Jedro

V zvezi s poročili OLAF-a, ki državam zagotavlja pomoč Komisije pri delovanju za zaščito interesov Evropske skupnosti pred goljufijami, izdelanimi na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 515/97 z dne 13. 3. 1997 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic o sodelovanju med njimi in Komisijo zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje je v 9. členu določeno, da po zaključku preiskave, ki jo izvede urad, ta pod vodstvom direktorja pripravi poročilo, v katerem navede ugotovljena dejstva, morebitno finančno izgubo in ugotovitve preiskave vključno s priporočili direktorja urada o ukrepih, ki jih je treba sprejeti. Tako pripravljena poročila so dopustni dokazi v upravnih in sodnih postopkih države članice, v katerih se njihova uporaba izkaže za potrebno, na isti način in pod istimi pogoji kakor upravna poročila, ki jih pripravljajo nacionalni upravni inšpektorji. Za ta poročila veljajo ista pravila ocenjevanja, kakor veljajo za upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji, in so tem poročilom enakovredna. O dokazni vrednosti poročil OLAF se je Vrhovno sodišče že izreklo in ugotovilo, da so po navedenih predpisih Poročila OLAF-a dopustni dokazi v postopkih pred nacionalnimi organi, vendar pa morajo ti organi po stališču Vrhovnega sodišča v okoliščinah konkretnih primerov presoditi, ali so ti dokazi zadostni za odločitev. Po sodni praksi SEU morajo namreč nacionalni organi, če poročilo OLAF-a vsebuje le splošen opis zadevnega položaja, svoje zaključke utemeljiti še z dodatnimi dokazi.

V zvezi z navedbami, da je naknadni vknjižbi carinskega dolga na podlagi b. točke drugega odstavka 220. člena Carinskega zakonika lahko nasprotovala s sklicevanjem, da je ravnala v dobri veri, da napake carinskih organov ni mogla ugotoviti in da je ravnala skladno s predpisi v zvezi s carinsko deklaracijo, sodišče dodaja, da potrdila organov tretjih držav o nepreferencialnem poreklu blaga nimajo pri uporabi protidampinških pravil EU nobene vloge in da na njihovi podlagi zavezanec za plačilo carinskega dolga ne more graditi legitimnega pričakovanja za nasprotovanje naknadni vknjižbi carinskega dolga.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo št. DT 4242-65/2011-53 z dne 25. 8. 2015 v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 215/2014 z dne 13. 3. 2015 v ponovnem postopku ugotovila, da je bilo po štirinajstih, v izreku navedenih carinskih deklaracijah Izpostave Terminal Sežana, vloženih in sprejetih v obdobju od 13. 9. 2010 do 21. 4. 2011, ki jih je vložil deklarant družba A. d.o.o., Koper kot posredni zastopnik uvoznika, to je tožeče stranke, v prost promet v okviru davčno oproščene dobave v drugo državo članico sproščeno blago, ki je bilo deklarirano kot „silicon metal s poreklom iz Tajvana“, po poreklu iz LR Kitajske (1. točka izreka), določila carinski dolg iz naslova protidampinških dajatev za blago iz 1. točke izreka v skupnem znesku 156.900,17 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 2.234,62 EUR, kot je za posamezno deklaracijo izkazano v priloženi Tabeli št. 1, ki je sestavni del te odločbe (2. točka izreka), ugotovila, da je dolžnik za carinski dolg po tej odločbi uvoznik blaga - tožeča stranka in da je dolg iz 2. točke izreka poravnal deklarant, družba A. d.o.o. Koper, ki mu je v zadevi izdana pravnomočna odločba DT 4242-65/2011-27 z dne 1. 8. 2013 (3. in 4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sledi, da je bilo v ponovljenem postopku naknadnega preverjanja carinskih deklaracij na podlagi 13. in 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Carinski zakonik) na podlagi obvestil Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) v zvezi z obravnavanimi pošiljkami silicija ugotovljeno, da je bil silicij na Tajvan uvožen iz Ljudske republike Kitajske, na Tajvanu pa podvržen minimalnemu postopku obdelave, ki ne podeljuje porekla v smislu 24. člena Carinskega zakonika. Ker je silicij ohranil kitajsko poreklo, je carinski organ tožeči stranki kot carinskemu dolžniku naknadno obračunal protidampinške dajatve po stopnji 19% na podlagi Izvedbene Uredbe Sveta EU št. 467/2010 z dne 25. maja 2010 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve za uvoz silicija iz Ljudske Republike Kitajske in ugotovil, da je carinski dolg poravnal deklarant na podlagi pravnomočne odločbe z dne 1. 8. 2013. 3. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 498-1-74/2015-3 z dne 29. 7. 2016 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno stroškovno zavrnilo in v svojih razlogih potrdilo izpodbijano odločitev in izčrpne razloge prve stopnje kot pravilne ter skladne z zakonom in z napotki Upravnega sodišča. 4. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se postopek ustavi, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Predlaga vpogled v upravne spise tožene stranke, vključno s predloženim zapisnikom razprave pri sodišču v Düsseldorfu z dne 1. 12. 2010, z odločilnim mnenjem izvedenca Friedrich-a v tem zapisniku in prilogo sodišča v Düsseldorfu k temu zapisniku s pravno obrazložitvijo sodišča in predloženimi sodbami sodišč v Nemčiji in na Poljskem, vpogled sodnih spisov naslovnega sodišča III U 69/2015 in III U 181/2014 in tožbi priloženih listin - odločbe tožene stranke DT 4242-267/2016 z dne 28. 4. 2016, odločbe tožene stranke DT 4242-22/2012 z dne 17. 6. 2015, sodbe Finančnega sodišča v Hamburgu opr. št. 4 K 84/14 z dne 11. 9. 2015 z delnim prevodom, sodbe Finančnega sodišča v Celovcu št. GZ.RV/4200075/2014 z dne 4. 3. 2015, zapisnika družbe B. z dne 12. 9. 2012 (ki je bil posredovan OLAF-u, ta pa ga ni vključil v svojo dokumentacijo), mnenja metalurškega izvedenca prof. C.C. z dne 22. 11. 2012 s prevodom, Analize silicija – nacionalna univerza v Taipeiu (26. 10. 2011) in sodbe Sodišča EU št. C-373/08 ter izvedbo dokaza z izvedencem metalurške stroke in z zaslišanjem direktorja tožeče stranke.

6. Uvodoma pojasnjuje, da je tožena stranka v povsem enaki zadevi (le po drugih carinskih deklaracijah) v ponovnem postopku po sodbi Upravnega sodišča III U 69/2015 postopek ustavila z odločbo DT 4242-267/2016-5 z dne 28. 4. 2016 in da je postopek v enaki zadevi je ustavila tudi v ponovnem postopku po sodbi Upravnega sodišča III U 181/2014 z dne 19. 2. 2015 (odločba DT 4242-22/21012 z dne 17. 6. 2015).

7. V obravnavani zadevi je po navedbah tožbe tožena stranka, ob vsebinsko enakih napotkih sodišča, ravnala drugače, kot v obeh zgoraj navedenih zadevah. Kljub napotku sodišča ustrezen dokazni postopek ni bil izveden. Prvostopenjski organ zgolj ponovi ugotovitve OLAF-a in s tem tožeči stranki ne omogoči njihovega izpodbijanja. Tožeča stranka je zato že v pritožbenem postopku uveljavljala kršitev načel iz 8., 9., 10. in 12. člena ZUP-a. Stališče, da proti dokazom OLAF-a ni mogoč noben drug (nasprotni) dokaz, je pravno nesprejemljivo. Poročila OLAF-a sama po sebi ne morejo imeti nič večje dokazne moči, kot vsi drugi dokazi, ki zadevajo dokazovanje odločilnih dejstev. Razlogi, ki jih za zavrnitev pritožbe (zlasti o dokazni moči ugotovitev OLAF-a) navede pritožbeni organ, so neutemeljeni in v neposrednem nasprotju z napotki naslovnega sodišča. Tako v ponovljenem postopku ugotavlja, da je prvostopni organ na podlagi OLAF-ovega gradiva ter v skladu z napotki naslovnega sodišča ponovno ugotovil, da je bilo zadevno blago s tajvanskim nepreferencialnim poreklom sproščeno v prost promet po poreklu iz LR Kitajske in s tem podvrženo obračunu protidampinške dajatve. Ugotovitev oceni kot pravilno in utemeljeno, pri čemer ugotovitvam OLAF-a pripisuje največjo težo oziroma jih obravnava kot neizpodbitne. Tudi pritožbeni organ se v obrazložitvi svoje odločbe v pretežni meri sklicuje na ugotovitve OLAF-a oziroma komisije za preiskave in jih vsebinsko povzema, ne da bi se kritično opredelil do vsebinskih navedb tožeče stranke, ki je te ugotovitve argumentirano izpodbijala. Pritožbeni organ celo meni, da prvostopenjskemu organu ni treba ponovno ugotavljati dejstev, ki jih je že ugotovil OLAF. Tožeči stranki posledično ni bil zagotovljen pošten postopek, v katerem bi se lahko s svojimi trditvami in dokazi zoperstavila poročilu OLAF-a, ki ga, kot rečeno, tudi pritožbeni organ še vedno obravnava kot neizpodbitno, zaradi česar naj bi izvedba ostalih dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, sploh ne bila potrebna. Tako se kot povsem nesprejemljivo pokaže stališče, da so ugotovitve OLAF-a oziroma komisije za preiskave, v kateri so se presojale iste okoliščine in dokazi, kot v predmetnem postopku, bile zadostna podlaga, da je Svet Evropske unije sprejel Izvedbeno uredbo 311/13, ki je za vse članice zavezujoča, in da bi zato te ugotovitve morale biti zadostne za odločitev tudi v tem postopku.

8. Tako ni dokazov za stališče pritožbenega organa, da v obravnavanem primeru postopki predelave silicija, opravljeni na Tajvanu, vključujejo njegov preprost postopek prečiščevanja, presejanja in drobljenja, s katerim so odstranili nekatere površinske nečistoče, kot sta oksidacija in prah, niso pa odstranili zlasti glavnih nečistoč znotraj silicijevih grudic, zaradi česar naj bi predelani izdelek ohranil enake osnovne fizikalne in tehnične lastnosti kot zadevni izdelek. Pritožbeni organ v nadaljevanju navaja, da trditev tožeče stranke v postopku na prvi stopnji ni mogoče potrditi tudi zato, ker v preiskavi ni bil omogočen vpogled v celotni proizvodni proces, pa tudi zaradi ugotovitev profesorja C.C., ko po stališču pritožbenega organa ni mogoče podati merodajnih zaključkov o prečiščevanju silicija. Tako pritožbeni organ sklene, da v zadevi ni sporno, da je prišlo do mehanske obdelave, saj OLAF to sam ugotavlja, drugo pa je vprašanje, ali je bila na Tajvanu v smislu 24. člena CZ opravljena bistvena gospodarsko upravičena predelava ali obdelava, katere izid je izdelava novega proizvoda ali predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje. Pri odgovoru na to vprašanje se pritožbeni organ ponovno sklicuje na ugotovitve OLAF-a, da je preiskava pokazala, da proces prečiščevanja znaša manj kot 5% skupnih stroškov, da razlika v ceni nikoli ni bila večja od 11% ter da so imeli izdelki, ki jih je skupina izvoznikov izvozila in prodala za izvoz, večinoma enake deklaracije. Pritožbeni organ dejansko priznava, da bi za pridobitev tajvanskega porekla blaga lahko zadostovala tudi mehanska obdelava, hkrati pa ugotavlja (na strani 14), da je potrebno za odstranitev notranjih nečistoč grudic silicija opraviti „kemično obdelavo ali postopek taljenja“, kar je notranje nasprotujoča in neverodostojna argumentacija.

9. V zadevi gre za vprašanje, ki zadeva odstranitev žlindre na blagu v Tajvanu oziroma za vprašanje, v kolikšni meri so se silicijevi kosi očistili žlindre. Tožeča stranka je že v pripombah na zapisnik opozorila, da izdelana strokovna mnenja in sodbe drugih sodišč v državah EU (Nemčije, Poljske, Avstrije, Nizozemske, Litve) dokazujejo vsaj verjetnost, da je bilo izločenih najmanj 80 % obstoječih nečistoč, in s tem zavračajo dokazno vrednost OLAF-ovih ugotovitev glede porekla ter sledijo mnenju stroke glede metalurških vidikov predelave na Tajvanu v skladu s pravnimi naziranji sodišča EU.

10. V tej zvezi tožeča stranka izpostavlja odločitev Finančnega sodišča v Hamburgu št. 4 K 84/2014 z dne 11. 9. 2015, v kateri je sodišče ugotovilo, da OLAF in Carinski organ nista zanesljivo dokazala niti kitajskega izvora izhodiščnega materiala za silicij (in se zato ni opredeljevalo do vprašanja spremembe porekla zaradi predelave ali obdelave silicija in do vprašanja utemeljenosti sklicevanja tožeče stranke na prepoved naknadnega carinjenja po drugem odstavku 220. člena Carinskega zakonika) in sodbo Zveznega finančnega sodišča v Celovcu GZ.RV/4200075/2014 z dne 4. 3. 2015, v kateri je sodišče potrdilo pravna naziranja tožeče stranke glede razlage 24. člena Carinskega zakonika EU. Po ugotovitvah finančnega sodišča je predelava silicija na Tajvanu z lomljenjem, presejanjem in odstranjevanjem žlindre privedla do kvalitativne spremembe silicija. Na ta način so bile odstranjene nekovinske primesi in del kovinskih primesi, pri čemer je treba upoštevati namen uporabe silicija v aluminijski industriji, pri kateri kovinski elementi v siliciju niso nečistoče. Zato je sodišče sledilo mnenjem izvedencev, ki jih je predložila tožeča stranka, po katerih je bilo s predelavo na Tajvanu odstranjenih več kot 80 % nečistoč. Ob upoštevanju namena uporabe, pri kateri kovinske primesi niso nečistoče, so lahko osnova za izračun odstotka deleža predelave samo nekovinske nečistoče, ki pa so bile večinoma odstranjene z odstranjevanjem žlindre na silicijevih kosih. Avstrijsko finančno sodišče je ponovno potrdilo, da je treba pri oceni predelave upoštevati namen predelave in zato ni sledilo ugotovitvam OLAF-a, ki tega namena ni upošteval. 11. Tožena stranka v izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi po navedbah tožbe ni navedla razlogov, s katerimi bi izpodbila ugotovitve izvedencev, ki so svoja strokovna mnenja že podali. Opredelila se tudi ni do vsebine sodb in zapisnika nemškega sodišča, s katerimi je tožeča stranka utemeljila svoja zatrjevanja. Zato tožeča stranka v tem delu povzema svoje pritožbene navedbe, da se tožena stranka ni opredelila do zapisnika nemškega sodišča Finanzgericht Düsseldorf št. 4K 361/08z, iz katerega izhaja metalurška ocena izvedenca prof. C.C., ki jo je sprejelo in potrdilo sodišče, kot sledi: a) „ Po pravilih Evropske komisije, štev. 4, zadošča, da ima proizvod druge fizikalne ali kemijske lastnosti („ physical or chemical characteristics“) kot pa izhodiščni material. b) Silicij, ki je bil očiščen tako, kot je bil očiščen na Tajvanu pred izvedbo predmetnih uvozov, ima posledično druge kemijske lastnosti kot silicij, ki je bil uvožen iz Kitajske. Sicer gre pri siliciju iz Ljudske Republike Kitajske, ki je obdelan, fizikalno in kemično za isti material, vendar je treba upoštevati, da je šlo prvotno za spojeni material, ki je uporaben šele po odstranitvi žlindre. Čeprav se silicij sam ne spremeni, se bistveno spremeni čistost proizvoda. V namen aluminijastih zlitin moteče nečistoče so odstranjene, tako da se je spremenila bistvena lastnost blaga.“ Kot dodatni dokaz za svoja zatrjevanja (v okviru upravnega spora) je tožeča stranka predložila tudi mnenje izvedenca prof. C.C. z dne 22. 11. 2012 s prevodom, v katerem je izvedenec potrdil svoje ugotovitve pri sodišču in povzel (cit.): 1. „ Pri metalurškem siliciju elementi Al, Fe in Ca za namen uporabe zlitin niso nečistoče. 2. Primeri izhodnega materiala, ki so bili na razpolago, jasno kažejo nekovinske primesi v % obsegu. Na fotografijah po predelavi kot tudi na fotografijah končnega izdelka, ki so bile dane na razpolago, le-te niso več vidne. Zato se lahko ugotovi, da je prišlo do bistvene spremembe. 3. Posredno s tem je potrjena tudi procesna usposobljenost naprave, na kateri je bilo opravljeno čiščenje.“ Tudi v zvezi s tem se tožena stranka v odločbi ne izreče in z vztrajnim ponavljanjem dejstev, ki jih je ugotovil OLAF, onemogoča pošten kontradiktoren dokazni postopek in zanika svojo samostojnost pri odločanju. Tožena stranka brez utemeljenega razloga v dokazni postopek ni pritegnila izvedenca metalurške stroke, hkrati pa vztrajala pri zmotnih navedbah OLAF-a, ki meri nečistoče oziroma njihov odstotek le za tak silicij, ki se uporablja v druge namene in posledično zmotno ugotavlja, da se je z obdelavo pri izvozniku na Tajvanu zmanjšala raven nečistoč lahko le za približno 31 procentov.

12. Tožena stranka ob sklicevanju na sodbo sodišča EU št. C 373/08 ugotavlja, da je zadnja predelava v smislu 24. člena CZ „bistvena“ samo, če ima njen proizvod posebne lastnosti in sestavo, ki jih pred to predelavo ali obdelavo ni imel, v obravnavani zadevi pa postopki predelave (ločevanje, drobljenje, čiščenje, sejanje, razvrščanje, pakiranje silicija) niso v ničemer spremenili značilnosti in sestave proizvoda, ker je na koncu postopkov predelave ostal metalurški silicij, ki služi izdelavi zlitin z aluminijem, postopek, ki se je odvijal v mešalniku (drgnenje med sabo) pa je povzročil samo odstranitev žlindre in sledi žlindre iz površine, pri čemer naj ne bi šlo za premišljeno in nadzorovano zmanjšanje velikosti delcev, saj naj bi se material še nadalje obdeloval s presejanjem in drobljenjem, ravno tako pa ni povzročil niti kemijske niti fizikalne spremembe osnovnega materiala. Navedene ugotovitve po navedbah tožbe za obravnavani primer niso pravilne oziroma odločilne. Iz sodbe sodišča EU št. C-373/08 namreč sledi, da je treba pri uporabi meril glede ocene kakovostnih sprememb značilnosti silicija in razlikovanja med osnovnim in predelanim proizvodom upoštevati tudi namen uporabe (52. in 53. odstavek sodbe), česar tožena stranka, kljub opozorilom tožeče stranke, ni upoštevala. Odstranitev žlindre silicijevih kosov v obravnavani zadevi izpolnjuje celo oba pogoja, ker je tako odstranjenih 80% (ali več) nečistoč (to je žlindre in njenih kovinskih primesi) in ta stopnja čistosti omogoča šele uporabo(nost) silicija za aluminijaste zlitine. Gre torej za bistveno spremembo. Poleg tega izdelek na ta način tudi pridobi drugačne fizikalne in kemične lastnosti kot vhodna snov, ki je prežeta z žlindro in njenimi kovinskimi primesmi. Nazadnje gre tudi za premišljeno in nadzorovano zmanjšanje delcev izdelka, zaradi katerega ima izdelek določeno velikost in površino, od katere (površine) je odstranjena žlindra. Zato tožeča stranka vztraja, da za odstranjevanje žlindre ni potrebna nobena kemična obdelava ali postopek taljenja, kadar gre za namen uporabe v aluminijski industriji. Zato vztraja tudi (na to je opozorila že v pripombah na zapisnik z dne 17. 8. 2015), da se je OLAF do vprašanja predelave ali obdelave opredeljeval po napačnem merilu, ki ne upošteva namena uporabe.

13. Do dokaznega predloga tožeče stranke za postavitev izvedenca s področja metalurgije se tožena stranka ni pravilno opredelila. Tožeča stranka je postavitev izvedenca predlagala zaradi izdelave celovitega izvedenskega mnenja in ne zgolj zaslišanje izvedenca, kot zmotno ugotavlja tožena stranka. Nesprejemljivi pa so tudi razlogi, s katerimi utemelji zavrnitev dokaznega predloga. Tožena stranka očitno ne razume, da z njim tožeča stranka utemeljuje svoje navedbe o odločilnih dejstvih, ki sledijo ugotovitvam prof. C.C. 14. V postopku na prvi in drugi stopnji so bila po navedenem prekršena načela materialne resnice (8. člen ZUP), zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in proste presoje dokazov (10. člen ZUP) v zvezi s 164. členom ZUP, kar vse je vplivalo na pravilnost izdane odločbe in torej predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

15. Tožena stranka je načelo zaslišanja stranke kršila tudi z zavrnitvijo predlaganega zaslišanja direktorja tožeče stranke, saj je njegova izpovedba pomembna tudi glede vprašanja, ali je tožeča stranka ravnala v dobri veri. Tožena stranka namreč neutemeljeno vztraja tudi pri tem, da je dokazno breme povsem na strani tožeče stranke in v tej zvezi napačno citira sodbo sodišča EU št. C-293/04, ki se nanaša zgolj na vprašanje uporabe člena 220 (2)(b) Uredbe štev. 2913/92 oz. št. 2700/2000 v zvezi s preferenčnimi potrdili, kar pa ni zadevni primer. Po citirani Uredbi se naknadna vknjižba carinskega dolga ne opravi, če je bil znesek zakonsko dolgovanih terjatev vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Ostali stavki (2)(b) urejajo dokazno breme le v zvezi s preferencialnimi potrdili, kjer pa gre za povsem drugačne konstelacije, pri katerih „zavezanec“ uveljavlja „preferenco“, to je davčno olajšavo, medtem, ko gre tukaj za veljavna „nepreferenčna“ potrdila Tajvana. Preložitev dokaznega bremena na tožečo stranko zato velja le pod pogojem, da a) gre za preferencialno potrdilo in b) da so bila potrdila izdana na osnovi nepravilnih dejstev, ki jih je predložil izvoznik. Tožeča stranka se torej lahko sklicuje, da je ravnala v dobri veri, da napake carinskih organov ni mogla ugotoviti in da je ravnala skladno s predpisi v zvezi s carinsko deklaracijo. Glede njene dobre vere ne more biti dvoma, ker je lahko zaupala v pravilnost potrdil o poreklu tajvanskih oblasti, tudi ker je poprej preverila, da je šlo na Tajvanu za relevantne postopke obdelave in predelave. Drugačne ugotovitve tožene stranke so brez podlage. Tožena in ne tožeča stranka bi morala v tem primeru dokazati, a) da je izvor blaga na Kitajskem, in b) da obdelava silicijevih kosov na Tajvanu ni privedla do spremembe porekla (pod pogojem, da je bilo blago kitajskega porekla). Dokazano pa ni ne eno ne drugo, ker je prihajalo blago na Tajvan iz različnih držav, ker je del blaga na Tajvanu celo dosegel drugo klasifikacijo (kar pa niti ni nujno za spremembo porekla), ker ima blago veljavna tajvanska potrdila o poreklu in ker po tolikih letih preprosto ni nobenih zanesljivih dokazov proti tajvanskemu poreklu. O tem, da je prišlo na Tajvanu (vsaj) do mehanske obdelave in odstranitve žlindre, pa ni spora.

16. Zaključki tožene stranke o napačni deklaraciji porekla blaga so nepravilni in neutemeljeni, saj tožena stranka brez podlage v resničnih dejstvih ugotavlja, da so družbe, ki naj bi delovale kot en subjekt, ves silicij uvozile iz Kitajske, enako tudi blago, ki je predmet tega postopka. Takšni zaključki so posledica nekritičnega sprejemanja ugotovitev OLAF-a, ki jim tožena stranka v tej zadevi (v drugih istovrstnih zadevah pa ne več) v nasprotju z načelom samostojnosti pri odločanju še vedno pripisuje značaj neizpodbitnih dejstev, posledično pa toženi stranki onemogoča uveljavljanje procesnih pravic.

17. Izpodbijana odločba po navedenem temelji na nepravilni uporabi materialnega in procesnega prava ter posledično na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

18. Tožena stranka v odgovoru na tožbo obrazloženo prereka navedbe tožeče stranke ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih.

19. S pripravljalno vlogo tožena stranka sodišče seznanja s poročilom Finančne uprave RS AM/2010/018 z dne 5. 8. 2016 o zaključku in končnem stanju zadeve, ki se je pred naslovnim sodiščem vodila pod opr. št. III U 69/2015 in s stališčem OLAF-a, zavzetega v tej zadevi, ki je vsebinsko identična tu obravnavani. Tožeča stranka navedbam nasprotuje, ker so neutemeljene in za ta upravni spor pravno nepomembne. Listina, ki je predložena v tujem jeziku, se skladno s procesnim zakonom tudi ne more upoštevati kot dokaz. Sicer pa tožeča stranka nasprotuje stališču OLAF-a, da končni namen predelave ni relevanten in poudarja, da OLAF namenoma prezre stališče, ki ga je v sodbi C-373/08 zavzelo sodišče EU.

20. Tožba ni utemeljena.

21. Po pregledu spisov, izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev obrazložena in z razlogi, s katerimi je utemeljena zavrnitev pripomb na zapisnik. Pravilni in skladni z zakonom pa so po presoji sodišča tudi razlogi, s katerimi je utemeljena zavrnitev pritožbenih ugovorov, pri katerih tožnik vztraja tudi v upravnem sporu. Sodišče jih zato v celoti ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

22. Zatrjevane neskladnosti izpodbijane odločbe z napotki sodbe naslovnega sodišča III U 125/2014-12 z dne 13. 3. 2015 sodišče ne ugotavlja. V prvem sojenju je namreč sodišče razloge odločitve ocenilo kot bistveno pomanjkljive, ker iz njih po presoji sodišča ni bilo razvidno, zakaj kljub ugotovitvi, da se je uvoženi silicij na Tajvanu predeloval in obdeloval, ne gre za primer, ko bi se po sodbi sodišča EU C-373/08 blagu lahko podelilo drugo poreklo blaga. Zato je izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki z napotkom, da ugotovljeno procesno kršitev odpravi ter dokazni postopek po potrebi dopolni, tožeči stranki pa omogoči, da se izreče do vseh dokazov, s katerimi bo odločitev utemeljevala. Iz izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi sledi, da je bilo v ponovljenem postopku preučeno vse gradivo, ki ga je posredoval OLAF v zvezi s preiskavo uvoza silicijeve kovine s Tajvana v Evropsko skupnost, pod oznako AM 2010/018 in AM 2010/018- (2011) S01 (št. OF/2010/0827), vključno s Poročilom o misiji („Mision report“) z oznako THOR (2013)11413 – 7. 5. 2013 , ki ga je izdal po opravljeni drugi misiji na Tajvanu in Končnim poročilom („Final report“) z oznako THOR(2013)30460 – 28. 11.2013, da je bila tožeča stranka v postopku pred izdajo odločbe seznanjena z vsemi dokazi in ugotovitvami (zapisnik z dne 8. 7. 2015) tožene stranke in se o njih izrekla v pripombah na zapisnik, ki jih organ prve stopnje v odločbi obrazloženo zavrne.

23. Neutemeljeno je tudi tožbeno stališče, da ustavitev (ponovljenih) postopkov po sodbah naslovnega sodišča III U 181/2014 z dne 18. 2. 2015 in III U 69/2015 z dne 8. 1. 2016, iz razloga vezanosti tožene stranke na lastne predhodne odločitve, narekuje enako odločitev tudi v obravnavani zadevi. Kot v odgovoru na tožbo skladno s podatki predloženih spisov opozori tožena stranka, gre v zadevi DT 4242-22/2012 za drugega izvoznika (družbo D.), ki je bil v času preiskave v postopku likvidacije in so bile možnosti za preiskavo omejene, v zadevi DT 4242-3/2014 pa so bili sicer obravnavani primeri deklaracij istega izvoznika (družbe E.), vendar deklaracije niso bile vključene v seznam uvozov in izvozov, ki jih je pripravil BOFT in ki predstavlja ključni dokaz o kitajskem izvoru silicija v obravnavanem primeru.

24. O odločitvi Finančnega sodišča v Hamburgu št. 4 K 84/2014 z dne 11. 9. 2015, ki jo je tožeča stranka predložila z dopolnitvijo pritožbe, se tožena stranka izreče na 11. in 12. strani odločbe o pritožbi. Navedena sodba je bila po neprerekani ugotovitvi tožene stranke tudi edina, ki jo je ob sklicevanju na sodbe sodišč v državah EU predložila tožeča stranka. Opredeli se tudi do strokovnih mnenj, na katere se sklicuje tožeča stranka, vključno do predloženega mnenja izvedenca prof. C.C. (na 13. strani odločbe o pritožbi). Drugačna tožbena trditev je neskladna z razlogi odločbe o pritožbi in jo sodišče zato kot neutemeljeno zavrača. 25. V zvezi s poročili OLAF-a, ki državam zagotavlja pomoč Komisije pri delovanju za zaščito interesov Evropske skupnosti pred goljufijami, izdelanimi na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 515/97 z dne 13. 3. 1997 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic o sodelovanju med njimi in Komisijo zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje (v nadaljevanju Uredba Sveta (ES) št. 515/97)1 je v 9. členu Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 5. 1999 o preiskavah, ki jih izvaja OLAF (v nadaljevanju Uredba (ES) št. 1073/1999) določeno, da po zaključku preiskave, ki jo izvede urad, ta pod vodstvom direktorja pripravi poročilo, v katerem navede ugotovljena dejstva, morebitno finančno izgubo in ugotovitve preiskave vključno s priporočili direktorja urada o ukrepih, ki jih je treba sprejeti. Tako pripravljena poročila so dopustni dokazi v upravnih in sodnih postopkih države članice, v katerih se njihova uporaba izkaže za potrebno, na isti način in pod istimi pogoji kakor upravna poročila, ki jih pripravljajo nacionalni upravni inšpektorji. Za ta poročila veljajo ista pravila ocenjevanja, kakor veljajo za upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji, in so tem poročilom enakovredna. O dokazni vrednosti poročil OLAF se je Vrhovno sodišče že izreklo v sodbi X Ips 160/2016 z dne 14. 2. 2018 in ugotovilo, da so po navedenih predpisih Poročila OLAF-a dopustni dokazi v postopkih pred nacionalnimi organi, vendar pa morajo ti organi po stališču Vrhovnega sodišča v okoliščinah konkretnih primerov presoditi, ali so ti dokazi zadostni za odločitev. Po sodni praksi SEU morajo namreč nacionalni organi, če poročilo OLAF-a vsebuje le splošen opis zadevnega položaja, svoje zaključke utemeljiti še z dodatnimi dokazi (o tem SEU v zadevi C-407/16 z dne 26. oktobra 2017, 54. do 62. točka obrazložitve in v zadevi C-47/16 z dne 16. marca 2017, 48. točka).

26. V obravnavani zadevi sodišče v nasprotju s tožbenimi navedbami ugotavlja, da so Poročila in drugi listinski dokazi, ki so jim bili priloženi, v izpodbijani odločbi konkretno navedeni in nedvomno tudi dokazno ocenjeni. Dejstva, ki jih na podlagi posredovanih dokazov v izpodbijani odločbi ugotavlja davčni organ, so konkretna in tudi po presoji sodišča predstavljajo zadostno podlago za sprejem izpodbijane odločitve. Očitek, da so bili obravnavani dokazi v postopku upravnega odločanja v nasprotju s procesnim zakonom obravnavani kot neizpodbitni, ne drži. Kot že navedeno, je bila tožena stranka z dokazi in dejstvi, ki se ugotavljajo na njihovi podlagi v celoti seznanjena pred izdajo izpodbijane odločbe. Omogočeno ji je bilo tudi, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, kar je tudi storila. Pri tem pa velja poudariti, da ugotovitvam o obravnavanih uvozih kitajskega silicija in o postopku in rezultatih čiščenja v dejanskem pogledu ni ugovarjala niti ni predložila prepričljivih dokazov o nasprotnem od ugotovljenega. Kopije poročil o vzorčni analizi Nacionalne univerze v Taipeiu z dne 5. oktobra 2011 in 21. julija 2011 je tožeča stranka predložila že tekom preiskave, njihova dokazna vrednost pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe z obširno utemeljitvijo ocenjena kot neustrezna.

27. Da zadevni silicij izvira iz LR Kitajske, je v obravnavani zadevi dokazano, saj je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi, dokaze za zadevne primere priskrbel BOFT (tajvanski urad za zunanjo trgovino) – v obliki seznama preiskovalnih pošiljk za izvozno družbo E. Kot v odgovoru na tožbo poudari tožena stranka, so v seznam vneseni podatki o zadevnih primerih izvozov iz Tajvana v Slovenijo (pri katerih je navedena številka izvozne deklaracije in številka potrdila o poreklu, ki je vpisana tudi v uvozno deklaracijo v Sloveniji (deklaracije se nahajajo v zadevi 4248-32/2011) in uparjeni z uvozi tega blaga iz Kitajske na Tajvan (pri katerih je navedena številka uvozne deklaracije in poreklo „China“). V seznamu se obravnavani primeri nahajajo pod zap. št. 128, 129, 135, 141,150,152, od 163 do 168, 172 in 173. Tožbeno trditev, da izvor blaga na Kitajskem ni dokazan, zato sodišče zavrača kot pavšalno in neskladno s podatki spisov.

28. Glede samega postopka čiščenja pa iz izpodbijane odločbe sledi, da izvoznik v postopku preiskave zagovarjal stališče, da gre za tajno ključno tehnologijo, ki je niso pripravljeni razkriti. OLAF je ugotovil, da se čiščenje silicija odvija v skladiščnem prostoru; postavljena je ena proizvodna linija, sestavljena iz vrtljivega bobna (mešalnika), v katerem se odvija „mehansko čiščenje“, ki mu sledi presejanje, drobljenje in pakiranje. Izvoznik je za blago, ki ga je izvažal, izdajal analizne cerifikate (Certificate of Quality Analysis), ki so bili priloženi tudi v zadevnih deklaracijah; s tem je dajal vtis, da ima Oddelek za nadzor kakovosti. Vendar se je v preiskavi pokazalo, da nimajo nobenega laboratorija, ne vodijo nobenih evidenc o morebitnem prečiščevanju, na internetnih straneh pa se predstavljajo s sliko peči, vzeto s spletne strani norveškega proizvajalca silicijeve kovine – Elkem). Iz pridobljenih uvoznih evidenc je nadalje ugotovljeno, da je bil iz Kitajske uvožen metalurški silicij čistoče 99% ali več, silicij pa je bil ponovno izvožen z enako kakovostjo. Na podlagi vseh dokazov in informacij, ki jih je OLAF zbral tekom preiskave, je bilo tako dokazano, da je zadevna družba večji del kitajskega silicija izvozila iz Tajvana v Skupnost, ne da bi bil predmet kakršnekoli predelave. Kot posledica postopka prečiščevanja je bila izboljšana kakovost le v primeru 5.000 ton silicija SI553 na SI441, kar predstavlja zmanjšanje nečistoč za približno 31 %, pri čemer pa, ker se evidence v postopku prečiščevanja niso vodile, ni bilo mogoče ugotoviti, na katere pošiljke se predloženi rezultati analiz sploh nanašajo. Navedenim dejanskim ugotovitvam tožeča stranka, kot že navedeno, konkretno ne nasprotuje. Enako kot v predhodnem postopku tudi v upravnem sporu v uveljavlja ugovor napačne uporabe 24. člena CZS in vztraja, da se skladno s sodbo sodišča EU C-373/08 pri ugotavljanju % izločenih nečistoč glede na namen uporabe (metalurški silicij) upošteva le delež izločene žlindre, in posledično v postopku ugotovljenemu (31%) deležu odstranjenih nečistoč. Vendar pa s tem ugovorom glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji sodišča ne more biti uspešna. Sodišče se pri tem v celoti strinja in pritrjuje razlogom izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi in poudarja, da v zadevi ni dokazana niti odstranitev 80 % žlindre in da nasprotnega ob odsotnosti relevantnih vzorcev vhodne in izhodne surovine tudi ni mogoče ugotoviti s predlaganim izvedencem metalurške stroke niti z izvedenskimi mnenji tujih strokovnjakov, ki jih tožeča stranka prilaga tožbi. Sodišču se zato ni treba opredeljevati do stališča o uporabi prava, ki ga v tožbi uveljavlja tožnik, niti do dejstev, ki naj se po predlogu tožbe kot pravno pomembna ugotavljajo z izvedencem in z izvedenskimi mnenji tujega strokovnjaka.

29. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da je naknadni vknjižbi carinskega dolga na podlagi b. točke drugega odstavka 220. člena Carinskega zakonika lahko nasprotovala s sklicevanjem, da je ravnala v dobri veri, da napake carinskih organov ni mogla ugotoviti in da je ravnala skladno s predpisi v zvezi s carinsko deklaracijo, sodišče k razlogom prve stopnje (na strani 20) in pritožbenega organa (na straneh 14 in 15) dodaja le, da potrdila organov tretjih držav o nepreferencialnem poreklu blaga nimajo pri uporabi protidampinških pravil EU nobene vloge in da na njihovi podlagi zavezanec za plačilo carinskega dolga ne more graditi legitimnega pričakovanja za nasprotovanje naknadni vknjižbi carinskega dolga (prim. 27. točko sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 160/2016 z dne 14. 2. 2018 in 29. točko odločbe Evropske komisije REM 01/2012 z dne 13. 7. 2012). Sodišče tudi ne ugotavlja kršitev pravil postopka, ki se zatrjujejo v zvezi z zavrnitvijo predlaganega zaslišanja direktorja tožeče stranke. Dokazni predlog je v izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi obrazloženo in s pravimi razlogi zavrnjen (kot nepotreben). Glede na navedbe tožbe sodišče le dodatno pojasnjuje, da je načelo zaslišanja stranke treba razlikovati od izjave stranke kot dokaznega sredstva, ki je po določbah ZUP (188. člen) subsidiarne narave.

30. Ker so bili obravnavani dokazni predlogi v upravnem postopku utemeljeno zavrnjeni, relevantni dokazi pa izvedeni in pravilno presojeni, sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za njihovo izvedbo v upravnem sporu. V zadevi je zato odločilo na nejavni seji skladno z 59. členom ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 51. člena istega zakona.

31. Ker so tožbeni ugovori po povedanem neutemeljeni, nepravilnosti, na katere pazi uradoma, pa sodišče ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 32. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 807/2003 z dne 14. aprila 2003 in Uredbo (ES) št. 766/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 v zvezi z Uredbo (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 5. 1999 o preiskavah, ki jih izvaja OLAF (UL L 136/99), razveljavljena z Uredbo (EU, EURATOM), št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 (UL L 248 z dne 18. 9. 2013).