Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je kazenska odgovornost na ravni vzročne zveze izključena le, če je posledica nepredvidljiva ali če storilec nima možnosti, da bi preprečil prepovedano posledico, tudi če bi ravnal skladno s predpisi.1 V primeru (takšen je tudi obravnavani), ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipredpisnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice. Z vidika obsojenčevih ravnanj je tako odločilna presoja, ali je kljub oškodovančevemu ravnanju obsojenec imel objektivno možnost, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira njegovo kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja ter tako prepreči prometno nesrečo.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 40101/2018 z dne 21. 9. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora ob dvoletni preizkusni dobi. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je v izrečeni pogojni obsodbi ob nespremenjeni preizkusni dobi znižalo določeno kazen na šest mesecev zapora. Pritožbi zagovornika in okrožnega državnega tožilca je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Obsojenčev zagovornik zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim senatom.

3.Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da zatrjevane kršitve niso podane.

4.Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki je v izjavi o odgovoru vztrajal pri navedbah v zahtevi.

B.

Glede opisa kaznivega dejanja

5.Obsojenec je bil v bistvenem delu spoznan za krivega, da je s kršitvijo prvega odstavka 98. člena Zakona o pravilih v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPrCP), 2. točke prvega odstavka 54. člena ZPrCP ter prvega in drugega odstavka 42. člena ZPrCP namesto, da bi vozil po desnem smernem voznem pasu levega smernega vozišča obvozne gradbiščne ceste (avtoceste v gradnji), v skladu s prometno signalizacijo, to je na vsakih 30 do 40 m postavljenimi pokončnimi bočnimi ovirami (oznaka 7102-2), ki označujejo ovire in dela v cestnem prometu in fizično onemogočajo prehajanje na drugi smerni pas, začel polkrožno obračati. Ob tem se pred polkrožnim obračanjem ni prepričal s pogledom v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot, ali se kako drugače prepričal, da to lahko stori varno brez nevarnosti za druge udeležence v prometu ali premoženje. Svoje namere glede spremembe smeri vožnje ni pravočasno in nedvoumno nakazal z utripalkami, kljub temu, da je imelo službeno vozilo, ki ga je vozil, nameščene modre znake vozil s prednostjo, ki jih ni uporabil. Zaradi njegovega ravnanja se je B. B., ki je vozil za njim, zato da bi se izognil trčenju, začel umikati z vozilom v levo, kjer je nato na levem voznem pasu prišlo do trčenja vozila B. B. v vozilo, ki ga je vozil obsojenec. V prometni nesreči je sopotnica B. B. utrpela hudo telesno poškodbo.

6.Zagovornik zatrjuje, da je v opisu dejanja izostal opis konkretne kršitve določb ZPrCP. V zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZPrCP očita, da opis dejanja, ki se nanaša na funkcijo bočnih ovir, ni skladen z njihovo opredelitvijo v Pravilniku o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (v nadaljevanju Pravilnik), po katerem se uporabljajo pri usmerjanju prometnih tokov na drugi pas. Če bi fizično onemogočale prehajanje na drugi pas, bi morali med njih namestiti prometni znak montažni vodilni robnik, ki se uporablja za zagotavljanje vožnje vozil v določeni smeri po določeni prometni površini. Montažnih vodilnih robnikov ni bilo, zato je zaključek sodišč nižje stopnje, da so bile bočne ovire postavljene z namenom, da bi fizično preprečevali prehajanje na drug prometni pas, v nasprotju z materialnim predpisom. Po stališču zagovornika so bile namenjene zgolj označevanju ovir in mest, kjer se izvajajo gradbena dela oziroma za preusmeritev prometnih tokov na drugi prometni pas.

