Jedro

Pri presoji, ali je tožena stranka z objavo spornega članka prestopila pravno dopustnih meja svobode izražanja, je treba upoštevati, da je avtor v obravnavanem prispevku svoje mnenje (kot odziv na aktualen družbeno politični dogodek) izrazil s svojim specifičnim, satiričnim stilom pisanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan toženki plačati 639,30 EUR stroškov prtiožbenega postopka v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan izplačati odškodnino v višini 5.000,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, da je toženec dolžan na svoje stroške objaviti sodbo v časopisu X ter zahtevane stroške postopka (1. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 985,15 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1)in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico. Navaja, da bi za odgovor na materialnopravno vprašanje, ali je toženec posegel v čast in dobro ime tožnika, sodišče moralo uporabiti merila, ki jih ponujajo kazenskopravne določbe. Predstavi svoja pravna stališča in zaključi, da je sodišče prve stopnje neupravičeno in neprepričljivo dalo prednost pravici do svobode izražanja in s tem nedopustno kršilo tožnikovo pravico do varstva časti in dobrega imena. Zapisov kot so da „se g. Y. kobaca še k 20. obletnici plebiscita“, da „gre za komično reprizo kakega filma, v stavku mirno!“, da „bi prizor spadal v trideseta leta prejšnjega stoletja, ko se je povsod množično zaprisegalo Vrednotam in Voditeljem“, da naj bi tožnik “vojno vodil za računalniškimi zasloni“, o tem da „Y v času plebiscita ni bilo nikjer“, zlasti pa omemba, da tožnik „zlorablja demokracijo in privatizira plebiscit“, ni mogoče razumeti kot satiričnih. Presegajo namreč vsebinske okvire razprave oziroma teme, o kateri je novinar poročal, to je o predlogu pobudnikov, med njimi tudi tožnika, da bo ob 20. obletnici plebiscita ustanovljeno Združenje veteranov slovenske osamosvojitve. Ni mogoče reči, da je novinar s spornimi izjavami kakorkoli prispeval k odprti javni razpravi o družbeno pomembni zadevi. Z uporabo spornih besednih zvez je bila očitno prekoračena svoboda izražanja mnenj, šlo je za zaničevanje, žaljivo pisanje. Vrednostna sodba mora imeti podlago v dejstvih, zato zaključek sodišča, da objavljeni sporni članek, ki vsebuje vrednostne sodbe, ne more biti podvržen testu resničnosti, ne vzdrži pravne presoje. Sodišče je z zavrnitvijo relevantnih dokaznih predlogov tožnika po vpogledu v knjige nedopustno poseglo v tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic, kršilo načelo kontradiktornosti in storilo relativno kršitev določb pravdnega postopka. Zgolj tako bi se ugotovila neresničnost novinarjevih spornih zapisov. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da zapisi ostajajo v dopustnih mejah kritičnega obravnavanja, novinar je posegel v tožnikove osebnostne pravice.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka je v svojem časopisu X objavila članek z naslovom „Z.“ novinarja Z.Z.. Tožnik vztraja, da je bilo z objavo članka poseženo v njegove osebnostne pravice, predvsem v pravico do časti in dobrega imena.

6. Sodišče druge stopnje primarno izpostavlja najpomembnejšo okoliščino v konkretnem primeru, in sicer, da je avtor v obravnavanem prispevku svoje mnenje izrazil s svojim specifičnim, satiričnim slogom pisanja. Avtor je v obravnavanem prispevku na njemu lasten, umetniški, zbadljiv in humoren način, ki je značilen za satiro, izrazil svoje notranje občutke, mnenje, vrednostno sodbo (nestrinjanje), ki ga je občutil ob napovedi pobudnikov, med njimi tudi tožnika, da bo ob 20. obletnici plebiscita ustanovljeno Združenje veteranov slovenske osamosvojitve.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da konkretno ne gre za satiro. Že ob začetku branja prispevka bralec ne more spregledati, da je naslov rubrike B., sam novinar pa se piše Z., torej je v tej povezavi povsem jasno, da je vsebina članka pisanje, ki zbode. Avtor tako jasno deklarira, da bralcev ne želi pustiti ravnodušnih, ne želi biti objektiven in izraža zgolj svoj pogled na aktualno dogajanje. Avtor v okviru rubrike B. torej ne nastopa kot novinar, ki (po mnenju pritožnika nekorektno) poroča o novici, zato tudi ni zavezan taistim merilom, ki jih morajo sicer zasledovati novinarji pri poročanju o aktualnem družbeno političnem dogajanju. Da ne gre za objektivno podajanje novice, izhaja tudi iz same umestitve rubrike v prilogo (tedenski dodatek časopisa) in ne v strožje informativni, osrednji del časopisa. Poleg tega se članek nahaja na celotni časopisni strani priloge in je tako že s tem, poleg tega pa tudi znakovno in črtovno, razmejen od ostalih vsebin, tako da tudi ne prihaja do vizualnega prepletanja s podajanjem novic.

