Jedro

Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ v 32. členu določa, da nadomestilo stroškov za ločeno življenje pripada delavcu v primeru, ko je zaradi premestitve oz. razporeditve po službeni potrebi oz. začasne napotitve na delo v drug kraj ločen od ožje družine. Razporeditev po službeni potrebi opredeljuje 91. člen Zakona o notranjih zadevah in v tem primeru ne gre za razporeditev po 30. člena ZDDO. 32. člen Pravilnika o plačah in drugih prejemkih tožene stranke je potrebno tolmačiti tako, da ima pravico do povračila stroškov za ločeno življenje le delavec, ki je razporejen ali premeščen na delo v drug kraj po določbi 91. člena ZONZ, ne pa tudi delavec, razporejen po določbi 30. člena ZDDO.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve je dolžna priznati in izplačati tožeči stranki A. A. nadomestilo stroškov za ločeno življenje v višini 2.100.196,00 SIT ter tedensko povračilo prevoznih stroškov od kraja kjer dela do kraja njegovega stalnega bivališča in nazaj v znesku 630.560,00 SIT, kot mu to pripada po določilih člena 32 in 38 Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ od 1.9.1995 dalje skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 49.039,00 SIT od 5.10.1995, - od zneska 49.269,00 SIT od 3.11.1995, - od zneska 49.533,00 SIT od 5.12.1995, - od zneska 50.084,00 SIT od 5.01.1996, - od zneska 50.582,00 SIT od 5.02.1996, - od zneska 51.314,00 SIT od 5.03.1996, - od zneska 52.320,00 SIT od 5.04.1996, - od zneska 53.486,00 SIT od 3.05.1996, - od zneska 53.516,00 SIT od 5.06.1996, - od zneska 53.522,00 SIT od 5.07.1996, - od zneska 54.066,00 SIT od 5.08.1996, - od zneska 29.532,00 SIT od 5.09.1996, - od zneska 56.075,00 SIT od 5.10.1996, - od zneska 56.960,00 SIT od 5.11.1996, - od zneska 57.384,00 SIT od 5.12.1996, - od zneska 57.384,00 SIT od 4.01.1997, - od zneska 56.496,00 SIT od 5.02.1997, - od zneska 58.865,00 SIT od 5.03.1997, - od zneska 59.646,00 SIT od 5.04.1997, - od zneska 60.778,00 SIT od 5.05.1997, - od zneska 61.498,00 SIT od 5.06.1997, - od zneska 61.498,00 SIT od 4.07.1997, - od zneska 61.498,00 SIT od 5.08.1997, - od zneska 33.394,00 SIT od 5.09.1997, - od zneska 62.138,00 SIT od 3.10.1997, - od zneska 62.138,00 SIT od 5.11.1997, - od zneska 62.138,00 SIT od 5.12.1997, - od zneska 62.138,00 SIT od 5.01.1998, - od zneska 62.138,00 SIT od 5.02.1998, - od zneska 62.138,00 SIT od 5.03.1998, - od zneska 62.138,00 SIT od 3.04.1998, - od zneska 62.138,00 SIT od 5.05.1998, - od zneska 62.138,00 SIT od 5.06.1998, - od zneska 62.138,00 SIT od 3.07.1998, - od zneska 62.138,00 SIT od 5.08.1998, - od zneska 35.394,00 SIT od 4.09.1998, - od zneska 63.498,00 SIT od 5.10.1998, - od zneska 63.498,00 SIT od 5.11.1998, - od zneska 63.498,00 SIT od 4.12.1998, - od zneska 63.498,00 SIT od 5.01.1999, - od zneska 66.309,00 SIT od 5.02.1999, - od zneska 66.309,00 SIT od 5.03.1999, - od zneska 66.309,00 SIT od 3.04.1999, - od zneska 66.309,00 SIT od 5.05.1999, - od zneska 66.309,00 SIT od 4.06.1999, - od zneska 66.309,00 SIT od 5.07.1999, - od zneska 66.309,00 SIT od 5.08.1999, - od zneska 37.937,00 SIT od 3.09.1999, - od zneska 69.069,00 SIT od 5.10.1999, - od zneska 69.069,00 SIT od 5.11.1999, - od zneska 69.069,00 SIT od 3.12.1999, - od zneska 69.069,00 SIT od 5.01.2000, - od zneska 71.113,00 SIT od 4.02.2000, - od zneska 71.113,00 SIT od 3.03.2000, - od zneska 71.113,00 SIT od 3.04.2000, dalje do plačila, povrniti pa mu mora tudi njegove pravdne stroške, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo" zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji v znesku 63.