7.Prvi odstavek 98. člena ZPrCP nalaga, da morajo udeleženci ravnati v skladu z omejitvami, prepovedmi in obveznostmi, izraženimi s prometno signalizacijo. Prometna signalizacija je podrobneje urejena v Pravilniku. Prometna signalizacija je opredeljena kot vertikalna in horizontalna (drugi odstavek 2. člena Pravilnika). Vertikalno signalizacijo sestavljajo znaki, med njimi prometni znaki, dopolnilni znaki, svetlobni prometni znaki, spremenljiva prometnoinformativna signalizacija ter prometni znaki za označevanje zapor na cestah (četrti odstavek 2. člena Pravilnika). Med slednje po določbi 40. člena Pravilnika sodijo tudi pokončne bočne ovire, navedene v opisu dejanja z označbo 7102-2, ki se po določbah pravilnika uporabljajo pri preusmeritvi prometnih tokov na drug prometni pas. Takšen prometni znak nedvomno nalaga obveznost, da morajo vozniki voziti po voznem pasu, kot ga nakazuje pokončna bočna ovira. Iz navedbe, da so bile ovire nameščene na vsakih 30 do 40 metrov, jasno izhaja, da so tudi fizično onemogočale prehajanje na drugi smerni pas, čeprav to ne izhaja iz samega Pravilnika, kot sicer pravilno navaja zagovornik. Sodišči sta razumno poudarili, da je bila na cestišču pričakovana smer vožnje naravnost in je bilo vsakemu povprečnemu vozniku jasno, da so bočne ovire onemogočale prehajanje na nasprotni pas (točka 10 obrazložitve prvostopenjske in točka 11 obrazložitve drugostopenjske sodbe). Vrhovno sodišče zato pritrjuje zaključku višjega sodišča, da je opis dejanja glede kršitve prvega odstavka 98. člena ZPrCP ustrezno konkretiziran z navedbo, da obsojenec ni upošteval pokončnih bočnih ovir, ki označujejo ovire in dela v cestnem prometu in fizično onemogočajo prehajanje na drug smerni pas, in namesto, da bi vozil v skladu s prometno signalizacijo po desnem voznem pasu levega smernega vozišča začel polkrožno obračati (točka 8 obrazložitve drugostopenjske sodbe). Zagovornik se zato neuspešno sklicuje na možnost postavitve montažnih vodilnih robnikov (oznaka 11201) po 65. členu Pravilnika, saj že v opisu navedena prometna signalizacija upoštevaje način postavitve jasno sporoča, da mora voznik voziti po desni strani prometnih oznak in ne sme prehajati na nasprotni pas, glede na način postavitve pa tudi fizično onemogočajo prehajanje na drugi smerni pas.

8.Glede kršitve 2. točke prvega odstavka 54. člena ZPrCP, zagovornik zatrjuje, da v opisu naveden očitek, da je obsojenec obračal na drugem nevarnem odseku, ne ustreza zakonski določbi, s katero je prepovedano obračanje na drugih nevarnih delih ceste, zaradi česar zastopa stališče, da sta "odsek" in "del" različna pravna pojma. V nadaljevanju trdi, da v opisu dejanja ni opredeljeno, zakaj naj bi bil del ceste, kjer je obsojenec izvedel manever, nevaren del ceste, in nasprotuje zaključku sodišča druge stopnje o konkretiziranosti nevarnega dela ceste. Izpostavlja, da bočna ovira ni znak, ki bi opozarjal na nevarnost, temveč gre za označevalni opozorilni znak.

9.Zmotno je zagovornikovo stališče, da kršitev 2. točke prvega odstavka 54. člena ZPrCP ni ustrezno konkretizirana, ker je v opisu dejanja navedeno, da je polkrožno obračal na drugih nevarnih odsekih, namesto na nevarnem delu, kot se glasi zakonska določba. Vrhovno sodišče teze o bistveni pomenski razliki med pojmoma ne sprejema, pri čemer je že drugostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da je odsek krajevno omejen del prometne poti in gre za sinonima, kar potrjuje tudi Slovar sopomenk sodobne slovenščine, da je odsek sopomenka za del (točka 9 obrazložitve drugostopenjske sodbe). Zagovornikova teza, da odsek pomeni večji del ceste (kot samo del), je tako brez podlage v jezikovnem pomenu te besede.

10.Odločilno za konkretizacijo očitka kršitve 2. točke prvega odstavka 54. člena ZPrCP je, da je šlo za polkrožno obračanje na drugem nevarnem delu ceste. Določba 2. točke prvega odstavka 54. člena ZPrCP prepoveduje obračanje na mostovih, viaduktih, predorih in drugih nevarnih delih cest. Takšna določba skladno z analogijo intra legem sporoča, da so drugi nevarni deli cest v bistvenem podobni mostovom, viaduktom ter predorom. Torej gre za dele, kjer promet, med drugim, poteka po zožitvi, njihova glavna značilnost pa je, da je na njih zmanjšana možnost varnega manevriranja. Navedenemu v celoti ustreza tudi obravnavani opis dejanja, kar sta sodišči nižje stopnje nevarnosti dela ceste pravilno razbrali iz navedbe, da je šlo za obvozno gradbiščno cesto - avtocesto v gradnji, kjer je promet potekal le po levem smernem vozišču, na kar so bili vozniki opozorjeni s prometno signalizacijo, hkrati pa so bile postavljene bočne ovire (oznaka 7102-2), ki zapovedujejo vožnjo po njihovi desni strani (t.j. desnem voznem pasu levega smernega vozišča).

11.Zagovornik zato neutemeljeno v opisu dejanja pogreša navedbo prometnega znaka za nevarnost - delo na cesti, saj to na konkretizacijo opisa ne vpliva. Sodišče prve stopnje (točka 12 obrazložitve prvostopenjske sodbe) pa je pri dejanski presoji zakonito upoštevalo tudi prometne znake, ki so bili nameščeni, preden so se vozniki vključili na začasno gradbiščno obvozno cesto (delo na cesti, zoženje vozišča, omejitev hitrosti na 50 km/h in 100 metrov naprej nameščeni znak delo na cesti in dvosmerni promet), kar pa ne pomeni, da bi bil opis dejanja nekonkretiziran ali da bi morali biti ti znaki navedeni v opisu dejanja.

12.V zvezi s kršitvijo prvega in drugega odstavka 42. člena ZPrCP zagovornik trdi, da v opisu nista ustrezno konkretizirani kršitvi prvega in drugega odstavka 42. člena ZPrCP, pri čemer ponuja stališče, da do kršitev navedenih določb pride le, kadar voznik drugemu vozniku zapre pot, kar je lahko le v primeru nasproti vozečega vozila ali vozila, ki ima namen prehiteti vozilo pred seboj, ne pa kadar vanj trči za njim vozeče vozilo.

13.Ni se mogoče strinjati z zagovornikom, da bi se prvi in drugi odstavek 42. člena ZPrCP nanašala le na situacije, ko voznik zapre pot nasproti vozečemu vozilu ali vozilu, ki ga prehiteva. Prvi odstavek 42. člena ZPrCP namreč nalaga splošno obveznost voznika, da se, preden zapelje na drugi prometni pas ali preden spremeni smer vožnje ali napravi premik vozila, prepriča, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje, kot je poudarilo že višje sodišče (točka 13 obrazložitve drugostopenjske sodbe). Obveznost je tako vzpostavljena v razmerju do vseh udeležencev cestnega prometa in ne le do selektivno določenih, kot si zunaj jezikovnega pomena določb 42. člena ZPrCP prizadeva vložnik. Opis dejanja je ustrezen, saj je v njem konkretizirano, da obsojenec ni nakazal smeri s smernimi utripalkami ali uporabil nameščenih svetlobnih modrih znakov s prednostjo in sirene, ob tem se tudi ni prepričal, da lahko polkrožno obrne brez nevarnosti za druge udeležence v prometu ali premoženja. Glede na že predstavljene razloge sodišča druge stopnje se ni mogoče strinjati z vložnikom, da se sodišče ne bi opredelilo do navedb obrambe o pomanjkljivostih opisa dejanja.

