Jedro

Če postopek ne teče v jeziku stranke, ji mora sodišče na njen predlog (ne glede na to, ali slednja po oceni sodišča razume slovenski jezik) omogočiti, da spremlja ustni postopek pred sodiščem v svojem jeziku po tolmaču. Stranke ni mogoče kaznovati zaradi zlorabe procesnih pravic, če zahteva spremljanje postopka v svojem jeziku po tolmaču, čeprav ima tudi sama status tolmača za slovenski jezik, ki pa ni njen materin jezik.

Pravica stranke do uporabe svojega jezika v postopku ni absolutna. Omejena je namreč z zakonom, ki podrobno opredeljuje njeno uresničitev. Stroški tolmača so del pravdnih stroškov, za njih velja, da jih sprva krije stranka, ki to storitev potrebuje, v danem primeru tožnik, sodišče pa zgolj, če bi bil tožnik oproščen plačila sodnih stroškov.

Zgolj opustitev originalnega podpisa na pritožnikovih vlogah lahko predstavlja le kršitev določb 105. člena ZPP, ki pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sklep sodišča o kaznovanju zaradi zlorabe procesnih pravic (II./4. točka izreka) razveljavi, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje s sklepom ni dopustilo sprememb tožbe z dne 21.12. in 23.12.2009, zavrnilo je ugovor tožnika zoper plačilni nalog z dne 29.12.2009 za izterjavo sodne takse ter tožnika kaznovalo zaradi zlorabe procesnih pravic z denarno kaznijo 1.300,00 EUR. S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži vrnitev v posest otroške sobe ter ostalega 3-sobnega stanovanja na naslovu Š. 1A, v 1. nadstropju, v izmeri 100 m2 ter izselitev toženca iz navedenih objektov. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v višini 861,78 EUR.

Zoper to odločbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede sklepa o kaznovanju navaja, da je sodišče ravnalo neustavno, globa, ki mu je bila izrečena, pa je nad zakonsko dopustno mero. Zahteva tožnika, da postopku sledi v maternem jeziku, temelji na 2. odstavku 6. člena in 3. odstavku 105. člena ZPP ter na 62. členu ustave. Taka zahteva ne more predstavljati zlorabe pravic v smislu 2. odstavka 11. člena ZPP, sodnik pa je zlorabil uradni položaj. Napačna je tudi ugotovitev, da kazen tožniku ne bo predstavljala prehudega finančnega bremena, saj je tožnik celo prosilec za socialno pomoč. Sodišče stranke ni poučilo, da ima pravico spremljati postopek v jeziku, ki ga zahteva. Gre za absolutno pravice stranke in s strani sodišča ni potrebno ugotavljati, ali stranka v takšni meri pozna slovenski jezik, da bi sledila postopku. Sodišče tudi ni odločilo o vlogi za oprostitev stroškov postopka, zato ne bi smelo izdati plačilnega naloga za izterjavo takse glede sklepa o izločitvi sodnika. Zahteva za izločitev sodnika je ustavna pravica. Sodišče je hudo kršilo vse procesne in ustavne pravice pritožnika, saj pritožnik kot stranka nikoli ni bil v skladu z zakonskimi predpisi udeležen v postopku. Nobena njegova vloga namreč ni bila lastnoročno podpisana s strani tožnika, sodnik pa slednjega ni povabil k dopolnilu oziroma popravku vloge. Ker vloge niso bile pravilno vložene, nimajo pravne veljavnosti. Sodišče ne bi smelo opraviti glavne obravnave, dokler ni bilo pravnomočno odločeno o vlogi zaradi izločitve sodnika. Sodnik je bil tudi kazensko ovaden zaradi utemeljenega suma zlorabe uradnega položaja in preprečevanja pravnega sredstva. Čeprav je bilo sodišče o tem obveščeno, ni reagiralo. Sodnik bi se moral izločiti tudi sam. Obravnava ne bi smela biti opravljena brez prisotnosti pritožnika. Sodišče mora razpisati drugo glavno obravnavo in opozoriti pritožnika na posledice, če ni prisoten. Sodišče je ravnalo nesramno, ko je zahtevo za delegacijo posredovalo vrhovnemu sodišču šele po izdaji sodbe 15.2.2010. Namen tega ravnanja je bil, da vrhovno sodišče zavrne vlogo za delegacijo. Dokler o vlogi za delegacijo ni bilo odločeno, sodišče o tožbi ne bi smelo odločati. Sodišče bi tudi moralo upoštevati vlagateljevo spremembo tožbe, se zaradi večje vrednosti spora izreči za nepristojno in zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Napačna je uporaba določila 286. člena ZPP, saj ima pritožnik pravico predlagati dokazila, če jih na prvi obravnavi ni mogel. Dokazi, ki so bili predlagani kasneje, v času prvega naroka še niso obstajali. Tožnik je že v letu 2006 zahteval v pisni pripravljalni vlogi sodnega izvedenca, da se ugotovi prava velikost stanovanja. To dejstvo je tožnik sporočil sodišču v vlogi z dne 21.12.2009 in zahteval, da se povabi sodnega izvedenca kot pričo. Kljub temu je sodišče dokazilo zavrglo. Kršena je bila pravica do enakopravnosti v postopku, saj tožniku ni bilo omogočeno dokazovanje kvadrature stanovanja, sodišče pa je zapisalo, da tega ni izkazal. Tožnik je to uveljavljal že v prvi pritožbi. V primeru večjega stanovanja bi toženec dolgoval tudi večje zneske. Sodišče ni upoštevalo prilog, vloženih 23. novembra 2009 in 23. decembra 2009, ko je pritožnik zahteval dostop do stanovanja in na novo odpovedal pogodbeno razmerje do toženca. Ta dokumentacija je pravnorelevantna. Kršitev načela enakopravnosti je sodišče zagrešilo tudi, ko ni odločilo o brezplačni pravni pomoči. Sodišče mora ne glede na odločbo službe za BPP o vlogah odločati samostojno. Sodišče je vlogo tožnika prejelo, vendar jo je sodnik očitno vrgel v koš, saj se vloga v spisu ne nahaja. Zaradi hude manipulacije v postopku je pritožnik zoper sodnika vložil kazensko ovadbo. Sodišče je tožniku kršilo pravico do uporabe svojega jezika. Če postopek ne poteka v maternem jeziku stranke, mora sodišče stranko opozoriti, da ima pravico spremljati postopek v jeziku, ki ga zahteva. Zakon nalaga sodišču, da mora po uradni dolžnosti zagotoviti stranki prevajanje. Sodišče je nepravilno ugotavljalo veljavnost pogodbe, nova pogodba bi namreč morala vsebovati vse, kar Obligacijski zakonik zahteva. Če pogodba ni v skladu z zakonom, je nična. Sodišče je tudi zmotno uporabilo določila ZPP, ko tožnika ni pozvalo, da dopolni svojo tožbo zaradi nerazumljivosti in nejasnosti glede odškodninskega zahtevka. Če bi sodišče upoštevalo načela strokovnosti, bi bila zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Sodišče v nasprotju z dokazili in spisom ugotavlja, da se je toženec dogovoril za mesečno najemnino v višini 50,00 EUR, čeprav je toženec sam izpovedal, da je bila dogovorjena najemnina za otroško sobo 60,00 EUR. Najemnina za 6 let bi tako znašala 4.320,00 EUR, kar pomeni, da je toženec v zamudi za celo leto. Tožnik poziva k strokovnosti in poštenosti postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob odločanju upoštevalo zgolj pritožbene navedbe tožnika iz njegovih vlog z dne 17.3.2010 in 19.3.2010, ostalih dopolnitev pritožbe pa ne, saj so bile vložene po izteku 15-dnevnega pritožbenega roka in so zato prepozne (2. odstavek 343. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep o kaznovanju z denarno kaznijo zaradi zlorabe procesnih pravic: Tožnik je že v tožbi, nato pa tudi v kasnejših vlogah, poudarjal, da je njegov materni jezik nemščina in zato zahteva tolmača za slovenski jezik (točka 4. tožbe z dne 8.8.2006). Po določilu 2. odstavka 6. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) imajo stranke in drugi udeleženci v postopku pravico, da uporabljajo svoj jezik v skladu z zakonom. To določilo je konkretizirano v 102. členu ZPP, ki omejuje pravico do uporabe maternega jezika na ustna procesna dejanja, pri čemer mora sodišče strankam na njihov predlog ali če ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik. S tem jim namreč zakon omogoča enakovrednejši položaj v postopku glede na udeležence, ki jezik obravnavanja štejejo kot svoj materni jezik. Sodišče torej mora spoštovati strankin predlog do uporabe svojega jezika tudi če oceni, da tega stranka zadostno razume. Strankin predlog, da želi postopek spremljati v maternem jeziku, zato ne more pomeniti zlorabe procesnih pravic, tudi če sodišče kasneje ugotovi, da stranka jezik obvlada do te mere, da ji je v tujini priznan status tolmača za ta jezik. Če bi sodišče v danem primeru postopalo skladno z zakonom in stranki naložilo, naj založi stroške za izvedbo prevajanja ustnih dejanj na naroku (gre namreč za del pravdnih stroškov po določilu 151. in 152. člena ZPP, ki jih mora predhodno založiti stranka sama), nato pa ukrepalo glede na strankin odziv, postopek tudi ne bi bil nič daljši. Nekorekten je zato očitek sodišča prve stopnje, da je bil postopek podaljšan prav zaradi zlorabe tožnikovih procesnih pravic. Tožnik je svojo pravico do spremljanja postopka v svojem jeziku namreč uveljavljal že v sami tožbi, pri čemer je ključno predvsem njegovo subjektivno dojemanje znanja jezika. Da tega ne obvlada do te mere, da bi se štel enakovrednega nasprotni stranki, pa je tožnik v svojih vlogah velikokrat poudaril. Zato je sodišče druge stopnje sklep o kaznovanju tožnika po določilu 3. odstavka 11. člena ZPP razveljavilo (na podlagi 3. točke 365. člena ZPP), saj je ocenilo, da tožnik pravice do uporabe svojega jezika, ki mu jo omogoča ZPP, ni zlorabljal in da torej ni podan dejanski stan iz 2. odstavka 11. člena ZPP.

