Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženci oziroma dolžniki iz sklepov o izvršbi niso bili enotni sosporniki. V sklepu o izvršbi jim ni bilo naloženo nerazdelno plačilo, zaradi česar gre za deljivo obveznost. Revizijsko sporna vrednost za prvega toženca je zato samo 6.416,89 EUR, revizija pri taki vrednosti pa je dovoljena le, če je bila predhodno dopuščena. Drugih vrednosti iz sodbenih izrekov ni mogoče upoštevati, ker se nanašajo le na zamudne obresti kot stransko terjatev.
Revizija se zavrže.
1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 97/05804 z 19. 2. 1997 v delu, ki se nanaša na prvega toženca in tožbeni zahtevek zoper njega zavrnilo (izrek pod tč. 1), glede ostalih štirih tožencev pa ga je razveljavilo v delu, s katerim jim je bilo naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od enake glavnice za čas od 31. 8. 1996 dalje (izrek pod tč. 2). Postopek proti tretji toženki je zaradi umika tožbe ustavilo (izrek pod tč. 3). Razsodilo je tudi, da so drugi, četrti in peti toženec dolžni plačati tožeči stranki 86.929,97 EUR, kar je zahtevala tožeča stranka več iz naslova zakonskih zamudnih obresti, pa je zavrnilo (izrek pod tč. 4). Nato je odločilo o stroških, ki jih je tožnica dolžna povrniti prvemu tožencu (izrek pod tč. 5) in še o stroških drugih strank (izreka pod tč. 6 in 7).
2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi o pritožbah tožnice in četrtega toženca odločilo tako, da jima je delno ugodilo in delno spremenilo prvostopenjsko sodbo, v ostalem pa ju je zavrnilo. Tako je glede prvega toženca razsodilo, da tudi glede njega ostane v veljavi omenjeni sklep o izvršbi za plačilo 12.301.951,50 SIT (51.335,13 EUR), kolikor mora po tem sklepu plačati tožeči stranki še takratnih sedem dolžnikov (izrek pritožbene odločbe pod I/1). Tudi glede prvega toženca je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od te glavnice za čas od 31. 8. 1996 (izrek pritožbene odločbe pod I/2). Nato je prvemu tožencu in četrtemu tožencu naložilo plačilo 86.229,97 EUR ob ugotovitvah, da nista solidarno zavezana in kdo vse je zavezan k temu plačilu ali na podlagi izteka roka za ugovor zoper sklep o izvršbi ali na podlagi pravnomočne sodbe iz prvega sojenja (izrek pritožbene odločbe pod I/4A). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (izrek pod tč. 1/4B). Odločilo je še, da v razmerju med tožnico ter prvim in četrtim tožencem vsaka stranka krije svoje stroške postopka (izrek pod tč. I/5), pa tudi stroške pritožbenega postopka (izrek pritožbene odločbe pod tč. III).
3. Prvi toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija odločitve pod tč. I/1, 2, 4A in 5 izreka, uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev drugostopenjske sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.
4. Revizija je bila vročena vsem strankam postopka, ki niso vložile revizijskega odgovora.
5. Revizija ni dovoljena.
6. Po novi ureditvi revizijskega postopka, spremenjeni z zadnjo novelo Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), ki jo je treba v tej zadevi uporabiti glede na datum izdaje prvostopenjske sodbe (drugi odstavek 130. člena novele), je treba pri revizijski vrednosti spora med 2.000,00 EUR in 40.000,00 EUR najprej vložiti predlog za dopustitev revizije. Neposredna vložitev revizije je dovoljena le pri preseganju navedene zgornje meje ali če zakon tako določa (novi drugi, tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP). Za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta se uporabljajo pravila iz 39. in naslednjih členov ZPP. Že v drugem odstavku 39. člena ZPP je določeno, da se pri tem ne upoštevajo stranske terjatve, kamor sodijo tudi obresti, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Iz drugega odstavka 41. člena ZPP izhaja, da se pri subjektivni kumulaciji tožbenih zahtevkov zoper več tožencev določi vrednost spornega predmeta ločeno glede na vsak posamezni zahtevek.
7. Izjema od zadnjega pravila velja le za enotne sospornike, vendar toženci oziroma dolžniki to niso bili. Čeprav terjatev zoper vse izvira iz iste pogodbe, so nekateri zanjo odgovarjali na podlagi same pogodbe, drugi dodatka, tretji pa kot poroki. Dejanska podlaga ni bila ista, temveč le istovrstna. V samem sklepu o izvršbi pa ni bilo naloženo nerazdelno plačilo glavnice in prav o usodi tega sklepa v razmerju do prvega toženca je odločeno z izpodbijano sodbo, ne pa morebiti o spremenjenem tožbenem zahtevku, ki ga sodišči glede na njune razloge o zastaranju nista upoštevali. Taka opredelitev tožbenega zahtevka, kot je navedeno v sklepu o izvršbi, napotuje na uporabo 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) in presojo, da gre za deljivo obveznost (enako tudi pritožbeno sodišče v 14. točki svoje obrazložitve), ki jo je treba po enakih delih deliti med dolžnike oziroma tožence.
8. Revident izpodbija odločitev, da mora skupaj z drugimi toženci plačati 51.335,13 EUR. Ker je navedena obveznost deljiva, dolžnikov pa je bilo osem, je treba za ugotovitev revizijske vrednosti spora upoštevati 1/8 navedene glavnice ali znesek 6.416,89 EUR. Pri taki revizijski vrednosti spora neposredna ali direktna revizija, torej revizija brez predhodne dopustitve ni dovoljena. Izpodbijanja ostalih izrekov pritožbene odločbe ni mogoče upoštevati, saj se izrek pod tč. I/4A glede plačila zneska 86.229,97 EUR nanaša le na izračunane zamudne obresti (razlogi prvostopenjske sodbe v četrtem in petem odstavku na 8. strani), izrek pod tč. I/2 pa na razveljavitev sklepa o izvršbi glede zahtevanih obrestnih obresti za čas tudi pred vložitvijo izvršilnega predloga (razlogi prvostopenjske sodbe v drugem odstavku na 8. strani), torej tudi na stransko terjatev, poleg tega pa je ta odločitev za revidenta ugodna, zaradi česar nima niti pravnega interesa za njeno izpodbijanje.
9. Ker revizija ni bila predhodno dopuščena, je po drugem odstavku 376. člena nedovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo s priglašenimi revizijskimi stroški vred.