Jedro

Sodišče je bilo na podlagi 13. in 206. člena ZPP dolžno postopek prekiniti in počakati, da se predhodno vprašanje skupnega premoženja reši v matičnem postopku, ki je v času, ko je sodišče prve stopnje odločalo o prekinitvi, že potekal. Ko je bilo navedeno vprašanje razrešeno in je bilo ugotovljeno, da stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, je sodišče tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj svojih tožbenih trditev, da je izključni lastnik, ni uspel dokazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 334,77 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek, da se je toženka dolžna izseliti iz stanovanja v L., zavrnilo ter mu naložilo, da ji povrne 596,64 EUR stroškov postopka.

2. Tožnik sodbo izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov in v bistvenem navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 13. člen v povezavi z 206. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj bi glede na to, da je delitev solastnine predhodno vprašanje, moralo postopek ponovno prekiniti. To bi bilo tudi ekonomsko upravičeno, saj je v tem postopku že utrpel stroške. Navaja, da če je bilo predhodno treba rešiti vprašanje obsega in deležev na skupnem premoženju, potem je treba pred odločitvijo o tožbenem zahtevku celovito in enakovredno razrešiti tudi predhodno vprašanje delitve skupnega premoženja, saj je v nasprotnem tožniku kršena pravica do ekonomičnosti postopka in do sodnega varstva. Sodišče je napačno odločilo tudi v stroškovnem delu, saj nagrada za narok znaša 190,80 EUR in ne 290,80 EUR. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik ob trditveni podlagi, da je izključni lastnik spornega stanovanja ter da je zakonska zveza pravdnih strank dejansko razpadla, postavil zahtevek po izselitvi toženke iz stanovanja ter izročitvi tega tožniku v posest. Po toženkinem ugovoru, da navedena nepremičnina predstavlja skupno premoženje, je sodišče postopek prekinilo, saj je štelo, da ugotovitev, ali gre za skupno premoženje pravdnih strank, predstavlja predhodno vprašanje odločitvi o tožnikovem zahtevku za izselitev. Glede skupnega premoženja je bilo v drugem pravdnem postopku na prvi stopnji odločeno, da tožnikov delež znaša 92 %, toženkin pa 8 %. V pritožbenem postopku je bil ta odstotek spremenjen na 85 % tožniku in 15 % toženki, v revizijskem postopku pa je sedaj dokončno ugotovljeno, da ima pri skupnem premoženju tožnik 90 % delež, toženka pa 10 %. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 26. 9. 2018 postopek nadaljevalo, tožnikov zahtevek pa z izpodbijano sodbo zavrnilo z obrazložitvijo, da gre v obravnavanem primeru za skupno premoženje, zato tožnikov izselitveni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen. Toženka ima kot skupna lastnica pravico stanovanje uporabljati, postopek delitve pa še ni bil pričet.1 V sodbi se je sodišče izreklo tudi, da je tožnikov predlog za preložitev naroka za nadaljnje štiri mesece neutemeljen, pogojev za morebitno prekinitev postopka pa skladno z določili ZPP ni več.

6. Odločitev sodišča prve stopnje, ko postopka ponovno ni prekinilo, je pravilna. Tožnik zmotno zatrjuje, da postopek delitve skupnega premoženja bivših zakoncev v nepravdnem postopku predstavlja predhodno vprašanje za odločitev v tem postopku. Skladno z določili v času pričetka postopka veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in tudi sedaj veljavnega družinskega zakonika (ZD) skupno premoženje nastaja v času, ko ga zakonca skupaj ustvarjata. Nastaja po sili zakona, zakonca pa na njen na originarni način pridobita lastninsko pravico v obliki skupne lastnine. Tožnik je ob vložitvi tožbe zatrjeval, da je izključni lastnik spornega stanovanja, toženka pa je ugovarjala, da gre za skupno premoženje. Sodišče je bilo na podlagi 13. in 206. člena ZPP dolžno postopek prekiniti in počakati, da se predhodno vprašanje skupnega premoženja reši v matičnem postopku, ki je v času, ko je sodišče prve stopnje odločalo o prekinitvi, že potekal. Ko je bilo navedeno vprašanje razrešeno in je bilo ugotovljeno, da stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, je sodišče tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj svojih tožbenih trditev, da je izključni lastnik, ni uspel dokazati.

