Jedro

V delovnih razmerjih se zahteva in obravnava delavčeve denarne prejemke v bruto zneskih: ker velja načelo bruto dohodkov, ker se prispevne in davčne stopnje od dohodkov spreminjajo ter uporabljajo po veljavnosti na dan izplačila, ker so stopnje odvisne od razmerja med izplačevalcem in prejemnikom, ker je delodajalec dolžan izpolniti M-4 obrazec za pokojninsko zavarovanje v bruto znesku. Delodajalec je zato dolžan za delavca obračunati denarne prejemke iz delovnega razmerja v bruto višini ter mu jih po odvodu predpisane dohodnine in prispevkov za socialno varnost izplačati v neto znesku, v primeru zamude izplačila tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakokratnega neto zneska dalje do plačila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni: „v I. in II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati plačo za mesec avgust 2011 v bruto višini 794,23 EUR, za mesec september 2011 v bruto višini 840,04 EUR, za mesec oktober 2011 v bruto višini 840,04 EUR in za mesec november 2011 (do 11. 11. 2011) v bruto višini 280,01 EUR, od navedenih zneskov odvesti predpisano dohodnino in prispevke za socialno varnost ter tožniku izplačati neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje za plačo iz preteklega meseca do plačila, v roku 8 dni, kar tožnik zahteva več ali drugače, pa se zavrne, - v prvem odstavku III. točke izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto višini 367,07 EUR, od tega zneska odvesti predpisano dohodnino ter izplačati tožniku regres v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni, kar tožnik zahteva več, pa se zavrne, - v V. točki izreka tako, da se prisojeni stroški postopka znižajo na znesek 389,10 EUR.“ V preostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od meseca avgusta 2011 do novembra 2011 izplačati plačo v skupnem neto znesku 2.175,23 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od 16. 5. 2012 dalje do plačila in po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneskov (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati kapitalizirane obresti v znesku 108,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR ter mu ga po odvodu davka izplačati v pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila (prvi odstavek III. točka izreka), kar je tožnik zahteval več, to je kapitalizirane obresti v znesku 124,32 EUR in obresti od navedenega zneska, pa je zavrnilo (drugi odstavek III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR ter mu ga po odvodu davka izplačati v pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila (prvi odstavek IV. točka izreka), kar je tožnik zahteval več, to je kapitalizirane obresti v znesku 59,33 EUR in obresti od navedenega zneska, pa je zavrnilo (drugi odstavek IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 429,00 EUR, ki jih nakaže na TRR račun Delovnega sodišča v Mariboru št. … pri UJP ..., v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da tožnik ni imel nobenega interesa za vložitev tožbe, saj je iz naslova zaposlitve pri njej prejel v celoti pripadajočo plačo in regres za letni dopust. Tožnik je upravičen do višine plače skladno s pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je imel določeno mesečno plačo v bruto znesku 650,67 EUR. Sodišče ni imelo nobenih razlogov, da mu je prisodilo plačo v neto višini. Ne strinja se tudi z naloženim plačilom regresa za letni dopust za leto 2010, saj je tožnik nastopil z delom pri njej šele s 1. 7. 2010, kar pomeni, da ni bila v zamudi s plačilom regresa že od 2. 7. 2010 dalje. Ne glede na to je za to leto upravičen le do sorazmernega dela regresa. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da v celoti zavrne tožbene zahtevke oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o naloženem plačilu plače za sporno obdobje in plačilu regresa za leto 2010 ni pravilno uporabilo materialnega prava, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki v času od 1. 7. 2010 do 11. 11. 2011, ko mu je prenehalo delovno razmerje zaradi izredne odpovedi po določbi 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ker mu tožena stranka v zadnjih treh mesecih dela ni izplačevala plače. Tožnik ni dobil izplačan tudi pripadajoči regres za letni dopust. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je imel tožnik v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno mesečno plačo v višini 650,76 EUR bruto, ki mu jo je v celoti plačala, poleg tega pa tudi regres za letni dopust glede na čas dejanske zaposlitve. Vendar tožena stranka glede takšnih trditev ni predložila nobenih listinskih dokazov, da je tožniku v spornem času poravnala zaostale prejemke iz delovnega razmerja, ki jih je zahteval v tožbi. Tožena stranka se ni udeležila niti naroka glavne obravnave, na katerem je sodišče prve stopnje razsodilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi o upravičenosti tožnika do izplačila zaostale plače za čas dela pri toženi stranki od meseca avgusta 2011 do 11. 11. 2011, ko mu je prenehalo delovno razmerje. Poleg tega je tožnik upravičen tudi do pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2010 in 2011, saj tožena stranka skladno z dokaznim bremenom ni dokazala, da je tožniku pripadajočo plačo iz spornega obdobja ter pripadajoči regres za čas zaposlitve pri njej dejansko plačala. Vendar je sodišče prve stopnje glede tega delno zmotno razsodilo, ko pri odmeri plače tožniku ni izhajalo iz njene bruto višine oziroma pri priznanem regresu za leto 2010 iz sorazmerne višine regresa za krajši čas dela v tem letu.

V delovnih razmerjih se zahteva in obravnava delavčeve denarne prejemke v bruto zneskih: -ker velja načelo bruto dohodkov, -ker se prispevne in davčne stopnje od dohodkov spreminjajo ter uporabljajo po veljavnosti na dan izplačila, -ker so stopnje odvisne od razmerja med izplačevalcem in prejemnikom, -ker je delodajalec dolžan izpolniti M-4 obrazec za pokojninsko zavarovanje v bruto znesku.

To pomeni, da je delodajalec dolžan za delavca obračunati denarne prejemke iz delovnega razmerja v bruto višini ter mu jih po odvodu predpisane dohodnine in prispevkov za socialno varnost izplačati v neto znesku, v primeru zamude izplačila tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakokratnega neto zneska dalje do plačila.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 5. točke 358. člena ZPP spremenilo odločitev v izpodbijanem delu sodbe (v I. in II. točki izreka) tako, da je naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna za čas od meseca avgusta do oktobra 2011 za vsak mesec pripadajočo plačo v bruto višini ter za mesec november 2011 (do 11. 11. ) pripadajočo plačo v sorazmerni bruto višini, vse skladno s podatki iz potrdila z dne 18. 11. 2011 (priloga A4), ki ga je tožena stranka izdala za Zavod RS za zaposlovanje. Tožena stranka je dolžna od pripadajočih mesečnih bruto zneskov odvesti pripadajočo dohodnino in prispevke za socialno varnost ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo plače za sporne mesece v neto zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje ter dodatno k temu še kapitalizirane zamudne obresti, pa je pritožbeno sodišče zavrnilo. Ker se plača skladno z določbo drugega odstavka 134. člena ZDR izplača 18 dni po preteku plačilnega obdobja, je tožnik upravičen od vsakokratnega prisojenega mesečnega zneska tudi do plačila zamudnih obresti od 19. dne v mesecu dalje za plačo iz preteklega meseca, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Po določbi 161. člena ZDR pridobi delavec pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šest mesecev, ne glede na to ali delavec dela polni ali krajši delovni čas. Delodajalec je dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres najmanj v višini minimalne plače (prvi odstavek 131. člena ZDR). V primeru, da ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima na tej podlagi pravico le do sorazmernega dela regresa.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo v izpodbijanem delu sodbe (v prvem odstavku IV. točke izreka), da je tožena stranka dolžna za leto 2011 obračunati tožniku regres za letni dopust v pripadajoči bruto višini 748,10 EUR in mu ga po odvodu dohodnine izplačati v neto znesku ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje, saj v sporu ni dokazala, da ga je do datuma zapadlosti tožniku dejansko nakazala. Seveda je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki (v prvem odstavku III. točke izreka), da poravna tožniku regres za letni dopust tudi za leto 2010. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne v celotni višini 734,13 EUR, temveč samo delno glede na sorazmeren čas zaposlitve pri toženi stranki od 1. 7. 2010 dalje, saj tožnik v tem letu skladno z določbo 161. člena ZDR ni izpolnil nepretrganega delovnega razmerja, daljšega od šestih mesecev. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano odločitev in tožniku prisodilo regres za letni dopust za leto 2010 za sorazmerni čas dela v znižanem znesku 367,07 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je zaradi spremenjene odločitve v izpodbijanem delu sodbe skladno z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP delno spremenilo odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik zaradi prisojene znižane višine regresa za leto 2010 manj uspešen v sporu z zahtevki v višini 9,3 %, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločitev o prisojenih stroških postopka iz priznanega zneska 429,00 EUR znižalo na 389,10 EUR, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni zaznamovala.