Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 21. 5. 2009 pod točko I izreka spoznalo obsojenega J. Š. za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 234. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora s preizkusno dobo 4 (štirih) let ter mu v plačilo naložilo stroške tega dela postopka. Pod točko II izreka je sodišče obdolženca iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ. Pod točko III izreka pa je obdolženo pravno osebo I. M., d. o. o., iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ v zvezi s 3. točko 4. člena in 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb in za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 234. člena KZ v zvezi s 3. točko 4. člena in 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb ter odločilo, da stroški oprostilnega dela obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21. 4. 2010 pritožbi državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper obsodilni del navedene pravnomočne sodbe dne 19. 7. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja „iz vseh dovoljenih zakonskih razlogov, torej kršitve določil ZKP, še zlasti pa napačne uporabe materialnega prava“. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe; podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 27. 7. 2010, predlaga zavrnitev zahteve, ker vložnik v zahtevi ne uveljavlja napačne uporabe materialnega prava kot navaja, temveč zatrjuje drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče. To pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga v zahtevi za varstvo zakonitosti.

4. Obsojenec in njegov zagovornik sta bila z odgovorom državnega tožilca seznanjena ter se je zagovornik o njem izjavil z vlogo z dne 27. 8. 2010. B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti določno ne navaja nobene zakonske določbe, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je izrek sodbe nerazumljiv, da iz njega ni možno razbrati konkretnih očitkov obsojencu in da opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

7. Navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo, v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem oškodovanja upnikov, prekršilo kazenski zakon, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Enako kršitev je zagovornik uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje utemeljeno in obrazloženo zavrnilo (sodba sodišča druge stopnje, stran 3 in 4). Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da konkreten opis kaznivega dejanja, kot je naveden pod točko I v izreku sodbe sodišča prve stopnje, vsebuje vse znake kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 234. člena KZ (torej v obeh izvršitvenih oblikah tega kaznivega dejanja), saj iz opisa dejanja izhaja, da ga je obsojenec storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti (kot direktor in solastnik gospodarske družbe I. M., d. o. o.), opisana je prezadolženost in nelikvidnost te gospodarske družbe že na dan 30. 11. 2002, to je še pred izplačili iz prezadolženega premoženja družbe v času pred vložitvijo predloga za prisilno poravnavo dne 8. 1. 2003, ter tudi zneski teh izplačil (nezakonito osebno izplačilo obsojencu, kot vrnitev kredita) in navidezna prodaja premičnin – hladilne opreme drugi gospodarski družbi (katere direktor in solastnik je bil prav tako obsojenec in ki kupnine ni nikoli plačala) ter višina premoženjske škode, ki je bila zaradi takega obsojenčevega ravnanja povzročena drugim (v opisu dejanja navedenim) upnikom (najmanj 43,000.000,00 SIT oziroma 179.435,82 EUR) in ki glede na čas storitve (januar 2003) nedvomno predstavlja veliko premoženjsko škodo.

8. Težišče obširnih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko zagovornik navaja, da ravnanj obsojenca ni mogoče opredeliti kot storitev kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, ker je bilo vse obsojenčevo ravnanje usmerjeno zgolj in izključno v reševanje finančne situacije v družbi; da obsojenec denarja ni izplačal sebi, kot se mu očita, temveč G. iz Italije, ki mu je bil pripravljen pomagati v smislu iskanja novih strateških partnerjev in je zahteval plačilo v gotovini; da obsojenec ni imel namena nikogar oškodovati; da je napačen zaključek sodišča o navidezni prodaji premičnin družbi I., d. o. o. in zmoten zaključek sodišča o fiktivnosti pogodbe z dne 30. 11. 2002 med družbama I., d. o. o. in I. M., d. o. o., o prevzemu dolga, ker sodišče ni upoštevalo, da je pri sestavi te pogodbe prišlo do manjše napake oziroma pomote pri navedbi upnika; da je sodišče napačno zaključilo, da so bili v letu 2006 sporni predmeti (hladilna oprema) še vedno v prostorih družbe I. M., d. o. o., čeprav naj bi bili že leta 2003 prodani drugi družbi, saj je za to obstajal dogovor z družbo I., d. o. o., da bo del opreme glede na velikost ostal v skladiščnih prostorih I. M., d. o. o., dokler jih družba I., d. o. o., ne bo potrebovala, ter da premoženje, ki je predstavljalo to hladilno opremo nikakor ne bi moglo predstavljati premoženja, ki bi prišlo v poštev za poplačilo terjatev upnikov, predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem oškodovanja upnikov v izpodbijani pravnomočni sodbi, opirajoč se na izpoved prič in listinsko dokumentacijo, sprejeli in obrazložili sodišči prve in druge stopnje (sodba sodišča prve stopnje, stran 6 do 9, sodba sodišča druge stopnje, stran 3 do 4). Takšno zagovornikovo zatrjevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov od tistih, ki so sprejeti v izpodbijani pravnomočni sodbi, pomeni nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je pretežno vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.