Jedro

Toda s tem, ko sodišče v izpodbijanem sklepu navaja kazenske postopke, ki se vodijo zoper obd. F.Š. ( od tega dva postopka zaradi istovrstnega kaznivega dejanja), kot tisto posebno okoliščino, ki kaže na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, še ne pomeni, da je sodišče nedopustno prejudiciralo njegovo krivdo, kot to obdolženec trdi v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Pri preizkusu, ali so še vedno podani razlogi za pripor, sodišče presoja samo, ali je podan utemeljen sum oz. ali je v obtožnici zadosti dokazov za utemeljen sum, ali je podan priporni razlog in ali je pripor neogibno potreben.

Ali je za zagotovitev varnosti ljudi neogibno potreben pripor ali pa se ta varnost lahko zagotovi že z uporabo milejšega ukrepa - hišnim priporom (199.a člen ZKP) ali z javljanjem na policijski postaji (195.b člen ZKP) - se namreč presoja pri vsakem obdolžencu posebej, upoštevaje ne samo objektivne okoliščine kaznivega dejanja, kot so teža in način storitve, temveč tudi subjektivne okoliščine - predvsem obdolženčevo prejšnje življenje.

Izrek

Zahteva obdolženega F.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožni državni tožilec v Celju je dne 2.7.1999 vložil obtožnico zoper 6 oseb, med njimi tudi zoper obd. F.Š., kateremu očita storitev nadaljevanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ. Ker se je obdolženec nahajal v priporu in v obtožnici ni bilo predlagano, da se ga naj izpusti, je izvenrazpravni senat Okrožnega sodišča v Celju po uradni dolžnosti preizkusil, ali še obstajajo razlogi za pripor. Po tem preizkusu je s sklepom, navedenim v uvodu te sodbe, pripor zoper obd. F.Š. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal do konca glavne obravnave, Višje sodišče v Celju pa je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obd. F.Š. dne 18.8.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitev 3., 16., 17., 168., 188., 192. 199.a in 282. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi in odpravi navedene kršitve zakona ter odpravi pripor in obtožnico zavrže. Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru, ki ga je podal po 2. odstavku 423. člena ZKP, menil, da je obdolženčeva zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Obdolženec smiselno uveljavlja, da ni utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje, nasprotno tej njegovo trditvi pa je v spisu dovolj dokazov, na katere se tudi sklicuje izpodbijani sklep, da je storil kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ. Prav tako so v obrazložitvi napadenega sklepa navedene posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Res je, da velja obdolženec po 3. členu ZKP in 27. členu Ustave Republike Slovenije za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Toda s tem, ko sodišče v izpodbijanem sklepu navaja kazenske postopke, ki se vodijo zoper obd. F.Š. (od tega dva postopka zaradi istovrstnega kaznivega dejanja), kot tisto posebno okoliščino, ki kaže na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, še ne pomeni, da je sodišče nedopustno prejudiciralo njegovo krivdo, kot to obdolženec trdi v zahtevi za varstvo zakonitosti.

O tem, ali je dejanje v obtožnici pravilno pravno opredeljeno, presodi sodišče po tem, ko na glavni obravnavi odloča o utemeljenosti obtožbe. Pri preizkusu, ali so še vedno podani razlogi za pripor, sodišče presoja samo, ali je podan utemeljen sum, oziroma ali je v obtožnici zadosti dokazov za utemeljen sum, ali je podan priporni razlog in ali je pripor neogibno potreben. Takšen preizkus je bil v izpodbijanem sklepu tudi opravljen. Sicer pa se obdolžencu v obtožnici ne očita, da je ustanovil združbo, ki je imela namen izvrševati kazniva dejanja nedovoljenega prometa orožja, temveč se mu očita, da je protipravno prodal orožje, zato je neutemeljena njegova navedba, da bi moral državni tožilec, če gre za združbo, zoper njega vložiti obtožbo po 3. odstavku in ne po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ.

V uvodu izpodbijanega sklepa pritožbenega sodišča je navedeno, da gre za kazensko zadevo zoper obd. F.Š., R.K. in B.V. zaradi kaznivih dejanj po 1. odstavku 196. člena, 2. in 1. odstavku 310. člena KZ ter drugih. V uvodu sklepa torej ni precizirano, da je obd. F.Š. obtožen samo za kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 310.člena KZ. Toda iz obrazložitve tega sklepa je razvidno, da pri vseh treh pritožnikih obstaja utemeljen sum, da so storili "v vloženi obtožbi jim očitana kazniva dejanja". Zato je neutemeljena obdolženčeva trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da mu je pritožbeno sodišče "podtaknilo kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ".

Kršitev določb 192. in 199.a člena ZKP obd. F.Š. utemeljuje s tem, da se mu zdi nepošteno in nelogično, da je zoper njega kot tretjega obtoženca odrejen pripor, medtem ko sta drugobtoženi (N.P.) in sobtoženi tujec (B.V.) na prostosti, oziroma se morata javljati na policijski postaji. Tudi ta zatrjevana kršitev zakona ni podana. Ali je za zagotovitev varnosti ljudi neogibno potreben pripor ali pa se ta varnost lahko zagotovi že z uporabo milejšega ukrepa - hišnim priporom (199. a člen ZKP) ali z javljanjem na policijski postaji (195.b člen ZKP) - se namreč presoja pri vsakem obdolžencu posebej, upoštevaje ne samo objektivne okoliščine kaznivega dejanja, kot so teža in način storitve, temveč tudi subjektivne okoliščine - predvsem obdolženčevo prejšnje življenje.

Z uveljavljano kršitvijo 16. člena ZKP (da mora tožilec dokazati obtožbo) in 17. člena ZKP (načelo materialne resnice) obdolženec po vsebini izpodbija, da je storil dejanja, ki se mu očitajo v obtožnici, oziroma da je podano zadosti dokazov, da je utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, kar pa ne more biti zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

Kolikor ne gre za absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, je po določbi 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le tiste kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne zadošča torej zgolj možnost vplivanja na zakonitost odločbe. Iz obrazložitve vložene zahteve za varstvo zakonitosti pa ni razvidno, v čem in kako naj bi uveljavljeni kršitvi 188. člena ZKP (varstvo osebnega življenja obdolženca) in 282. člena ZKP (vsebina obrazložitve sklepa, s katerim se odloči o ugovoru zoper obtožnico) vplivali na zakonitost izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora.

Po povedanem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja obd. F.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, zato jo je moralo kot neutemeljeno zavrniti (425. člen ZKP).