O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora tožnika zoper plačilni nalog z dne 29.12.2009: Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno odmerilo plačilo sodne takse za sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika v višini 100,00 EUR po tarifni št. 3005 3. poglavja ZST. Določilo 1. odstavka 13. člena ZST namreč izrecno določa, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnemu plačilu takse ne učinkuje za takso za sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika, če je iz izreka in obrazložitve sklepa razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka ali spodkopavanja avtoritete sodišča. Po pregledu spisa pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da gre v danem primeru smiselno prav za takšno zahtevo, saj se tožnik v številnih vlogah žaljivo izraža tako do udeležencev postopka kot do sodišča in izloča vse sodnike, ki so v zadevi odločali. Pritožbene navedbe, da gre za strošek, ki bi ga moral biti tožnik oproščen, torej ne držijo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep o nedopustnosti sprememb tožbe z dne 21.12.2009 in 23.12.2009: Sodišče ni dopustilo sprememb tožbe, katerim je tožena stranka nasprotovala. S predlaganimi spremembami je tožnik namreč zahteval mesečno uporabnino za stanovanje v skupnem znesku 59.830,20 EUR, kar bi pomenilo, da bi o zadevi moralo odločiti drugo stvarno pristojno sodišče. Po izrecnem določilu 1. odstavka 185. člena ZPP sodišče šteje, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in je odveč pritožbeno razpravljanje tožnika o tem, da bi se sodišče moralo izreči za nepristojno ter zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Tako bi namreč ravnalo zgolj, če bi spremembo tožbe dopustilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika tudi glede tega sklepa zavrnilo in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

O pritožbi zoper sodbo: Pritožnik se v pritožbenem postopku ne more več sklicevati, da svojih vlog v postopku pred sodiščem prve stopnje ni lastnoročno podpisal ter so zato formalno pomanjkljive, sodišče pa ga ni pozvalo k popravi. Ta opustitev sodišča namreč za pritožnika ni imela procesnih negativnih posledic, saj je sodišče njegove vloge obravnavalo in se do njih opredeljevalo, kot da bi bile popolne. Zgolj opustitev originalnega podpisa na pritožnikovih vlogah tako lahko predstavlja le kršitev določb 105. člena ZPP, ki pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala. Poleg tega mora pritožnik relativne kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje po določilu 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je mogoče in je kasneje (razen če slednje brez svoje krivde ni mogel uveljavljati) pritožbeno sodišče ne sme več upoštevati.

Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ne sme opraviti glavne obravnave, dokler ni odločeno o vlogi za izločitev sodnika. Po določilu 1. odstavka 74. člena ZPP namreč sodnik lahko opravlja nadaljnja pravdna dejanja, razen izdaje odločbe, s katero je postopek končan, če gre za zahtevo za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP. Sodišče torej očitane procesne kršitve ni zagrešilo, poleg tega pa je bil predlog za izločitev naknadno zavrnjen.

Sodišče tudi ni kršilo postopkovnih določil, ko je zadevo zaključilo kljub temu, da je tožnik sredi naroka zapustil obravnavo, saj je s tem sam privolil v morebitne posledice njegove procesne neaktivnosti.

Namen delegacije pristojnosti po določilu 67. člena ZPP je omogočiti sodišču ali strankam, da se postopek lažje opravi (kar se nanaša predvsem na izvajanje dokazov), zasleduje torej načelo ekonomičnosti. V obravnavani zadevi, ko je sodišče postopek privedlo že skoraj do zaključka, bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti, da bi sodišče zadnji narok za glavno obravnavo preklicalo (predlog za delegacijo je bil vložen 2 dni pred narokom) in zadevo odstopilo vrhovnemu sodišču v odločitev. Sama izdelava sodbe pa ni opravilo, zaradi katerega bi bila delegacija sploh mogoča. Zato je pritožbeni očitek napačnega postopanja prvostopnega sodišča glede vloge za delegacijo pristojnosti neutemeljen.

Pritožnik si napačno razlaga določilo 4. odstavka 286. člena ZPP o navedbi novih dejstev in dokazov na kasnejših narokih, če jih brez krivde ni mogel navesti na prvem naroku za glavno obravnavo. Zgolj to, da je tožnik šele po prvem naroku za glavno obravnavo izven pravde pridobil cenitveno mnenje o velikosti stanovanja, namreč še ne pomeni, da takšnega mnenja ne bi mogel pridobiti pravočasno pred prvim narokom za glavno obravnavo oziroma bi takšno mnenje lahko vsaj napovedal. Poleg tega pa se izvedba tega dokaza ne nanaša na pravno odločilna dejstva, saj je bil predmet najemne pogodbe med strankama ves čas znan in konkretiziran, ne drži pa tudi pritožbena navedba, da bi tožnik izvedbo dokaza z izvedencem predlagal že v letu 2006 za ugotovitev kvadrature stanovanja. Cenilca je namreč predlagal zgolj za ugotovitev vrednosti stanovanja, katerega kvadratura do tedaj ni bila sporna. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pritožnikove pravice do izvedbe dokazov, ko ni izvedlo listinskih dokazov, priloženih k vlogama z dne 23.11.2009 in 23.12.2009, saj so se omenjene listine nanašale predvsem na predlagano spremembo tožbe, ki pa je sodišče ni dopustilo. Poleg tega tožnik zavrnitve izvedbe dokazov ni pravočasno grajal v smislu 286.b člena ZPP, zato se sedaj nanjo ne more sklicevati v smislu neenakega obravnavanja v postopku.

