Jedro

Iz stališča ESČP v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji z dne 6.5.2008 izhaja, da je lahko odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo domača sodišča prisodijo v postopkih po 13. členu EKČP, tudi za več kot polovico nižja od tiste, ki bi jo v podobni zadevi prisodilo ESČP. ESČP pritožnikom za podobno trajanje postopka ob primerljivih okoliščinah prisoja višje odškodnine, vendar obsega ta odškodnina ponavadi tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi iz 13. člena EKČP.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: »Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se glasi: Toženka je dolžna v 15 dneh tožniku plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2006 do plačila.

Kar zahteva tožnik več, se zavrne.

Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 875,73 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

V ostalem se tožnikova pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 18,70 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.« V ostalem se revizija zavrne.

Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove revizijske stroške v znesku 179,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2006 do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo ter odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku odmerjene stroške pravdnega postopka.

2. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.500,00 EUR odškodnine. Spremenilo je tudi odločitev o pravdnih stroških, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožniku odmerjene stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper zavrnilni del sodb nižjih sodišč je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da sodišči nista v zadostni meri upoštevali, da je pravdni postopek samo pred sodiščem prve stopnje trajal deset let. Pri odločanju o višini odškodnine bi morali upoštevati judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Prisojena odškodnina je v primerjavi z odškodninami, ki jih je ESČP prisodilo v nekaterih zadevah, bistveno prenizka. Ker sodišči nista upoštevali sodne prakse v istovrstnih primerih, sta zmotno uporabili materialno pravo ter kršili določbe pravdnega postopka, ko za svoje postopanje nista podali ustrezne obrazložitve. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi tako spremeni, da prisodi tožniku še nadaljnjo odškodnino v znesku 8.932,32 EUR s pripadajočimi obrestmi in vse zaznamovane pravdne stroške.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je o tožnikovi reviziji prvič odločilo s sodbo z dne 8.7.2009, v kateri je zavzelo stališče, da za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po določbah Obligacijskega zakonika in Zakona o obligacijskih razmerjih ni mogoče prisoditi denarne odškodnine. Upoštevaje 25. člen Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) je zaključilo, da v konkretni zadevi določb navedenega zakona ni mogoče uporabiti, saj je bil sodni postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, zaključen pred začetkom njegove uporabe, tožnik pa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v obravnavanem odškodninskem sporu ni vložil pritožbe na ESČP. Zato je tožnikovo revizijo zavrnilo. Navedeno sodbo je ustavno sodišče z odločbo Up-1172/09-11 z dne 27.5.2010 razveljavilo in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje. V odločbi U-I-207/08-10, Up-2168/08-12 z dne 18.3.2010 je namreč ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave Republike Slovenije, kolikor ne ureja položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007 in do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Ustavno sodišče je hkrati določilo način izvršitve te odločbe, tako da morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja: - da je tožnik 24.10.1995 vložil tožbo za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči, - da je bil prvi narok razpisan šele za 9.1.2002, nato pa večkrat preložen - naprej na predlog strank, nato zaradi bolezni sodnice, zaradi tožnikove vloge, zaradi nevročitve vloge in zadnjič zaradi neizkazanega vabila za pooblaščenca toženke, - da je bilo v postopku opravljenih nekaj narokov, na katerih so bili izvedeni listinski dokazi ter zaslišani tožnik in dve priči, - da je bil 23.4.2003 postavljen izvedenec cestnoprometne stroke, ki je sporočil, da ne opravlja več izvedenstva, nato pa je bil 25.7.2003 postavljen nov izvedenec, ki je 13.1.2004 predložil izvedensko mnenje, - da narok 10.6.2004 ni bil izveden, ker ni bilo izkazano vabilo za stranskega intervenienta, - da sta bila 19.11.2004 postavljena izvedenca avtomobilske in medicinske stroke, - da je tožnik na naroku 19.4.2005 predložil poravnalno ponudbo in da je bila na naroku 16.5.2005 sklenjena sodna poravnava, - da je tožnik zaradi trajanja postopka trpel duševne bolečine, saj je postopek visel nad njim in ga je doživljal kot moro.

8. Pri določanju obsega pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije) oziroma pravice do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope, v nadaljevanju EKČP) je treba upoštevati, da je »razumen rok« relativna doba: odločitev o (ne)kršitvi pravice ni odvisna le od ugotovljenega trajanja postopka, pač pa od okoliščin vsakega konkretnega primera (dr. Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 342). ESČP namreč poudarja, da je presoja trajanja sodnega postopka pogojena z okoliščinami posameznega primera in kriteriji, kot so zapletenost zadeve, ravnanje državnih oblasti, ravnanje stranke ter pomen zadeve za stranko. Tem kriterijem je sledil tudi zakonodajalec, ko je v 4. členu ZVPSBNO opredelil merila za presojo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Iz gornjih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je odškodninski postopek le na eni stopnji tekel dobrih devet let in pol. Šele po šestih letih in treh mesecih je bil razpisan prvi narok. Zadeva ni bila ne pravno ne dejansko posebej zapletena. Čeprav je bila obravnava dvakrat preložena na predlog tožnika, mu ne gre očitati, da je pomembno prispeval k trajanju postopka. Tudi okoliščina, da se je spor končal s sklenitvijo sodne poravnave, ne gre v breme tožnika, saj se ta s sklenitvijo sodne poravnave ni odpovedal pravici do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja za čas od vložitve tožbe do sklenitve sodne poravnave (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-904/08-12 z dne 1.7.2010).

