Jedro

Ker pri tožniku obstaja preostala delovna zmožnost (zmožen je za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal fizično lažje delo z bremeni do 10 kg, pretežno sede) in tako ni podana popolna izguba delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 10. 3. 2011 in št. ... z dne 9. 11. 2010 ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo glede zavrnitve pravice do invalidske pokojnine. Od sodišča je pričakoval obrazložitev, kako naj postopa kot upravičenec do invalidske pokojnine iz treh držav, da mu ne bodo prenehale že pridobljene pravice iz Avstrije in Švice. Sklicuje se na zdravstveno stanje in izkazano dokumentacijo specialistov, ki predlaga podlago za invalidsko upokojitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 9. 11. 2010 ter prvostopne odločbe št. ... z dne 10. 3. 2011, s katero je toženec odločil, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti od 31. 3. 2010 zaradi posledic bolezni in da nima pravice do invalidske pokojnine, ker ne izpolnjuje pogojev, določenih v 67. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1).

Po 60. členu ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša možnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V III. kategorijo invalidnosti se skladno s tretjo alinejo drugega odstavka citirane določbe razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določena dela vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. V I. kategorijo invalidnosti pa se glede na prvo alinejo drugega odstavka te določbe razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Takšnega zdravstvenega stanja in popolne nezmožnosti za delo oziroma nezmožnost opravljati organiziranega pridobitnega dela ter pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, sodišče prve stopnje pri tožniku ni ugotovilo, pač pa preostalo delovno zmožnost. Ta je po prvi alineji prvega odstavka 61. člena ZPIZ-1 podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti.

Da pri tožniku ostaja preostala delovna zmožnost in ne popolna izguba delovne zmožnosti, je sodišče ugotovilo na podlagi dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje in tožnikov tožbeni zahtevek na tej podlagi zavrnilo. Za takšno odločitev je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, v dopolnilnem mnenju invalidske komisije druge stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage. Dopolnilno mnenje je invalidska komisija druge stopnje podala na podlagi celotne medicinske in druge dokumentacije zbrane v predsodnem in sodnem postopku, tožnika pa je tudi osebno pregledala. Na podlagi dokumentacije in osebnega pregleda je ugotovila, da ima tožnik obrabne spremembe hrbtenice, klinično pa je brez funkcijskih in brez nevroloških izpadov. Po poškodbi meniskusa levega kolena se je razvila začetna artroza, klinično je ugotovljena omejena gibljivost levega kolka. Tožnik ima obojestransko naglušnost in zato predpisan slušni aparat, na osebnem pregledu pa je bilo tudi ugotovljeno, da ima povišan krvni tlak, ki zahteva le redno zdravljenje.

Na podlagi takšne dokumentacije in ugotovljenega zdravstvenega stanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje in nanj oprlo svojo odločitev. Ocena tožnikove delazmožnosti je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladna z medicinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu in tudi izvidi osebnega pregleda, na katerem se je invalidska komisija druge stopnje neposredno prepričala, kakšno je tožnikovo zdravstveno stanje in da ne gre za takšno stanje, ki bi narekovalo ugotovitev I. kategorije invalidnosti, pač pa III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, saj je še vedno zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal fizično lažje delo z bremeni do 10 kg, pretežno sede.

Enako mnenje sta že v predsodnem postopku podali obe invalidski komisiji, pri čemer je invalidska komisija druge stopnje ugotovila, da tudi iz avstrijske medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo, pač pa je še vedno zmožen opravljati lažje fizično delo z dvigovanjem bremen do 15 kg, brez pogostega dela v predklonu, kleče ali čepe, brez dela v prekomernem ropotu. V zvezi z ocenjevanjem invalidnosti v posamezni državi pa je že sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, da je invalidnost v Avstriji ocenjena po avstrijskih predpisih in v Sloveniji po slovenskih predpisih, konkretno po ZPIZ-1. Posebnih napotkov, kako postopati v posameznih postopkih, pa sodišče ni pristojno dajati.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.