Glede vzročne zveze

14.Zagovornik izpodbija vzročno zvezo med svojim ravnanjem in prometno nesrečo in zatrjuje, da je do nesreče prišlo, ker B. B. ni vozil na zadostni varnostni razdalji, kot jo predpisuje prvi odstavek 44. člena ZprCP, in da bi do nesreče prišlo v vsakem primeru, ne glede na to, ali je obsojenec ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka 42. člena ZPrCP. V tem kontekstu zagovornik izpostavlja ugotovitev izvedenca prometne stroke, da bi B. B. z vožnjo na ustrezni varnostni razdalji preprečil prometno nesrečo, zaradi česar je po stališču zagovornika ravnanje B. B. pretrgalo vzorčno zvezo. Ker obsojenec ni izključno odgovoren za nastanek prepovedane posledice, po stališču vložnika ni podana obsojenčeva kazenska odgovornost.

15.Po ustaljeni sodni praksi je kazenska odgovornost na ravni vzročne zveze izključena le, če je posledica nepredvidljiva ali če storilec nima možnosti, da bi preprečil prepovedano posledico, tudi če bi ravnal skladno s predpisi.¹ V primeru (takšen je tudi obravnavani), ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipredpisnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice.² Z vidika obsojenčevih ravnanj je tako odločilna presoja, ali je kljub B. B. ravnanju obsojenec imel objektivno možnost, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira njegovo kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja ter tako prepreči prometno nesrečo.

16.Kot je pravilno presodilo sodišče druge stopnje, B. B. kršitev dolžnosti voziti na varnostni razdalji ni prekinila vzročne zveze med protipravnim ravnanjem obsojenca in prepovedano posledico. Protipredpisna vožnja obsojenca je bila tista, ki je ustvarila nevarno situacijo in je povzročila prometno nesrečo. Njegovo ravnanje je imelo odločilno vlogo pri nastanku prepovedane posledice, saj je obsojenec izvedel nepričakovan, neracionalen in nevaren manever s polkrožnim obračanjem na nasproten pas. Obsojenec je bil tako tisti, ki je sprožil kazenskopravno relevantni vzročni tok. Do prometne nesreče pa ne bi prišlo, če bi obsojenec ravnal skladno s predpisi (točka 15 obrazložitve drugostopenjske sodbe in točka 17 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Glede na pravnomočne ugotovitve v izpodbijanih sodbah, da je obsojenec izvedel nepričakovan, neracionalen in nevaren manever, ni mogoče sprejeti zagovornikove teze, da je šlo za enak položaj, kot če bi moral nenadoma zavreti, za njim vozeče vozilo pa bi zaradi premajhne varnostne razdalje trčilo vanj. Presoja nižjih sodišč glede vzročne zveze tako ni obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona. Kolikor nasprotuje zaključku, da je obsojenec povzročil nevarno situacijo, (i) ker je bil nasprotni pas prost, (ii) ker je B. B. dajal zmedene izjave in ni spremljal prometa pred seboj, (iii) ker je imel vinjeto na zunanji strani vetrobranskega stekla ter tablete v vozilu, zagovornik ne preseže nedovoljenega izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Navedbe, da je B. B. pred trčenjem zapeljal na nasprotni vozni pas, so materialno neizčrpane, saj jih v pritožbi ni navajal, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

17.Zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP po navedenem niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju z drugim in petim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

18.Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena, je obsojenec glede na svoje dohodkovne in premoženjske razmere dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR (tar. št. 7111 v zvezi s tar. št. 71113 in 7152).

19.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Primeroma sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 13359/2017 z dne 21. 1. 2021; I Ips 49860/2014 z dne 23. 2. 2017 in I Ips 284/2005 z dne 27. 10. 2005.

2Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 284/2005 z dne 27. 10. 2005; I Ips 2862/2010 z dne 5. 9. 2013; I Ips 16587/2010 z dne 19. 2. 2015.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 323, 323/1 Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 42, 42/1, 42/2, 54, 54/1-2, 98, 98/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.