8. Sodišče druge stopnje se nadalje, v odgovor pritožbenemu očitku, da avtor s člankom ni prispeval k odprti javni razpravi, strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre v primeru dogodka, ki se nanaša na obeleženje 20. obletnice plebiscita, za družbeno pomembno, zgodovinsko temo. O samem plebiscitu, kakor tudi o obeleževanju njegove obletnice, se lahko brez sence dvoma javno razpravlja. Meje razprave so, ker gre za temo v javnem interesu, še posebej široke. Vsak ima namreč pravico izraziti svoje mnenje oziroma pogled na zgodovinski dogodek, prav tako si vsak sam ustvari mnenje o tem, koliko kdo drug s svojim mnenjem prispeva k odprti javni razpravi o zgodovini. Svobodna in neovirana razprava o zadevah splošnega pomena je ključna tako za obstoj kot tudi za razvoj demokratične družbe. Svoboda izražanja tako sodi med temeljna načela demokratične družbe, njene morebitne omejitve pa je potrebno razlagati ozko. (2)

9. Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da se pri presoji, ali obravnavani prispevek res vsebuje substrat, s katerim bi bilo poseženo v tožnikove osebnostne pravice, ni mogoče omejiti zgolj na presojo v tožbi (in pritožbi) izpostavljenih, iz konteksta iztrganih delov pisanja, temveč je članek potrebno obravnavati kot celoto. Specifičen način avtorjevega pisanja, ki mu tožnik nasprotuje in zatrjuje, da je žaljiv in nikakor ne satiričen, namreč predstavlja avtorjev stil izražanja. Presojanega satiričnega stila pa se ne da odcepiti od samega načina avtorjevega pisanja (komunikacije), kar smiselno, s seciranjem avtorjevega prispevka želi uveljaviti pritožnik. Kot tak je avtorjev stil pisanja varovan skupaj z samo vsebino izjave. (3)

10. Nadalje tudi ni mogoče spregledati pravno pomembne okoliščine, da je tožnik vpliven politik, predsednik stranke, nekdanji predsednik in nekdanji minister, torej je absolutno javna oseba, nosilec javne funkcije in so zato meje kritike postavljene širše. Avtor se v prispevku ne dotika tožnikovega zasebnega življenja, ampak izraža odziv na javni dogodek. Tožnik se je kot akter v aktualnem družbeno političnem dogajanju sam izpostavil v določenem okvirju, ki je sprožil reakcijo. Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, da gre v okviru prispevka zgolj za kritiko tožnikovega političnega delovanja.

11. Sodišče druge stopnje v obravnavanem prispevku ne zazna osebnega napada na tožnika z izključnim namenom diskreditacije, kot to navaja pritožba. Tudi ni nobene podlage za zaključek, da avtor tožnika tangira v sovražnem tonu, z namenom zaničevanja ali preziranja. Avtor je zgolj v svojem zbadljivem stilu izrazil odziv na aktualni dogodek. Kar pritožnik označuje kot zaničevalno, višje sodišče presoja kot satirično (stilsko) pisanje (primerjaj 9. točko te obrazložitve). Tudi ne drži, da je avtor obravnavanega prispevka tožnika označil za lažnivca, izmišljevalca, sanjača, kot to navaja pritožba. Slednji zapisi iz članka ne izhajajo.

12. Pomembna okoliščina, ki jo je v tem pravnem okviru potrebno dodatno izpostaviti, je, da bi lahko že sam strah pred kaznovanjem zaradi objavljanja določenih vrednostnih sodb ohromil javno razpravo, tako da ta ne bi več opravljala funkcije, ki jo v demokratični družbi mora. (4) Da bi se izognili t. i. zastraševalnemu učinku in ker je demokratična družba nujno skladna s pluralizmom medijev, je tenkočutnost pri presoji vseh odtenkov okoliščin primera še posebej na mestu.

13. Višje sodišče sprejema končno presojo sodišča prve stopnje, ki temelji na celoviti oceni vseh (že izpostavljenih) pravnih in dejanskih okoliščin primera, in sicer da toženka z objavo spornega članka ni prestopila pravno dopustnih meja svobode izražanja. Sodišče prve stopnje je pravilno in prepričljivo presodilo, da element protipravnosti ni podan, zato je tožbeni zahtevek tožnika, ki temelji na 178. in na prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika(5) utemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

14. Povsem pravilno je bil zavrnjen dokazni predlog tožnika po vpogledu v knjigo P. (4., 7., 11. in 12. poglavje), B., Z. in V.. Tožnik pritožbeno vztraja, da bi sodišče moralo z vpogledom presojati resničnost novinarjevih spornih zapisov. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je v konkretnem primeru zmotno tožnikovo materialnopravno izhodišče, ki vztraja pri preverjanju resničnosti informacij. Očitki o (procesnih) kršitvah v tej zvezi so zato neutemeljeni.

15. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče pri presoji zatrjevanega posega v čast in dobro ime uporabiti kazenskopravna merila kaznivih dejanj razžalitve in žaljive obdolžitve. Sodišče lahko pri argumentaciji uporabi pravne tehnike, ki jih ocenjuje kot primerne. V konkretnem primeru so bile pravilno pravno subsumirane vse relevantne okoliščine primera. Po oceni sodišča druge stopnje zatekanje h kaznovalni veji prava v konkretnem primeru ni potrebno.

16. Tožnik s pritožbo ni bil uspešen, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženki pa mora povrniti stroške njenega odgovora na pritožbo, in sicer 504,00 EUR nagrade za postopek, 20,00 EUR materialnih stroškov, 22 % DDV, skupaj 639,30 EUR, v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami

(2) Primerjaj 8. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-584/12. (3) Primerjaj prav tam.

(4) Primerjaj 7. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-584/12. (5) Uradni list RS št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami