5. 11. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 15. oktobra in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 5/01 z dne 22. 3. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 1305/99 z dne 23. 8. 2000 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 51/99 z dne 8. 6. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo prvo in drugo tožeči stranki povrniti nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi smrti sina v višini 1.932.385 SIT za vsakega od njiju.

Prvi tožnici je prisodilo tudi povrnitev škode za stroške pogreba v višini 147 SIT in za stroške za postavitev nagrobnika v višini 150 SIT. Višji zahtevek prvo in drugo tožeče stranke je sodišče zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek tretje tožnice za povrnitev nepremoženjske škode zaradi smrti brata, ker je ocenilo, da med tretjo tožnico in pokojnim bratom ni obstajala življenjska skupnost. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotavlja, da je do letalske nesreče prišlo zaradi hude malomarnosti pilota, ki se pred poletom ni seznanil s potjo letenja in ki je med poletom prekršil pravilo o minimalni višini leta. Navaja, da se zaradi hude malomarnosti pilota tožena stranka kot naročnik poleta v skladu s 26. členom Zakona o obligacijskih in temeljnih materialnopravnih razmerjih v zračni plovbi (Uradni list SFRJ, št. 22/77 in nasl. - v nadaljevanju ZOTMR) ne more sklicevati na zakonsko omejitev višine škode. Denarni znesek, ki ga je tožena stranka pred pravdo plačala prvo in drugo tožeči stranki kot najvišjo odškodnino v skladu s 26. ZOTMR, po mnenju sodišča predstavlja delno izpolnitev, ki pretrga zastaranje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da od delnega plačila do vložitve tožbe še ni minilo dve leti, kolikor znaša zastaralni rok za pogodbe o prevozu potnikov, zato ugovor zastaranja tožene stranke ni utemeljen. Iz enakih razlogov je Višje sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke. Vrhovno sodišče je sodbo druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevka prvo in drugo tožeče stranke za povrnitev nepremoženjske škode. Menilo je, da delnega plačila tožene stranke, kadar ta izrecno izjavi, da več kot je plačala, ni dolžna, ni mogoče šteti kot pripoznavo dolga nad najvišjo zakonsko določeno višino odškodnine. Po mnenju Vrhovnega sodišča delno plačilo zato ni pretrgalo zastaranja in je zastaralni rok potekel. Ustavna pritožnica (prva tožnica v pravdi) zatrjuje, da stališče Vrhovnega sodišča brez ustrezne obrazložitve odstopa od dosedanje sodne prakse, s čimer naj bi ji bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper izpodbijani sodbi ni uspela, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) in s tem kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Za kršitev te pravice bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi očitno ne gre.

Z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave lahko Ustavno sodišče presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. V konkretnem primeru tudi ni bilo mogoče ugotoviti, da bi odločitev sodišča odstopala od ustaljene sodne prakse. Pritožnica pa v ustavni pritožbi tudi ni navedla odločitev sodišč, ki bi kazale na odstop od ustaljene sodne prakse. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave) ni bila kršena.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98, 30/02) v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici mag. Mariji Krisper Kramberger, ki je bila izločena. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata

Jože Tratnik