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila in pritožbene stroške v znesku 50.000,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve dolžna priznati in izplačati tožniku A. A. nadomestilo stroškov za ločeno življenje v višini 2.100.196,00 SIT ter tedensko povračilo prevoznih stroškov od kraja kjer dela do kraja njegovega stalnega bivališča in nazaj v znesku 630.560,00 SIT od 1.9.1995 dalje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, kot to izhaja iz 1. točke izreka ter ji povrniti stroške postopka v višini 48.960,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter stroške sodnih taks v višini 28.432,00 SIT, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da se je sodišče postavilo na stališče, da tožnik živi z B. B. v izvenzakonski skupnosti, ob tem pa je kot dejstvo obstoja izvenzakonske skupnosti štelo le to, da ima tožnik z U. otroka. Dejstvo, da imata dve osebi otroka pa po njenem mnenju še ne pomeni, da živita v izvenzakonski skupnosti, saj je za obstoj take skupnosti potrebno še kaj več, kot pa le otrok. 12. člen ZZZDR določa, da ima dalj časa trajajoča skupnost moškega in ženske na drugih področjih pravne posledice le, če zakon, ki ureja posamezno področje, tako določa. To pa pomeni, da mora posamezni zakon, ki želi izenačiti izvenzakonsko skupnost z zakonsko zvezo, to tudi izrecno navesti. Niti ZDDO, niti ZNZ pa tega nikjer ne navaja. Tožniku že zato ne gre pravica do povračila stroškov za ločeno življenje. Nadalje navaja, da se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje in sicer, da razporeditev na podlagi 30. člena ZDDO pomeni razporeditev po službeni potrebi. Zakon tega termina namreč nikjer ne uporablja, zato je razporeditev delavca na drugo delovno mesto dovoljena, če je to potrebno za izvršitev nalog organa, za izboljšanje organizacije dela, itd.. Nasprotno pa ZNZ v 91. členu govori o razporeditvi zaradi nemotenja opravljanja nalog organov za notranje zadeve, prav to nemoteno opravljanje nalog organa pa je zajeto v terminu "razporeditev po službeni potrebi", ki je uporabljeno tudi v nadaljnjih členih ZNZ (92., 93. in 94. člen ZNZ). Omenjeni termin je toženka zato uporabila tudi v svojem pravilniku o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za notranje zadeve . Pravilnik v 32. členu tako določa, da nadomestilo stroškov za ločeno življenje pripada le v primeru, ko je delavec zaradi premestitve oz. razporeditve po službeni potrebi, oz. začasne napotitve na delo v drug kraj ločen od ožje družine, pri čemer se za ožjo družino šteje zakonec in otroci delavca. Tudi pravica do povračila stroškov tedenskega prevoza gre delavcu pod enakimi pogoji kot to velja za nadomestilo stroškov ločenega življenja. Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nadomestila do ločenega življenja (ni ločen od ožje družine in ni razporejen po službeni potrebi), mu v posledici tega tudi ne gre povračilo stroškov tedenskega prevoza.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v postopku ni storilo takih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99), je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov, je bil tožnik z odločbo tožene stranke z dne 24.8.1995 razporejen iz Operativno - komunikacijskega centra UNZ ..., na delovno mesto vodje izmene v operativnem oddelku in sicer s 1.9.1995. Iz omenjene odločbe izhaja, da je bil tožnik razporejen na drugo delovno mesto na podlagi 6. in 30. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l. RS št. 15/90 - 4/93) in v skladu s pravilnikom o sistemizaciji del in nalog. Ob upoštevanju, da tožnik stalno prebiva v Novi Gorici, kjer živi v izvenzakonski skupnosti z B. B. in s svojim nedoletnim sinom C. A. in ob dejstvu, da je bil razporejen na delo v Ljublano ter ob nadaljnji ugotovitvi, da gre tudi v primeru razporeditve na podlagi 30. člena ZDDO za razporeditev po službeni potrebi, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik na podlagi zakonskih določb in določb pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ (ta v 32. členu določa, da nadomestilo stroškov za ločeno življenje pripada delavcu v primeru, ko je zaradi premestitve oz. razporeditve po službeni potrebi oz. začasne napotitve na delo v drug kraj ločen od ožje družine, pri čemer se za člane ožje družine štejejo zakonec in otroci delavca), upravičen do stroškov za ločeno življenje in je v posledici tega njegovemu zahtevku ugodilo.

