Jedro

Sodišče druge stopnje je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo, ker je zamudil rok za vložitev ugovora. Revizijsko sodišče glede na takšne odločitve in glede na obseg revizijskih razlogov iz 385. člena ZPP, lahko preizkusi izpodbijani sklep le v okviru procesnih razlogov. Tožnik se zato ne more uspešno sklicevati na zatrjevano nepopolno odločitev nižjih sodišč o tožbenem zahtevku, ker o njem nižji sodišči nista odločili.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo. Ugotovilo je tudi, da je tožnik dne 8.3.1993 prejel sklep o prenehanju delovnega razmerja, s katerim je soglašal, istega dne pa je s toženo stranko sklenil sporazum o prenehanju delovnega razmerja pred iztekom odpovednega roka. Delovno razmerje mu je prenehalo dne 31.3.1993. Delovno knjižico je tožnik prevzel v začetku aprila 1993. Rok za ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja je potekel 23.3.1993, zato je tožnikovo zahtevo za varstvo pravic z dne 13.5.1993 tožena stranka štela za prepozno. Glede na osebno sodelovanje tožnika s toženko in glede na njegov položaj pri njej, ne more biti dvoma o njegovi prištevnosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Odločitev je oprlo na določbo 3. odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po kateri je ugovor zoper sklep delodajalca (organizacije) procesna predpostavka za sodni delovni spor. Ker je tožnik prejel sklep o prenehanju delovnega razmerja 8.3.1993, zahtevo za varstvo pravic pa je vložil 13.5.1993, ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo in uveljavljal razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Na obeh stopnjah je bilo prezrto, da je tožnik s tožbo izpodbijal tudi sklep o skrajšanju odpovednega roka z dne 8.3.1993. Sodišči pogojev za izpodbijanje tega sporazuma nista ocenili. Izpodbijani sklep zato ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Zaradi poškodb glave tožnik ni bil poslovno sposoben, zato bi bilo treba sporazum razveljaviti. Glede na pravno naravo sporazuma je upoštevati določbo 59. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker je bil v zvezi s sporazumom upoštevan le rok iz 2. odstavka 80. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, je bilo kršeno materialno pravo. Tožnik se ne strinja, da ni bilo pogojev za vrnitev v prejšnje stanje. Zahteva za varstvo pravic z dne 13.5.1993 ima značaj predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, 54/1/94, smiselno uporablja kot republiški predpis).

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da tožnik v reviziji ni navedel nobenega od razlogov iz 385. člena ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Predmet odločanja v tem revizijskem postopku je procesna odločitev sodišča druge stopnje, ki je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožnik zamudil rok za vložitev ugovora, zaradi česar ni pogojev za sodno varstvo (2. odstavek 83. člena v zvezi z 2. odstavkom 80. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona). Revizijsko sodišče glede na takšno odločitev nižjih sodišč in glede na obseg revizijskih razlogov iz 385. člena ZPP, lahko preizkusi izpodbijani sklep le v okviru procesnih razlogov. Zaradi tega se tožnik v reviziji ne more uspešno sklicevati na zatrjevano nepopolno odločitev nižjih sodišč o tožbenem zahtevku, ker o njem nižji sodišči, ki sta le ugotovili, da ni podana procesna predpostavka za sodeni delovni spor, nista odločali.

Tožnik v reviziji v zvezi s sklepom, ki je predmet tega revizijskega postopka, le na splošno uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, sicer pa je revizija usmerjena le na trditve v zvezi s tožbenim zahtevkom. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da na prvi in drugi stopnji ni bila storjena nobena kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja v zvezi z izrekom, pa ni predmet odločanja v tem revizijskem postopku.

Sporazum o skrajšanju odpovednega roka z dne 8.3.1993, ki je bil sklenjen na podlagi 36. f člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, ZDR), bi bilo v načelu sicer dovoljeno izpodbijati zaradi napak v volji, vendar glede na procesni odločitvi nižjih sodišč ne more biti predmet te revizije. Tudi navedbe tožnika o uporabi 59. člena ZOR in o ugotavljanju pogojev za vrnitev v prejšnje stanje, glede na obrazloženo ne morejo biti predmet te revizije.

Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).