Jedro

Pravilna je ocena izpodbijane sodbe, da obdolženec ni kršil določbe 1. odstavka 30. člena ZTVCP in da je kot voznik storil vse, kar je bilo potrebno in možno za preprečitev nezgode. Pojav 5-letne oškodovanke izza stoječega vozila je za obdolženca predstavljal nenaden dogodek, ki ga ni mogel pričakovati, kljub ustavljenemu vozilu z utripajočimi lučmi in kljub temu, da je iz vozila na zadnji strani izstopil oškodovankin oče. Navedene, pa tudi nobene druge okoliščine, obdolženca niso opozarjale na nevarnost, da bo otrok prečkal cesto, saj je le-tega obdolženec lahko zagledal šele, ko je stopil izza ustavljenega vozila.

Izrek

Pritožba pooblaščenke mld. oškodovanke, ki jo zastopa njen oče, se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Obdolženi je bil z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 350. čl. ZKP oproščen obtožbe iz obtožnega predloga mld. oškodovanke, ki jo zastopa oče, po kateri naj bi iz malomarnosti storil kaznivo dejanje ogrožanje javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odst. 251. čl. KZ RS. Na podlagi 1. odst. 99. čl. ZKP je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 95. čl. ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki oškodovanca kot tožilca ter njegove pooblaščenke bremenijo proračun.

Proti navedeni sodbi se je pritožila pooblaščenka subsidiarnega tožilca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izvedlo temeljit in obsežen dokazni postopek, v katerem je zaslišalo vse očividce prometne nezgode, angažiralo kar dva izvedenca cestno-prometne stroke, ki sta glede odločilnih dejstev prišla do enakih ugotovitev in po skrbni presoji dokaznega gradiva pravilno ocenilo, da obdolžencu ni mogoče očitati nepazljivosti v odnosu na pešce (kršitve določb 1. odst. 30. čl. ZTVCP) in da je obdolženec kot voznik v danih okoliščinah storil vse, kar je bilo potrebno in možno za preprečitev nezgode.

Pritrditi je treba izpodbijani sodbi, da je pojav 5-letne oškodovanke izza stoječega vozila za obdolženca predstavljal nenadni dogodek, ki ga ni mogel pričakovati, kljub stoječemu vozilu z utripajočimi lučmi in kljub temu, da je iz vozila na zadnji strani izstopil tudi oškodovankin oče. Navedene okoliščine tudi po mnenju pritožbenega sodišča sami po sebi niso v ničemer nakazovali možnost, da bo otrok nenadoma prečkal cesto, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo nobenih drugih okoliščin, ki bi opozarjale na takšno nevarnost. Obdolženec je oškodovanko, ki je prečkala vozišče z lahkim tekom lahko zagledal šele, ko je stopila izza ustavljenega vozila, pri čemer preglednost cestišča na razdalji 70 do 72 m ni v ničemer vplivala na možnost zagledanja oškodovanke, dokler le-ta ni stopila izza vozila. Po ugotovitvah izvedenca cestno-prometne stroke je bil obdolženčev osebni avtomobil v smeri gibanja peške v trenutku, ko je stopila izza vozila, oddaljen 16 do 21 m, oškodovanka je bila na poti 2,25 m in približno 1,4 sekunde. V takšni prometni situaciji pa bi obdolženec ob takojšnjem reagiranju lahko ustavil, če hitrost vožnje ne bi presegla 33 km/h. Pa tudi, če obdolženec ne bi reagiral na peško z zakasnitvijo 0,45 sekunde, kar je zelo majhna zakasnitev, bi v takšnem primeru lahko zmanjšal hitrost le na približno 25 km/h, kar pomeni, da tudi v tem primeru, kljub takojšnjemu zaviranju, nezgode ne bi mogel preprečiti.

Sodišče prve stopnje je v skladu z načelom proste presoje dokazov ravnalo pravilno, ko se je oprlo na ugotovitve izvedenca. Nikakršnega povoda namreč ni imelo za sklepanje, da bi pri svojem delu ravnal pristransko ali v nasprotju s pravili znanosti ali strokovnega znanja. Zato tudi ni razlogov za odreditev drugega izvedenca ali celo za izvedbo rekonstrukcije, za kar se zavzema pritožnik.

Pooblaščenka v pritožbi ne pojasni, v čem vidi "očitna in odločujoča nasprotja" v mnenju izvedenca cestno-prometne stroke. Ta je med drugim tudi pravilno poudaril, da je nevarno prometno situacijo zakrivila peška oziroma posredno njen oče, ki otroka pred prečkanjem ni zadržal, čeprav je imel vse možnosti, da bi lahko opazil bližajoče se obdolženčevo vozilo, če bi pogledal v svojo desno stran.

"Neprevidnosti" v obdolženčevi vožnji, ki jih omenja izvedenec (le nekoliko prepozna obdolženčeva reakcija ter navzočnost oškodovankinega očeta ob vozilu, ki naj bi opozarjala na previdnejšo vožnjo), na obstoj kaznivega dejanja, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, nimajo prav nobenega vpliva. Okoliščine, ki bi jih bilo po mnenju pritožbe moč ugotoviti le z rekonstrukcijo dogodka (natančnejši položaj vozila in oškodovanke v trenutku zadetja ter hitrost obdolženčeve vožnje ob upoštevanju prekinitve zavornih sledi), so bile s pomočjo izvedenca cestno-prometne stroke zadovoljivo razčiščene že v dosedanjem postopku, pri čemer je treba opozoriti, da je izvedenec tudi izračunal, kolikšna bi bila hitrost obdolženčeve vožnje ob upoštevanju popolne prekinitve zaviranja ali le ob zmanjšanju intenzivnosti zaviranja tako, da zavorne sledi zaviranja niso bile več vidne. Okoliščina, ali je oškodovanka v trenutku trčenja bila v razkoraku, v mirovanju ali oprta na obe nogi je za razsojo v zadevi povsem nepomembna. Isto velja tudi, kar zadeva obdolženčevo ravnanje po nezgodi in njegov odnos do oškodovanke glede na to, da je bila izrečena oprostilna sodba. Morebitno moralno vprašljivost obdolženčevega ravnanja, na katero opozarja pritožnica, je namreč za presojo obstoja kaznivega dejanja in obdolženčeve kazenske odgovornosti docela nepomembna.

Po navedenem je treba ugotoviti, da pritožbena razloga, ki jih uveljavlja pritožnica, nista podana. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odst. 376. čl. ZKP, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP in KZ SFRJ), je podana v 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91/I z dne 25.6.1991).