Jedro

V konkretnem primeru iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, da podpis prodajalcev na prodajni pogodbi, ni bil overjen. Zato ta prodajna pogodba, čeprav po obligacijskem pravu veljavna, ni takšna listina, na podlagi katere bi se lahko tožnik vpisal v zemljiški knjigi kot solastnik dela kupljene stanovanjske hiše. Prav to pa je tožnik v tej pravdi s tožbenim predlogom, v katerem predlaga, da se toženi stranki naloži izstavitev listine, na podlagi katere se bo lahko vpisal kot lastnik oz. uporabnik 1/2 kupljenih nepremičnin, uveljavljal.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku ter prvi toženi stranki naložilo izstavitev listine, na podlagi katere se bo tožnik lahko vpisal kot solastnik kupljene stanovanjske hiše do 1/4 in v enakem deležu na parceli št.1362/40, vl.št. pri pravici uporabe. Tožbeni zahtevek proti drugi in tretjemu tožencu je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da mu tožena stranka izroči načrt etažne delitve stanovanjske hiše. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbi tožeče in prve tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava prva tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji sodiščema prve in druge stopnje očita, da na eni strani ugotavljata, da je bila prodajna pogodba z dne 29.4.1982, veljavna ter da vsebuje intabulacijsko klavzulo, le da ni bila overjena, hkrati pa toženi stranki naložita izstavitev listine. Zakon o zemljiških knjigah daje v primeru, ko ni ustrezne overitve, podlago za obvezo po izvedbi overitve listine, ne pa do tožbe na izdajo listine. Zato postavljeni tožbeni zahtevek ni dopusten, izpodbijani sodbi sta nezakoniti, njuni razlogi pa nerazumljivi in v medsebojnem nasprotju. Revident dodaja še, da je ugotovitev sodišča, da je prodajna pogodba veljavna, kar naj bi med drugim sledilo tudi iz pravnomočno končanega postopka P 400/87, le deloma točna, ker je v tej zadevi v teku revizijski postopek.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah v 26., 36. in 37. paragrafu opredeljujejo pogoje, ki jih mora vsebovati pogodba, da je na njeni podlagi možna vknjižba lastninske pravice na pridobitelja nepremičnine. Med drugim pravno pravilo 37. paragrafa določa, da je vknjižba v zemljiški knjigi možna le, če je overjen podpis tiste osebe, katere pravico je potrebno prenesti na drugega. Pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah pa ne določajo vsebine pravnega varstva v primeru, če prodajalec ni overil svojega podpisa na sicer veljavni pogodbi. Zato se revident nanje neutemeljeno sklicuje, ko zatrjuje, da v takšnem primeru omenjena pravna pravila dajejo podlago le za zahtevek za ustrezno overitev podpisa.

V konkretnem primeru iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, da podpis prodajalcev na prodajni pogodbi, ni bil overjen. Zato ta prodajna pogodba, čeprav po obligacijskem pravu veljavna, ni takšna listina, na podlagi katere bi se lahko tožnik vpisal v zemljiški knjigi kot solastnik dela kupljene stanovanjske hiše. Prav to pa je tožnik v tej pravdi s tožbenim predlogom, v katerem predlaga, da se toženi stranki naloži izstavitev listine, na podlagi katere se bo lahko vpisal kot lastnik oz. uporabnik 1/2 kupljenih nepremičnin, uveljavljal. Sodbi sodišč prve in druge stopnje, ki sta deloma ugodili takšnemu zahtevku, sta zato tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni. Iz povedanega pa sledi tudi odgovor na uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Ni namreč mogoče pritrditi revizijskim trditvam, da je z dajatvenim delom sodbe sodišča prve stopnje vlagateljici revizije naložena "izstavitev listine", ki jo tožnik že ima.

Ob revizijskem očitku, češ da je ugotovitev sodišča o pravnomočno končanem postopku v zadevi P 400/87 le deloma točna, ker da je v teku revizijski postopek, pa je revidentu potrebno pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, s katerim se izpodbijajo pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. Zato grajana ugotovitev sodišča ni le deloma, temveč v celoti točna.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).