Po drugi strani je treba upoštevati, da zadeva za tožnika ni bila posebnega pomena, saj je vtoževal predvsem odškodnino za premoženjsko škodo na osebnem vozilu ter odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi lažjih poškodb - dveh ran in udarca v glavo. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin sta nižji sodišči pravilno zaključili, da se toženka ni razbremenila odgovornosti za zastoje, do katerih je prišlo v postopku in da je bila tožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10. Vendar pa sta nižji sodišči tožniku prisodili prenizko zadoščenje za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi kršitve te pravice. Iz stališča ESČP v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji z dne 6.5.2008 izhaja, da je lahko odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jo domača sodišča prisodijo v postopkih po 13. členu EKČP, tudi za dobro polovico nižja od tiste, ki bi jo v podobni zadevi prisodilo ESČP. ESČP je to stališče sprejelo ob upoštevanju vrednosti prisojenega zadoščenja v luči življenjskega standarda odgovorne države ter prednosti postopkov pred domačimi sodišči – da so ti bližji in bolj dostopni kot postopek pred ESČP, da potekajo v jeziku stranke, zadoščenje pred domačimi sodišči pa je navadno prisojeno prej in hitro izplačano. Čeprav je v navedeni zadevi ESČP ugotovilo, da je toženka pritožnikom v okviru poravnavanja ponudila zneske, ki so bili nižji od tistih, ki bi jih prisodilo samo (45% tistega, kar bi ESČP prisodilo v podobnih zadevah), je ocenilo, da ti niso nerazumni nizki. Iz prakse ESČP nadalje izhaja, da pritožnikom za podobno trajanje postopka ob primerljivih okoliščinah prisoja višje odškodnine, vendar obsega ta odškodnina ponavadi tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi iz 13. člena EKČP. Upoštevaje merila iz tretjega odstavka 16. člena ZVPSBNO ter prakso ESČP v primerljivih zadevah (prim. npr. sodbe ESČP v zadevah Mijatovič proti Sloveniji z dne 1.6.2006, Schützenhofer proti Sloveniji z dne 3.8.2006, Jelen proti Sloveniji z dne 1.6.2006, Fonda proti Sloveniji z dne 27.4.2006, Gashi proti Sloveniji z dne 27.4.2006) revizijsko sodišče zaključuje, da ugotovljene okoliščine tožnika upravičujejo do odškodnine v znesku 2.500,00 EUR in da ta znesek predstavlja pravično zadoščenje za njegovo nepremoženjsko škodo. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji delno ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. V ostalem je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Tožnik neutemeljeno uveljavlja še odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi iz 13. člena EKČP, saj mu ta pravica ni bila kršena. Med samim spornim sodnim postopkom učinkovitega pravnega sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja res ni imel na voljo, vendar pa mu je bilo to prav zato zagotovljeno naknadno v obliki odškodninskega sodnega varstva te pravice (prim. odločbo ustavnega sodišča Up-2965/08-12 z dne 13.5.2010, točka 16). Tožnik je namreč z odločitvijo ustavnega sodišča U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18.3.2010 pridobil možnost, da odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v že končanem sodnem postopku uveljavlja pred domačim sodiščem po ustreznih določbah ZVPSBNO. Sicer pa je večji del odškodnine pred domačim sodiščem uspel iztožiti že prej.

12. Kljub spremembi sodb nižjih sodišč revizijsko sodišče odločitve nižjih sodišč o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka ni spreminjalo.

Glede na razpone vrednosti spornega predmeta v tar. št. 18 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003 in nasl.) tožnik ob upoštevanju zneska, s katerim je uspel na revizijski stopnji (2.500,00 EUR), ne bi bil upravičen do povrnitve višjih pravdnih stroškov kot ob upoštevanju zneska, ki mu ga je prisodilo pritožbeno sodišče (1.500,00 EUR). Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora toženka tožniku povrniti njegove revizijske stroške. Glede na njegov uspeh z revizijo (1.000,00 EUR) mu je revizijsko sodišče priznalo 300 točk za sestavo revizije in 20 točk za eno poročilo stranki, kar skupaj z 20% DDV na odvetniške storitve ter 3 EUR materialnih stroškov znese 179,26 EUR. Ta znesek je toženka dolžna plačati tožniku v 15 dneh od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.