Jedro

Sodišče pravilno zaključuje, da oseba, ki nima statusa iz ZSVarPre, ne more biti upravičena do varstvenega dodatka. To velja tudi za začasno nezaposljive osebe, med katere je uvrščen pritožnik. Pravilno je stališče sodišča, da začasna nezaposljivost predstavlja status, ki je pri delovno aktivnih osebah primerljiv z začasno nezmožnostjo za delo.

Pravilno je pritožnikovo stališče, da začasne nezaposljivosti, ki lahko po definiciji traja le krajši čas, ni mogoče brez posebne obravnave podaljševati v nedogled. Pomeni, da bi moral Zavod RS za zaposlovanje postopati po 117. členu ZUTD in pridobiti mnenje invalidske komisije o tožnikovi preostali delovni zmožnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe krije proračun prvostopenjskega sodišča.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženke št. ... z dne 7. 7. 2022 in odločbe Centra za socialno delo A. (CSD) št. ... z dne 27. 5. 2022 v 3. odst. izreka o zavrnjeni pravici do varstvenega dodatka, ter vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje (I. tč. izreka). Izreklo je, da tožnikovi stroški bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (II. tč. izreka).

2. Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti 54. člena v zvezi s 7. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih1 (ZSVarPre) oz. podrejeno spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi ter toženki naloži vračilo stroškov postopka oz. sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Zatrjuje, da bi moral biti upravičen do varstvenega dodatka zaradi začasne nezmožnosti za delo. Že dve leti je v evidenci oseb, ki niso zaposljive in skoraj deset let v evidenci zavoda za zaposlovanje invalidov, ki so začasno nezmožni za delo. Dalj časa je nezmožna za delo tudi žena. Toženka je zahtevo zavrnila, ker se je postavila na stališče, da ni trajno nezmožen za delo ali nezaposlena oseba, starejša od 65 let moški. Postavljen je v neenak položaj z ostalimi prosilci, ki so nezmožni za delo, a izpolnjujejo zakonske pogoje in neupravičeno diskriminiran zaradi zdravstvenega stanja. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je potrebno situacijo reševati po 117. členu Zakona o urejanju trga dela2 (ZUTD) z mnenjem o razlogu za začasno nezaposljivost in predlogom ukrepov multidisciplinarne komisije (1. odst.).

Obveznost Zavoda RS za zaposlovanje se v praksi ne izvaja. Sodišče meni, da bi moral zavod za mnenje zaprositi invalidsko komisijo ali drug organ, ki bi lahko podal ustrezno oceno in rešitev njegovega in ostalih tovrstnih primerov vidi v multidisciplinarni komisiji iz 117. člena ZUTD. V njegovem primeru ni sporno, da je začasno nezmožen za delo. Navedeni člen predvideva postopek za ugotavljanje začasne nezaposljivosti brezposelnih, komisija pa nima pristojnosti za primere, ko začasna nezmožnost traja zelo dolgo, kot v njegovem primeru.

Zakonodaja nima instituta, ki bi ga bilo mogoče uporabiti v njegovi situaciji, čeprav je položaj enak tistim, ki so uradno trajno nezaposljivi. Je trajno nezmožen za delo oz. trajno nezaposljiv, varstveni dodatek pa mu ne pripada. Sklicuje se na 4. člen ZSVarPre. Družina je več kot pet let prejemnica denarne socialne pomoči. Že dve leti je voden pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci oseb, ki niso zaposljive ter skoraj deset let v evidenci zavoda za zaposlovanje invalidov, ki so začasno nezmožni za delo. Z ženo nista sposobna za delo vsaj deset let, in sta dalj časa prejemnika denarne socialne pomoči. Meni, da je mogoče relevantne določbe zakonodaje interpretirati na način, da se med upravičence do varstvenega dodatka uvrščajo tudi osebe, ki dejansko dalj časa niso zmožne za delo. Če pa bi tudi pritožbeno sodišče menilo, da materialno pravo izključuje njegovo upravičenost do varstvenega dodatka, predlaga, da po 23. členu Zakona o ustavnem sodišču3 (ZUstS) prekine postopek in zahteva ustavno sodno presojo veljavne ureditve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku4 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi materialnopravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Na pritožbeno izvajanje poudarja le naslednje.

5. Pravna podlaga za presojo zakonitosti upravnih odločb v izpodbijanem delu in priznanje pravice do varstvenega dodatka, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim toženka, je podana v ZSVarPre v zvezi z ZUTD. Po 2. členu ZSVarPre je varstveni dodatek socialni prejemek, namenjen posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati. Z varstvenim dodatkom se po 3. odst. 4. člena ZSVarPre zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju in niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb.

Po 7. členu ZSVarPre so do varstvenega dodatka upravičene osebe, _ki so trajno nezaposljive, trajno nezmožne za delo ali nezaposlene starejše osebe od 65 let moški._ Za trajno nezmožno osebo za delo ali trajno nezaposljivo osebo pa po 54. členu ZSVarPre šteje le oseba, ki ima status invalida I. kategorije, je invalidsko upokojena, ima status invalida po zakonu, ki ureja varstvo duševno ali telesno prizadetih oseb ali ima mnenje invalidskih komisij Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o trajni nezmožnosti za delo.

6. Vendar v obravnavani zadevi ni izkazano nobeno od navedenih dejanskih stanj. Sodišče v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zaključuje, da oseba, ki nima statusa iz ZSVarPre, ne more biti upravičena do varstvenega dodatka. To velja tudi za začasno nezaposljive osebe, med katere je uvrščen pritožnik. Pravilno je stališče sodišča, da začasna nezaposljivost predstavlja status, ki je pri delovno aktivnih osebah primerljiv z začasno nezmožnostjo za delo po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju5 (ZZVZZ).

7. Ker je tožnik prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, je mogoče le pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da bo potrebno ob smiselni uporabi 9. člena ZUTD ugotoviti, zakaj osebna zdravnica tako dolgo podaljšuje začasno nezmožnost tožnika za iskanje dela, s tem nezaposljivost ter na ta način razrešiti njegov status. Pravilno je namreč pritožnikovo stališče, da začasne nezaposljivosti, ki lahko po definiciji traja le krajši čas, ni mogoče brez posebne obravnave podaljševati v nedogled. Pomeni, da bi moral Zavod RS za zaposlovanje postopati po 117. členu ZUTD in pridobiti mnenje invalidske komisije o tožnikovi preostali delovni zmožnosti. Pritožbene navedbe, da sta z ženo nesposobna za delo več kot deset let in dalj časa prejemnika denarne socialne pomoči, same po sebi ne pogojujejo drugačne sodbe od izpodbijane.

8. V okoliščinah obravnavanega primera je pravilno razsojeno, da sta upravni odločbi v zavrnilnem delu pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnjen ter posledično tudi vtoževana pravica do varstvenega dodatka. Iz istih razlogov je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnikov predlog na prekinitvi postopka in vložitev zahteve za ustavno sodno presojo 54. člena v zvezi s 7. členom ZSVarPre ne more biti uspešen. V 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ga je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja, da je potrebno situacijo kakršna je tožnikova, reševati v okviru veljavne ureditve na Zavodu RS za zaposlovanje, saj določba 54. člena v zvezi s 7. členom ZSVarPre ne krši 14. člena Ustave o enakosti pred zakonom.

9. Ob takšni pritožbeni rešitvi zadeve je na podlagi 165. člena ZPP v zvezi z odločbo Bpp 204/2023 z dne 22. 6. 2023 potrebno izreči, da stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča. 1 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 64/2007 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 5 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.