7. Nasprotno pa delitev skupnega premoženja bivših zakoncev v nepravdnem postopku ne predstavlja predhodnega vprašanja v tej pravdni zadevi. Gre namreč za negotovo bodoče dejstvo o tem, ali bo tožnik postal izključni lastnik ali ne, za razliko od predhodnega vprašanja skupnega premoženja, ki je ob vložitvi tožbe in odločanju o prekinitvi postopka že obstajalo, samo obseg in deleži še niso bili ugotovljeni. Takšno stališče je zavzeto tudi v pravni teoriji.2

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da pogojev za prekinitev ni več, je pritožba v tem delu neutemeljena. Povedanega ne more spremeniti tožnikovo zatrjevanje, da je prekinitev utemeljena z vidika ekonomičnosti postopka, ker je že do sedaj utrpel stroške sestave tožbe pripravljalnih vlogi in sodnih taks, saj je ob vložitvi tožbe moral in mogel vedeti, da gre za skupno premoženje in bi z vložitvijo tožbe lahko počakal do konca delitve v nepravdnem postopku. Tudi če bi bilo za sprejeti tožnikovo razlogovanje, da je postopek delitve skupnega premoženja predhodno vprašanje v tem postopku, je v sodni praksi že zavzeto stališče, da kadar je matični postopek kompleksen in dolgotrajen in se še niti ni začel, je treba dati prednost pravici obeh pravdnih strank do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja,3 na kar utemeljeno opozarja toženka v odgovoru na pritožbo. Tudi če je tožnik predlog za delitev solastnine vložil na sodišče 31. 5. 2019,4 se je ta postopek šele pričel. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je glede na realni čas trajanja tovrstnih postopkov ter specifično situacijo pravdnih strank z več medsebojno odprtimi sodnimi postopki, v katerih oba izkoriščata pravico do pravnih sredstev, pričakovati dolgotrajnost postopka na matičnem področju. Reševanje predhodnega vprašanja s prekinitvijo postopka pa ni ustrezno niti z vidika 111. člena SZ-1, saj so spori za izpraznitev stanovanja prednostni.5

9. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno obrazložilo, da bo lahko, ko bo delitveni postopek kočan, če bo postal izključni lastnik stanovanja, ponovno vložil izpraznitveno tožbo. Pravnomočnost zavrnilne sodbe je v tem postopku je vezana na dejansko stanje obsega skupnega premoženja in deležev na njem ter tožniku sodnega varstva po končanem delitvenem postopku ne jemlje.

10. Končno pritožba ni utemeljena niti v stroškovnem delu. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je toženki priznalo nagrado za narok v višini 290,80 EUR, a je iz stroškovnika v sodnem spisu razvidno, da ji je priznalo nagrado 190,80 EUR, kar izhaja tudi iz v sodbi navedenega skupnega seštevka stroškov v višini 596,64 EUR in kar bi tožnik lahko brez težav preveril sam. V obrazložitvi stroškovnega dela je prišlo le do zmotnega zapisa 290,80 EUR, namesto 190,80 EUR.

11. Ker pritožbeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo in sicer nagrado v višini 254,40 EUR, 20 EUR materialnih stroškov, na oboje znaša 22 % DDV 60,37 EUR, skupaj 334,77 EUR (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 25. točka obrazložitve. 2 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, L. Ude in ostali, Založba UL RS in GV Založba, druga knjiga, str. 307: „Obstoj pravnega razmerja, ki je pogoj za odločbo o glavni stvari, mora biti podan ob odločanju. Ne zadostuje, da bi se to razmerje šele oblikovalo. Prekinitev postopka, da bi se počakalo na oblikovalno odločbo, zato ne pride v poštev.“ 3 VSL sklep I Cp 1198/2016. 4 Kar iz predloga v prilogi A 33 ne izhaja. 5 VSL sklep II Cp 2842/2011.