Jedro

Glede na to, da je bila sporna odločba prvostopenjskega davčnega organa izdana v času, ko zastaranje še ni nastopilo, po presoji vrhovnega sodišča iz tega razloga ne more biti nezakonita. Vprašanje, ali je bila taksa tudi dejansko prisilno izterjana pred nastopom zastaranja, pa ni vprašanje tega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sodbo je prvostopenjsko sodišče po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.11.2001, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 30.9.1998. Z navedeno odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku naložil plačilo redne sodne takse v znesku 4.556,00 SIT, sodne takse za opomin v znesku 1.417,50 SIT in kazenske takse v višini 2.278,00 SIT (50% pribitka na redno takso) v 15 dneh po prejemu odločbe, sicer se bo dolg izterjal prisilno.

Po podatkih sodnega spisa je do izdaje sporne odločbe prišlo na podlagi sporočila z dne 25.8.1998, ki ga je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani poslalo prvostopenjskemu davčnemu organu, da bi prisilno izterjal sodne takse. Iz navedenega sporočila izhaja, da tožnik ni plačal redne sodne takse in sodne takse za opomin v delovnopravnem sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja, kljub opominu po 26. členu (takrat veljavnega) Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78, 36/83, 46/86, 34/88, 1/90, RS, št. 48/90, 14/91, 38/96 – ZST), ki mu je bil vročen dne 11.2.1998. V tožbi zoper odločbo tožene stranke je tožnik navedel, da je dne 17.2.1995 pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vložil zahtevo za revizijo in da je bil na plačilo sodne takse za revizijo opomnjen dne 27.5.1996 s strani sodnice A.A. Predlagal je tudi oprostitev plačila takse, saj je ni zmožen plačati.

Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodb sledilo utemeljitvi tožene stranke (v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS) in presodilo, da je njena odločba pravilna in zakonita. Dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, pravna podlaga za ukrepanje upravnega organa (29. člen ZST) pa je bila pravilno uporabljena. Do zastaranja pravice zahtevati plačilo sodne takse ni prišlo. Tožnikove ugovore glede odmere takse, taksne oprostitev in pravic, ki jih ima kot prava neuka stranka, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker se niso nanašali na predmet spora v obravnavanem primeru.

V pritožbi – sedaj reviziji – tožnik prereka vse, kar je napisano v sodbi, in navaja, da glavna obravnava ni bila resnična obravnava, da je bila zadeva že v naprej odločena, da je bil kršen 14. člen Ustave Republike Slovenije, da ni bila upoštevana 2. točka 2. člena, 9. člen in 3. odstavek 12. člena ZST. Poudarja, da bi sodnica T.P. morala varovati njegove pravice, saj je prava neuka stranka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Dne 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 2. odstavku 107. člena določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot revizijo, izpodbijana sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za razliko od postopka s pritožbo se v reviziji ne preizkuša pravilnosti presoje postopka izdaje upravnega akta (1. točka 1. odstavka 85. člena v primerjavi z 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1). Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je po lastnih navedbah dne 17.2.1995 vložil revizijo v delovnopravnem sporu. Pravna podlaga za odmero takse za revizijo je bila v določbi 61. člena (takrat veljavnega) Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 – ZDSS), ki je za individualne delovne spore – med katere spadajo po 4. členu ZDSS tudi spori o prenehanju delovnega razmerja – določal plačevanje sodnih po določbah ZST. Ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje na 2. točko 2. člena ZST, po kateri se takse ne plačujejo za izvršitev odločb delovnih in socialnih sodišč v sporih delavcev iz delovnih razmerij oziroma v zvezi z delom. Navedena določba se namreč nanaša le na izvršilni postopek, ne pa na postopek, v katerem se o utemeljenosti izvršilnega naslova šele odloča – v okvir slednjega pa sodi tudi vložitev sporne revizije. Tudi ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje na 3. odstavek 12. člena ZST, po katerem delavec takse ne plača v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja. Ta ugodnost je bila namreč določena šele z novelo ZST-G (Uradni list RS, št. 38/96), ki je začela veljati dne 19.7.1996, torej po tem, ko je taksna obveznost za sporno vlogo-revizijo že nastala (1. točka 2. odstavka 4. člena ZST) in za nazaj ne velja. To izhaja iz 1. odstavka 12. člena ZST-G, kjer je izrecno določeno, da se taksa za vloge, odločbe in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do dneva, ko začne veljati ta zakon, plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi.

V skladu z 9. členom ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati (relativni rok). Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (absolutni rok). Taksna obveznost je za vlogo-revizijo v obravnavanem primeru nastala dne 17.2.1995, zato je bilo zastaranje pravočasno pretrgano s sodnim opominom z dne 27.5.1996. Relativno zastaranje je tako začelo teči znova in bi nastopilo dne 1.1.1999. Absolutno zastaranje bi nastopilo dne 17.2.1999. Glede na to, da je bila sporna odločba z dne 30.9.1998 izdana v času, ko zastaranje še ni nastopilo, po presoji vrhovnega sodišča iz tega razloga ne more biti nezakonita. Vprašanje, ali je bila taksa tudi dejansko prisilno izterjana pred nastopom relativnega oziroma absolutnega zastaranja, pa ni vprašanje tega postopka.

Vrhovno sodišče zavrača tudi navedbe o kršitvi načela pomoči prava neuki stranki iz 12. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07). Ker je predmet tega upravnega spora pravilnost postopka, ki ga izvede davčni organ po 29. členu ZST, tožnik ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo sodni postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Takšni ugovori se ne nanašajo na pravno in dejansko podlago izpodbijanega sklepa (prim. sklep I Up 645/2002 z dne 13.5.2004). Kolikor s svojimi ugovori tožnik zatrjuje kršitev načela varstva pravic strank iz 7. člena ZUP v postopku pred davčnim organom, pa vrhovno sodišče ponovno poudarja, da se v reviziji ne preizkuša pravilnosti presoje postopka izdaje upravnega akta.

Tožnikove navedbe glede opravljene glavne obravnave so pavšalne in na odločitev v reviziji na morejo vplivati, ravno takšne so tudi zatrjevane kršitve ustave, ki naj bi bile storjene na glavni obravnavi.

Ker uveljavljeni revizijski razlogi kot tudi revizijski razlog, na katerega mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.