O zahtevi za brezplačno pravno pomoč primeru odloča Okrožno sodišče v Ljubljani v skladu s 3. odstavkom 2. člena ZBPP, zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče o tožnikovi zahtevi ni odločilo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče zahtevo pritožnika za BPP odstopilo pristojnemu sodišču ter tako ravnalo v skladu s 1. odstavkom 34. člena citiranega zakona. V spisu se nahaja tudi vloga pritožnika z dne 21.12.2009 za oprostitev sodnih stroškov (list. 244 spisa) ter nasprotne pritožbene navedbe, ki sodniku očitajo manipulacijo s postopkom, niso točne, temveč tendenciozno žaljive.

Sodišče je tožnika pozvalo, naj založi predujem za postavitev sodnega tolmača. Tožnik, ki tega ni storil, je sam privolil, da ustnih procesnih dejanj ne bo spremljal v svojem jeziku, temveč v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi in ga tudi sicer dobro obvlada (je tolmač za slovenski jezik). Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 9. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni bila zagrešena, zmotna pa je tudi tožnikova predstava, da je pravica stranke do uporabe svojega jezika v postopku absolutna. Omejena je namreč z zakonom, ki podrobno opredeljuje njeno uresničitev. Stroški tolmača so del pravdnih stroškov, za njih velja, da jih sprva krije stranka, ki to storitev potrebuje, v danem primeru tožnik, sodišče pa zgolj, če bi bil tožnik oproščen plačila sodnih stroškov. Ker sodišče ni v nasprotju z zakonom zavrnilo tožnikove zahteve po postavitvi tolmača, pa so nerelevantne in v nasprotju s stališči tožnika v njegovih vlogah tudi ostale pritožbene navedbe o tem, da tožnik ni bil ustrezno seznanjen o svoji pravici do uporabe jezika. Tožnik se te pravice namreč ves čas zaveda, vendar pa jo preširoko razlaga kot neomejeno in absolutno.

Sodišče prve stopnje je v 15. točki sodbe napisalo razloge, zakaj šteje, da je bila pogodba med strankama veljavno sklenjena (bila je sestavljena v pisni obliki, v njej sta določljiva tako predmet najema kot višina najemnine, izražala je voljo strank in bila že pretežno realizirana), zato zgolj pavšalne pritožbene navedbe o ničnosti pogodbe zaradi njene pomanjkljivosti niso utemeljene.

Sodišče tudi ni bilo dolžno pozvati tožnika na dopolnitev tožbe s postavitvijo zahtevka na plačilo odškodnine v višini 70.000,00 EUR. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov strank (1. odstavek 2. člena ZPP) in ni naloga sodišča, da strankam zahtevke oblikuje. S tem bi namreč favoriziralo posamezno stranko. Če je tožnik želel, da bi sodišče o plačilu odškodnine odločilo, bi moral postaviti tak tožbeni zahtevek.

Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 24.10.2006 zatrjevala, da sta se stranki dogovorili za najemnino za otroško sobo v višini 50,00 EUR mesečno oziroma 600,00 EUR letno, kar je bilo tudi poravnano za obdobje 6 let vnaprej dne 31.12.2004. To je potrdil tudi sam tožnik ob zaslišanju na naroku 26.10.2006. Res je sicer toženec ob zaslišanju navedel, da je bila najemnina dogovorjena v višini 60,00 EUR mesečno, vendar pa iz njegovih izpovedb sledi, da vztraja pri svojih trditvah, da je bila za 6 let vnaprej najemnina v celoti poravnana. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na izpraznitev in izročitev otroške sobe, saj tožnik ni izkazal, da bi ta prostor toženec uporabljal v nasprotju z njunim medsebojnim dogovorom ter da za uporabo ne bi imel pravne podlage.

Glede na vse navedeno so pritožbene navedbe tožnika zoper sodbo neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi moralo sodišče druge stopnje paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je slednje pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.