Zaključek sodišča, da je tožnik upravičen do stroškov za ločeno življenje, je materialnopravno napačen. Iz izvedenih dokazov sicer izhaja, da tožnik živi v Novi Gorici v izvenzakonski skupnosti z B. B. in s svojim nedoletnim sinom C. Vendar samo dejstvo, da tožnik ni poročen, še ne pomeni, da ne bi bil upravičen do stroškov za ločeno življenje, saj se po določbi 32. člena citiranega pravilnika tožene stranke za člana ožje družine ne šteje le zakonec, temveč tudi otroci delavca. Kljub temu je potrebno ugotoviti, da tožniku nadomestilo stroškov za ločeno življenje ne pripada iz razloga, ker je za pridobitev te pravice potreben še drug pogoj in sicer, da je bil delavec premeščen oz. razporejen po službeni potrebi. Razporeditev po službeni potrebi pa opredeljuje 91. člen Zakona o notranjih zadevah (ZONZ - Ur.l. SRS št. 28/80 - 58/93), ki med drugim določa, da je zaradi nemotenega opravljanja nalog organov za notranje zadeve lahko pooblaščena uradna oseba premeščena iz enega organa za notranje zadeve v drug organ ali razporejena iz ene organizacijske enote v drugo ali na drugo delo in naloge, pri čemer je iz dikcije nadaljnjih določb zakona razvidno, da gre le v tem primeru za "premestitev oz. razporeditev po službeni potrebi". Stališče sodišča prve stopnje, da gre tudi v primeru razporeditve na podlagi 30. člena ZDDO za razporeditev po službeni potrebi, je zato napačna. Določba 30. člena ZDDO, ki je bila uporabljena v primeru tožnikove razporeditve na drugo delovno mesto, je namreč pravna podlaga za razporejanje vseh delavcev v državnih organih na podlagi ugotovljenih delovnih potreb, medtem, ko gre pri določbi 91. člena ZONZ za določbo "lex specialis" v razmerju do ZDDO, saj ta določba jasno opredeljuje, kdaj gre za razporeditev delavca po službeni potrebi zaradi nemotenega opravljanja nalog za notranje zadeve. Da gre pri določbi 91. člena ZONZ za specialno določbo v razmerju do 30. člena ZDDO, je razvidno že ob branju dikcij obeh določb, saj o razporeditvi delavca po službeni potrebi odloči minister za notranje zadeve, kar ne velja za razporeditev delavcev po 30. členu ZDDO, poleg tega pa je odločitev ministra dokončna. 32. člen Pravilnika o plačah in drugih prejemkih tožene stranke je zato potrebno tolmačiti v tem smislu, da ima pravico do povračila stroškov za ločeno življenje le delavec, ki je razporejen ali premeščen na delo v drug kraj po določbi 91. člena ZONZ, in ne tudi po določbi 30. člena ZDDO, kot to napačno razloguje sodišče prve stopnje.

Ob upoštevanju navedenega je potrebno zaključiti, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika stroškovno zavrnilo.

Tožnik je v pravdi propadel, zato je na podlagi 154. člena ZPP toženi stranki dolžan povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je toženi stranki stroške postopka priznalo v skladu z veljavno odvetniško tarifo in sicer za prihod na dve obravnavi 2 x po 250 odvetniških točk in za porabljeni čas na obravnavah 2 x po 100 odvetniških točk, skupaj 700 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke na dan odmere ob izdaji sodbi (90,00 SIT), znaša skupaj 63.000,00 SIT in stroške v tej višini, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, je tožnik dolžan povrniti toženi stranki.

Tožena stranka je uspela tudi s pritožbo, zato ji je tožnik dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP). Ob upoštevanju veljavne OT je pritožbeno sodišče toženi stranki na stroških pritožbe priznalo 500 odvetniških točk, kar glede na vrednost točke ob odmeri (100,00 SIT), znaša 50.000,00 SIT in pritožbene stroške v tej višini je tožnik dolžan povrniti toženi stranki.

Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka krije sama stroške tega odgovora (1. odst. 165. člena ZPP).