajanje posameznih pravic ali obveznosti, ne pa za sklenitev pravnega posla ali za razvezo oziroma prenehanje pravnega posla, tako stečajni upravitelj ni potreboval predhodnega soglasja sodišča. Določbe ZFPPIPP ne pridejo v poštev. Mnenja je tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo primerno uporabnino, zato ni razloga, da cenitev ne bi bila ustrezna podlaga za določitev višine uporabnine. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba tožeče stranke, glede točke IV. izreka, to je glede odločitve o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, je utemeljena.

7. Pravilno v pritožbi tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede uspeha v pravdi in je pri tem nepravilno izračunalo tako imenovani procent uspeha v pravdi in je s tem tudi zmotno uporabilo določbe prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka pravilno opozarja, da je bila skupna vrednost spornega predmeta 25.315,45 EUR in da je bil zahtevek tožeče stranke zavrnjen zgolj za 1.750,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in iz tega izhaja, da znaša pravdni uspeh tožeče stranke 93,09 %, pravdni uspeh tožene stranke pa 6,91 %. Ob upoštevanju skupne višine pravdnih stroškov, ki jih je sodišče priznalo vsaki od pravdnih strank, je tako tožeča stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji v znesku 2.235,93 EUR, tožena pa do 122,39 EUR in se po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov obeh pravdnih strank izkaže, da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške tožeči stranki v skupnem znesku 2.113,54 EUR. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 365 ZPP ugodilo pritožbi tožeče stranke glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji in spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje, vsebovan v točki IV. izreka, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

8. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

9. Sama tožena stranka v pritožbi navaja in priznava, da do sklenitve kakršnegakoli najemne pogodbe med pravdnima strankama pred uvedbo stečajnega postopka ni prišlo. Tožena stranka v pritožbi navaja, da s stečajnim dolžnikom ni sklenila najemne ali zakupne pogodbe, ampak le časovno omejen dogovor o brezplačni rabi spornega stanovanja. Ker tako ne gre za sklenitev najemne pogodbe v smislu določb členov 587 do 618 OZ in ker gre le za urejanje posamičnih pravic med pravdnima strankama tako ni mogoče uporabiti, kot to v pritožbi zatrjuje tožeča stranka določb ZFPPIPP o odstopu od pogodb, ker ne gre za veljavno sklenjeno pogodbo z njeno veljavno obličnostjo, temveč le za dovolitev posameznih pravic, zato sodišče prve stopnje pravilno, ni kot materialnopravno podlago za odločitev v tem sporu uporabilo določb ZFPPIPP.

10. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je bil med toženo stranko in med V. H., ki je bila zakonita zastopnica podjetja E. d.o.o., sklenjen dogovor o uporabi stanovanj, ki pa je veljal le med takratnima pogodbenima strankama, z nastopom stečaja pa se tak dogovor zaradi začetka stečajnega postopka ne more več upoštevati. Tožeča stranka je (to je do takratna njena zakonita zastopnica) je namreč z dnem stečajnega postopka izgubila pravico izjavljati voljo za tožečo stranko kot njena zakonita zastopnica. Zato, četudi bi V. H. tožencu dovolila brezplačno uporabo stanovanja, je postala ta izjava ali dogovor z dnem, ko so pooblastila za zastopanje družbe prešla na stečajnega upravitelja, brezpredmetna oziroma neupoštevna. Z začetkom stečajnega postopka je pridobil stečajni upravitelj po samem zakonu vsa pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika, poslovna sposobnost stečajnega dolžnika pa se z začetkom stečajnega postopka omeji tako, da ne more razpolagati s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Ker je bilo stanovanje predmet stečajne mase, tako niti družba E. d.o.o., niti V. H., z njim ni mogla razpolagati po začetku stečajnega postopka in glede njega izjavljati kakršnekoli volje. V. H. tako ni mogla sama odločiti, da bo dovolila tožencu brezplačno uporabo stanovanja, po tistem, ko je prešlo v stečajno maso. Zato je toženec to nepremičnino, katere lastnica je bila tožeča stranka v celotnem vtoževanem obdobju od januarja 2013 in vse dokler se stanovanje ni prodalo in se toženec ni izselil, to stanovanje zasedal neupravičeno, torej brez pravne podlage. To pa je stvarna podlaga za uporabo določbe prvega odstavka 190. člena OZ, kot ga je tudi pravilno glede tega konkretnega spora uporabilo sodišče prve stopnje. Ker je toženec tako nezakonito zasedal predmetno stanovanje po začetku stečajnega postopka je tudi ravnanje stečajnega upravitelja bilo pravilno, ko je toženca z dopisi pozival na takojšnje plačilo zapadlih mesečnih najemnin, to je nadomestil za neupravičeno uporabo stanovanja in stečajni upravitelj je tudi obvestil toženca o izselitvi iz stanovanja katerega zaseda (list. št. A 5 spisa, dopis - poziv na takojšnje plačilo in obvestilo o izselitvi). Tako so neupoštevne pritožbene trditve tožene stranke, da tožeča stranka od sklenjenega dogovora o brezplačni rabi stanovanja nikdar ni odstopila. Dogovor je torej po začetku stečajnega postopka postal, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje neupošteven, ker je tožeča stranka z dnem začetka stečajnega postopka izgubila pravico izjavljati voljo za tožečo stranko kot njena zakonita zastopnica. Tožena stranka tako celotno relevantno obdobje ni imela pravne podlage za bivanje v spornem stanovanju in to brez plačila, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

11. Tožena stranka podaja pritožbo tudi glede višine tožbenega zahtevka in je mnenja, da je sodišče prve stopnje mesečni znesek uporabnine določilo v mnogo previsokem znesku. Mnenja je, da je cenilno mnenje povsem nerelevantno in neverodostojno, ker je bilo pripravljeno leta 2010 in ne more predstavljati podlage za odločitev primerne uporabnine v konkretnem primeru. Pritožba v tem delu ni utemeljena, kajti sodišče prve stopnje je tudi v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in je sodba v tem delu povsem pravilno obrazložena. Sodišče prve stopnje je odločitev o višini gradilo tako na podlago cenitvenega poročila iz katerega izhaja, da je najemnina za 2 do 2,5 sobno stanovanje kot neprofitna najemnina med 300,00 EUR in 500,00 EUR, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka nasprotnega dokaza niti za višino uporabnine niti za stanje stanovanja ni predlagala.

12. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je sodišče prve stopnje zavrnilo in je ob uporabi člena 353 ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo. Ker med sedanjima pravdnima strankama v vtoževanem obdobju ni prišlo do nobenega dogovora o plačilu najemnine oziroma uporabnine, ker toženec tožeči stranki ni plačeval ničesar in ker je stanovanje zasedal brez pravne podlage in neupravičeno, je zato dolžan povrniti tisto, kar bi tožeča stranka prejemala v tem vtoževanem obdobju. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišča prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške. Ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člen ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.031,60 EUR. Tožeča stranka je upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo in sicer za nagrado za postopek s pravnim sredstvom – odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 v višini 788,50 EUR, kar skupaj z izdatki za stranko in z 22 % DDV znaša 981,20 EUR. Tem pritožbenim stroškom je potrebno prišteti še sodno takso za pritožbo zoper stroškovno odločitev v znesku 50,40 EUR. Tožeča stranka je upravičena do nagrade za pritožbo zoper sklep o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji v znesku 161,89 EUR (tar. št. 3210 skupaj z 22 % DDV je 161,89 EUR; vrednost spornega predmeta za pritožbo je 1.088,76 EUR). Tako mora tako tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v skupnem znesku 1.193,49 EUR, na način kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje.