Jedro

Kot uporabo prostora je treba razumeti tudi uporabe za druge namene ne zgolj za namene stanovanja, pri čemer tudi ni nujno, da bi za takšno uporabo uporabnik imel sklenjeno najemno pogodbo z lastnikom nepremičnine.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženca se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornika obtoženega R.H. za izločitev dokazov.

Zoper sklep je zagovornik vložil pritožbo iz razlogov po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko 370. člena ZKP (zmotne ugotovitve dejanskega stanja) in kršitve 36. člena Ustave RS. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da iz spisa izloči dokaze, tako kot je že predlagano.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje zavrnilo zagovornikov predlog za izločitev dokazov, ki ga je podal na predobravnavnem naroku in sicer, da se izloči zapisnik o preiskavi stanovanja na listovni št. 29 do 30 spisa I Kpr 41975/2013, uradni zaznamek na listovni št. 31 istega spisa in poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah na listovni št. 32 do 33 istega spisa. V utemeljitev zahteve je navajal, da pri hišni preiskavi ni bil navzoč lastnik hiše, osumljenčev oče. Zagovornik v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, češ da si je sodnica pri odločanju zmotno razlagala listini, ki jih je obramba predložila na predobravnavanem naroku, saj iz prodajne pogodbe jasno izhaja, da je bil edini kupec in posledično lastnik stanovanja- hiše v L. osumljenčev oče A.H., ki je po nakupu v letu 2012 dne 1. junija 2013 del te hiše oddal v najem M.K.. Sodnica je, kot meni zagovornik, najemno pogodbo razlagala tako, da je stališče obrambe o nezakoniti hišni preiskavi neutemeljeno, ker se niti sodna odredba niti sama preiskava ni izvedla v prostorih, ki jih je na podlagi najema uporabljal M.K.. Tega obramba ni nikoli zatrjevala, ampak je s predložitvijo listin dokazala, da je bil edini lastnik hiše osumljenčev oče ter edini najemnik v tej hiši M.K. in zato osumljenec ni bil imetnik teh prostorov.

Pritožbeno sodišče po presoji zadeve ugotavlja, da so zagovornikove pritožbene navedbe neutemeljene. Z navedbami, kolikor se izpodbijani sklep dotika M.K., je namreč sodišče prve stopnje zgolj pojasnilo, da v tistem delu hiše, ki ga M.K. uporablja, hišna preiskava ni bila opravljena. Prav tako tudi ni dvoma, da je bilo sodišče prve stopnje seznanjeno, da je bil lastnik nepremičnine obtoženčev oče (glej točko 6 obrazložitve), vendar ta okoliščina sama zase na zakonitost odrejene hišne preiskave ni vplivala. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve, sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 329/2006 z dne 24. maja 2007 (nanjo pa se npr. Vrhovno sodišče sklicuje tudi v sodbi I Ips 286/2010 z dne 5. maja 2011), je pri razlagi pomena zakonskega besedila prvega odstavka 216. člena ZKP, da ima pri hišni preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskujejo ali njegov zastopnik treba izhajati z namena pravnega pravila oziroma iz vrednote, ki jo ta določba varuje. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega, to pa je dejanski uporabnik. Razlaga zagovornika, da je bil edini lastnik hiše osumljenčev oče ter edini najemnik v tej hiši M.K. ter da zato osumljenec ni bil imetnik teh prostorov ne vzdrži kritične presoje. Zagovornik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila s sodno odredbo odrejena preiskava stanovanja in drugih prostorov, ki jih uporablja obtoženi H. v delu stavbe, kjer ne bivajo najemniki, kot tudi ne, da je bila odredba za hišno preiskavo vročena obtožencu, torej kot osebi, pri kateri bo preiskava opravljena. Prav tako ne oporeka, da je bilo izdano potrdilo o zasegu predmetov obtožencu kot tudi ne oporeka, da je obtoženi v zagovoru priznal, da je hišo občasno uporabljal. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov v zakonitost izvedene hišne preiskave pri obtožencu v L., če tudi pri njej ni bil navzoč lastnik nepremičnine in čeprav obtoženec pravice uporabe ni imel urejene z najemno pogodbo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, kolikor zagovornik izpodbija zakonitost preiskave z navedbo, da je iz policijskega predloga za hišno preiskavo razvidno, da je policija predlog utemeljevala tudi z anonimno prijavo z dne 12. avgusta 2013, po kateri naj bi v hiši bival podnajemnik s priimkom H. ter da anonimna prijava že sama po sebi ne predstavlja dokaza v kazenskem postopku. Okrožno državno tožilstvo je namreč predlog za hišno preiskavo v L. preiskovalnemu sodniku obrazložilo z navedbo, kako so policisti pridobili informacijo, da naj bi se na navedenem naslovu nahajal laboratorij za gojenje konoplje. Če so policisti s svojimi aktivnostmi (zbiranjem obvestil) pričeli na podlagi naznanitve anonimne osebe, v tem pritožbeno sodišče ne vidi nobene nezakonitosti. Dejstvo je, da je predlog preiskovalnemu sodniku glede obstoja utemeljenih razlogov za sum v smeri očitanega kaznivega dejanja ustrezno obrazložen in ne temelji na anonimni prijavi, pač pa na zbranih obvestilih policije.

Zagovornik se neutemeljeno ukvarja tudi z razlago pojma uporabnik prostora, češ da v času hišne preiskave policija ni našla nobenih predmetov, ki bi potrjevali ali vsaj kazali na to, da obtoženec uporablja ali je imel namen prav tisti del hiše uporabljati in s tem imeti za lastni zasebni življenjski prostor. Po presoji pritožbenega sodišča ni potrebno, da bi obtoženi prostor uporabljal za stanovanje. Kot uporabo prostora je treba razumeti tudi uporabe za druge namene ne zgolj za namene stanovanja, pri čemer tudi ni nujno, da bi za takšno uporabo uporabnik imel sklenjeno najemno pogodbo z lastnikom nepremičnine, še posebej, ker gre v obravnavanem primeru za sina lastnika nepremičnine. Glede na to, da je v obravnavani zadevi voden kazenski postopek zoper obtoženega R.H. in ne zoper lastnika nepremičnine je tudi brezpredmetno sklicevanje obtoženčevega zagovornika na pravice, ki naj bi bile kršene lastniku nepremičnine.

Glede na vse navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevo obtoženčevega zagovornika za izločitev uvodoma navedenih listin in je zato njegovo pritožbo ob uporabi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.