Jedro

Ker tožnica sama priznava, da ji je bilo sodno pisanje vročeno 20. 9. 2016, kar potrjuje tudi vročilnica, se na kršitev pravil o vročanju oziroma na napačno ravnanje poštne uslužbenke pri vročanju ne more uspešno sklicevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo tožeče stranke s 3. 10. 2016, ki jo je vložila zoper sklep Okrajnega sodišča v Kranju P 81/2014-17 z 31. 8. 2016. 2. Tožnica v obširni laični pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V bistvenem navaja, da je pritožbeni osemdnevni rok prekratek. Meni, da ji je bila kršena pravica do pravnega sredstva in učinkovitega sodnega varstva. Opozarja, da ji je bil sklep z 31. 8. 2016 nepravilno vročen zaradi napačnega ravnanja poštne uslužbenke. Na pošti so ji bila 20. 9. 2010 izročena štiri priporočena pisma, ki so ji bila zatem s strani neznane osebe odvzeta in trajno izgubljena. To se je zgodilo, preden se je mogla seznaniti z vsebino teh pisanj. S pomočjo poštne uslužbenke in sina, ki je kasneje prišel na kraj dogodka, je iskala odvzeta priporočena pisma. Poskušala je ugotoviti, kaj ji je bilo odvzeto. Poštna uslužbenka je po pregledu svojih knjig in papirjev odvrnila, da ne more ugotoviti opravilnih številk sodišča, ker evidenc nimajo pod temi številkami. Izpodbijani sklep se ne opredeli do tega, da so bila priporočena pisma odvzeta. Ne opredeli se do nosilne dejanske podlage, ki izhaja iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje. S takšnim nezakonitim ravnanjem sodišča ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. 20. 9. 2016 je bilo tožnici vročeno sodno pisanje - sklep P 81/2014, čeprav je poštni uslužbenki izročila obvestilo o prispeli poštni pošiljki v izvršilni zadevi I 554/2016. Kaj ji je bilo dejansko vročeno 20. 9. 2016, ni bilo mogoče ugotoviti, ker je neposredno zatem prišlo do tatvine prevzetih pošiljk. Če bi spornega dne tožnica res imela pri sebi obvestilo o priporočeni pošiljki v zadevi P 81/2014, potem bi ji bilo tudi to obvestilo ukradeno skupaj s prevzetimi sodnimi pisanji, ki jih je shranila v večjo ovojnico, ki ji je bila kasneje ukradena. Tako ne bi mogla 28. 9. 2016 priti na pošto z obvestilom iz zadeve P 81/2014. Za napako poštne uslužbenke je izvedela šele 28. 9. 2016, ko je hotela dvigniti pošiljko iz zadeve P 81/2014 in ji je poštna uslužbenka povedala, da je to pošiljko dvignila že 20. 9. 2016. Do zamude vložitve pritožbe je tako prišlo zaradi nepravilne vročitve, ki je zaradi kasnejše tatvine ovojnice na dan 20. 9. 2016 ni bilo mogoče ugotoviti vse do 28. 9. 2016, ko je izvedela za vročitev sklepa P 81/2014. Z vsebino priporočenega sodnega pisanja se je lahko seznanila šele 30. 9. 2016, ko je snaha po njenem pooblastilu na sodišču dvignila kopijo sklepa z dne 31. 8. 2016. Pritožba zoper izpodbijani sklep, ki je bila vložena 3. 10. 2016, je bila zato pravočasna. Tožnica v dokaz svojih trditev predlaga vpogled v uradne zaznamke o telefonskem razgovoru z dne 28. 9. 2016, ko je njen sin tega dne poskušal dobiti na sodišču kopijo sodnega pisanja, poslušanje teh pogovorov in zaslišanje vpisničarke, ki je govorila s sinom, zaslišanje tožnice in priče A. B. Predlaga, da pritožbeno sodišče šteje njeno pritožbo za pravočasno, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) v 20. členu določa, da se v sporu za plačilo denarne odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja uporabljajo pravila ZPP o sporu majhne vrednosti ne glede na vrsto in višino zahtevka. To pomeni, da je rok za pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje na podlagi 3. odst. 458. člena ZPP 8 dni. Zakonski rok je glede na naravo postopka namensko krajši od splošnega (15 dnevnega - od uveljavitve novele ZPP-E pa 30 dnevnega) roka. Pritožbeni rok je določen z zakonom, ki ga je sprejel zakonodajalec, zakonski roki pa so nepodaljšljivi, kar pomeni, da sodišča ne morejo določiti krajšega ali daljšega pritožbenega roka, temveč lahko v pravnem pouku upravičence do pritožbe le poučijo o tem, koliko znaša pritožbeni rok. Po oceni pritožbenega sodišča sta bili tožnici zagotovljeni pravica do pravnega sredstva in pravica do učinkovitega sodnega varstva. 8 dnevni pritožbeni rok je za tovrstne postopke ustrezno določen, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o neustavnosti zgoraj navedenih zakonskih določb. 5. Tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je mogoče vložiti v primeru, če razlog za zamudo za opravo pravnega dejanja nastane na strani stranke (116. člen ZPP), ne pa v primeru očitka o nepravilni vročitvi oziroma napaki s strani sodišča (nepravilno vročanje s strani poštnega uslužbenca se šteje kot nepravilno vročanje sodišča), je bil pravnomočno zavrnjen. Čeprav sta se sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče v okviru predloga za vrnitev v prejšnje stanje opredelili tudi do očitka napačne vročitve, se je bilo pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku dolžno (ponovno) opredeliti do zatrjevane napake pri vročanju in presojati pravočasnost pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje z 31. 8. 2016. 6. Tožnici je bil sklep z 31. 8. 2016 vročen 20. 9. 2016 (to potrjuje povratnica pripeta k list. št. 49 spisa). Pritožbo zoper sklep je vložila 3. 10. 2016, kar je po preteku osemdnevnega pritožbenega roka. Tožnica v pritožbi1 zoper izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe priznava, da ji je bil sklep P 81/2014 z 31. 8. 2016 vročen 20. 9. 2019. Navaja pa, da je rok zamudila zaradi napake poštne uslužbenke, ki ji je kljub nepredložitvi obvestila o prispelem pismu v zadevi P 81/2014, to sodno pisanje (sklep z 31. 8. 2016) izročila. Trdi, da je poštni uslužbenki izročila obvestilo o prispelem pismu v izvršilni zadevi I 554/2016. Ta poštna pošiljka pa ji je bila skupaj z ostalimi tega dne dvignjenimi pošiljkami na pošti odvzeta s strani neznane osebe, zato napake poštne uslužbenke ni mogla opaziti. Da ji je bila pošilja v zadevi P 81/2014 vročena že 20. 9. 2016, je ugotovila šele 28. 9. 2016, ko je z obvestilom o prispelem pismu v zadevi P 81/2014 prišla na pošto in ji je bilo pojasnjeno, da ji je bilo to sodno pisanje izročeno že 20. 9. 2016. 7. V skladu s 6. odstavkom 139. člena ZPP se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Ob tem ko tožnica sama priznava, da ji je bilo sodno pisanje (sklep z dne 31.8.2016) vročeno 20. 9. 2016, kar potrjuje tudi vročilnica, se na kršitev pravil o vročanju oziroma na napačno ravnanje poštne uslužbenke pri vročanju ne more uspešno sklicevati. To zadošča za zavrnitev pritožbe.

8. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče glede na pritožbene očitke odgovarja, da na podlagi spisovnih podatkov, ki jih je pridobilo sodišče prve stopnje, ugotavlja, da tožnica očitane napake poštne uslužbenke ni dokazala. Tožnica navaja, da je 20. 9. 2016 prišla na pošto z dvemi obvestili o prispelem sodnem pismu, in sicer v zadevah Okrajnega sodišča v Kranju D 26/1998 in I 554/2016. Po vpogledu v podatke spisa je ugotoviti, da je bil tožnici 20. 9. 2016 vročen le še sklep D 26/1998 s 5. 9. 2016, ne pa tudi pisanje v navedeni izvršilni zadevi I 554/2016. V izvršilni zadevi je tožnica prejela sodno pisanje, in sicer plačilni nalog, z navadno pošto kasneje 26. 9. 2016, drugič pa s priporočeno pošto 28. 9. 2016, in torej nikakor ne 20. 9. 2016 ali morebiti prej. Tako na pošto tožnica ni mogla priti z obvestilom o prispeli pošiljki v zadevi I 554/2016. Po navedenih ugotovitvah je torej tožnica lahko prišla na pošto z obvestili o prispelem pismu le v zadevah D 26/1998 in P 81/2014,2 glede katere ji je bilo po podatkih spisa obvestilo puščeno v poštnem nabiralniku že 14. 9. 2016 (povratnica pri list. št. 49 spisa). Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je mogoče zaključiti, da poštna uslužbenka tožnici brez predložitve obvestila iz zadeve P 81/2014 tega pisanja ne bi izročila. Tožnica ne pojasnjuje, kako bi sploh lahko uslužbenka vedela za poštno pošiljko v zadevi P 81/2014 brez predložitve obvestila. Dejstvo, da je tožnica še po 20. 9. 2018 razpolagala z obvestilom, ne omaje resničnosti podatka v javni listini (vročilnici), saj sama pojasnjuje, to pa v dopisu z dne 11. 11. 2016 (list. št. 61, 67) potrjuje tudi P., da na svojo prošnjo zadrži obvestila tudi po prevzemu pisanj. Da je na podlagi obvestila o prispelem pismu v zadevi P 81/2014 prejela pisanje, potrjuje tudi dodan zapis tožnice na njem v besedilu "že prejela 20. 9." (priloga A 21). Pritožbeno sodišče tako nedvomno ocenjuje, da sta bili tožnici 20. 9. 2016 vročeni sodni pisanji iz zadev D 26/1998 in P 81/2014 na podlagi obvestil o prispelem pismu iz teh dveh zadev. Okoliščine omogočajo sklepanje, da je tožnica morala in mogla vedeti, da je prevzela tudi sodno pisanje v zadevi P 81/2014. 9. Tožnica trdi, da ji je pisanje, ki ga je z ostalimi dvignjenimi pošiljkami shranila v večjo ovojnico, malo kasneje nekdo ukradel. Ker je prišlo do tega potem, ko je že dvignila pisanja, tudi v zadevi P 81/2014, ravnanja s strani tretje osebe ni mogoče šteti za napako poštne uslužbenke in s tem sodišča, pač pa gre za naključje, ki se je pripetilo tožnici in zanj nosi breme sama. Kljub izročitvi sodnega pisma P 81/2014 in morebitni odtujitvi tega, je tožnica očitno še vedno razpolagala z obvestilom o prispelem pismu v tej zadevi, saj sicer z njim ne bi mogla 28. 9. 2016 ponovno priti na pošto, kot sama zatrjuje; to pa tudi kaže, da tega obvestila ni dala v mapo s prevzetima sodnima pisanjema. Tožnica bi tako lahko (kot je v zapuščinski zadevi) pri Okrajnem sodišču v Kranju opravila ustrezne poizvedbe in ponovno pridobila poslano ji sodno pošiljko.3 Četudi bi ji bilo verjeti, da kljub obvestilu ni vedela, katere sodne pošiljke je dvignila, pa bi ob potrebni skrbnosti to lahko preverila pri poštni uslužbenki. Da tega - v nasprotju kot sedaj trdi v pritožbi - ni storila, je razvidno iz dopisa P. z 11. 11. 2016, iz katerega izhaja, da je le obvestila poštne uslužbence o svoji domnevi, da naj bi prevzeti pošiljki pozabila v prostoru, namenjenem za fotokopiranje, da je samo pregledala poštne prostore, če se pisanji mogoče nahajata tam, pri čemer je od uslužbencev le želela informacijo, ali so morebiti našli katero od pozabljenih pisanj. Temu dopisu je P. tudi predložila kopijo dostavne knjižice, iz katere je razvidno, da je tožnica 20 9. 2016 prevzela dve priporočeni pošiljki. Sprejemne številke v dostavni knjižici (list. št. 69), ki vsebuje tudi črtno kodo, in na vročilnici, ki izkazuje vročitev spornega sklepa, so identične. Tožnica uradne reklamacije ni vložila, pri poštnih uslužbencih tudi ni preverila, katera pisanja, poslana s strani Okrajnega sodišča v Kranju, je tega dne dvignila. Ne drži pritožbena navedba, da ni bilo mogoče preveriti, katere sodne pošiljke je dvignila, ker pošta ne vodi evidence po opravilnih številkah zadev. Ker je do izgube prišlo takoj po izročitvi, je poštna uslužbenka še vedno razpolagala s podpisano vročilnico z navedbo sodišča in opravilno številko.

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeno sklicevanje na kršitve pravil o vročanju ne more biti uspešno. Ker je bila pritožba zoper sklep s 31. 8. 2016 vložena po preteku zakonsko določenega roka, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (2. točka 365. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe (in dokaze, ki zadevajo poizvedovanje na sodišču v zadevi P 81/2014 dne 28. 9. 2016), ki niso odločilnega pomena, ni posebej odgovarjalo (1. odst. 360. člena ZPP). Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. odst. 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 V pritožbi podaja vsebinsko podobne trditve glede nepravilne vročitve kot v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. 2 Tožnica sama trdi, da je prišla na pošto z obvestiloma v dveh sodnih zadevah. 3 Tožnica ne trdi, da bi imela odprtih več sodnih zadev pri različnih sodiščih, pač pa tri zadeve pri Okrajnem sodišču v Kranju.