Jedro

Presoja, da pomenijo neizvedba obsojenčevih dokaznih predlogov, ki jim je sodišče ugodilo, ter pomanjkanje obrazložitve, zakaj sodišče ni odločilo o njegovih ostalih dokaznih predlogih in tudi ne, iz katerih razlogov jim ni ugodilo, kršitev pravice do obrambe.

Izrek

Zahtevi zagovornice obs. O.Š. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 28.1.2003 je bil obs. O.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in mu je bila izrečena kazen deset mesecev zapora. Odločeno je bilo, da mora povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 50.000,00 SIT povprečnine. Po pooblastilu določbe 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo obsojencu naloženo, da je dolžan ošk. A.H. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 3.000.000,00 SIT.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica S.F.G. iz M., je dne 12.9.2003 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva utemeljena. Iz zapisnika o glavni obravnavi, ki je bila opravljena 15.10.2002, je razvidno, da je sodišče glavno obravnavo preložilo "zaradi vabljenja vseh prič po obtožbi in priče R." na 12.12.2002 (l. št. 76). Na glavni obravnavi 12.12.2002 je državni tožilec po zaslišanju dveh prič ponovno predlagal, da se zasliši priča R. in na novo predlagal še zaslišanje priče C. (l. št. 82). Sodišče o tem dodatnem predlogu ni odločilo, pač pa glavno obravnavo zaradi zaslišanja priče H. preložilo na 28.1.2003. Na to obravnavo obdolženec ni prišel in je bila ob pogojih 442. člena ZKP opravljena brez njegove navzočnosti. Kljub temu, da priča R., za katero je bil sprejet sklep, da se zasliši, ni bila zaslišana, je sodišče obravnavo zaključilo in izreklo sodbo. Sodišče v razlogih sodbe ni navedlo, zakaj ni zaslišalo priče R., za zaslišanje katerega se je na glavni obravnavi 15.10.2002 odločilo. V razlogih sodbe pa tudi ni navedlo, zakaj o ostalih dokaznih predlogih ni odločilo oziroma, kateri so tisti razlogi, ki utemeljujejo odločitev, da se dokaznim predlogom ne ugodi. Zato državna tožilka meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je tako podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po njenem stališču je ta kršitev podana, ker sodišče v sodbi ni obrazložilo, zakaj dokaznemu predlogu državnega tožilca za zaslišanje prič Z.R. in I.C. ni ugodilo in zakaj ga je zavrnilo. Prav tako ni navedlo razlogov, zaradi katerih ni ugodilo dokaznemu predlogu obsojenca za zaslišanje prič M.P. in Z.P. Vložnica zahteve meni, da bi bilo zaslišanje teh prič nujno zaradi ugotovitve, ali je bil obsojenčev goljufiv namen podan v času storitve kaznivega dejanja ali ne.

V obravnavani zadevi so bila opravljena posamezna preiskovalna dejanja. Med njihovo izvedbo je sodišče zaslišalo tudi obsojenca, ki se je v zagovoru (l. št. 31) skliceval na priče M.P., Z.P., P.T. in Z.R. Na glavni obravnavi dne 15.10.2002 je obsojenec izrecno predlagal, da se poleg vseh ostalih zasliši Z.R. Sodišče je sklenilo, da se zaradi vabljenja prič, predlaganih v obtožnem predlogu in priče Z.R. glavna obravnava preloži na dne 12.12.2002. Na tej glavni obravnavi je državni tožilec predlagal zaslišanje prič Z.R. in I.C. Sodišče o tem dokaznem predlogu ni odločilo, sprejelo je le sklep o preložitvi glavne obravnave zaradi vabljenja priče A.H. Na nadaljevani glavni obravnavi dne 28.1.2003, ki je bila opravljena v obsojenčevi nenavzočnosti, sodišče o podanih dokaznih predlogih ni odločilo. V zapisniku o tej glavni obravnavi je zapisalo ugotovitev, da stranke ne predlagajo izvedbo novih dokazov.

V obrazložitvi pravnomočne sodbe je sodišče navedlo, katere dokaze je izvedlo v dokaznem postopku. Ni pa navedlo razlogov o tem, zakaj ni zaslišalo priče Z.R., čeprav je z odločitvijo, da se glavna obravnava preloži tudi zaradi izvedbe tega dokaza, osvojilo obsojenčev dokazni predlog. Prav tako sodišče ni obrazložilo, zakaj ni odločilo o ostalih obsojenčevih dokaznih predlogih in tudi ne, iz katerih razlogov jim ni ugodilo.

V skladu z ustavno pravico, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije), tudi Zakon o kazenskem postopku v 3. odstavku 16. člena določa, da ima obdolženec pravico navajati dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Po določbi 4. odstavka 329. člena ZKP smejo stranke in oškodovanec do konca glavne obravnave predlagati, naj se raziščejo nova dejstva in preskrbijo novi dokazi, smejo pa ponoviti tudi tiste predloge, ki jih je predsednik senata ali senat prej zavrnil. Na glavni obravnavi predsednik senata odloča o predlogih strank, če o njih ne odloči senat (2. odstavek 299. člena ZKP). Sklepi senata se vselej razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi (5. odstavek 299. člena ZKP). To velja tudi za sklepe, ki jih v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem sprejme sodnik posameznik (429. člen ZKP). Pisno izdelana sodba mora imeti tudi obrazložitev, v kateri sodišče navede razloge za vsako posamezno točko sodbe (1. in 6. odstavek 364. člena ZKP). Glede na zahteve določbe 7. odstavka 364. člena ZKP sodišče med drugim navede tudi, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Vse to pomeni, da je sodišče o dokaznem predlogu dolžno odločiti. Če izvedbo predlaganega dokaza zavrne, takšno odločitev razglasi ter jo vpiše v zapisnik o glavni obravnavi in jo obenem na kratko obrazloži. Sodišče glede na stanje zadeve samostojno presoja, ali bo o vsakem dokaznem predlogu odločilo takoj, ko je podan, ali pa bo to storilo pozneje. Vendar je o teh predlogih dolžno odločiti najpozneje do zaključka dokaznega postopka. Pri tej odločitvi sodišče upošteva, ali so dokazi, ki jih predlagajo stranke, po vsebini takšni, da lahko odločilno vplivajo na pravilno presojo pravno relevantnih dejstev ali drugih pomembnih dejstev. To pomeni, da mora biti obrazložitev zavrnjenega dokaznega predloga podana na način, iz katerega je razvidno bistvo takšne odločitve in ne zadostuje le formalna zavrnitev predloga. Treba je oceniti vsebino dokaza in dejstev, ki naj bi se z njegovo izvedbo ugotovila. Razloge, s katerimi zavrne dokazne predloge strank, je sodišče dolžno navesti v obrazložitvi sodbe.

Iz prikazanega poteka postopka v tej zadevi je razvidno, da sodišče ni postopalo v skladu z navedenimi določbami. V položaju, ko je obsojenec v svojo korist predlagal izvedbo dokazov in do konca glavne obravnave takega predloga ni umaknil, se je sodišče bilo dolžno do vprašanja, ali bo izvedlo dokaze ali ne, opredeliti tako na glavni obravnavi kot tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Postopanje sodišča pa je treba presojati z vidika kršitve obsojenčeve pravice obrambe. V tem smislu je treba glede na njihovo vsebino razlagati tudi izvajanja zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojenec ima namreč pravico do učinkovite obrambe, ki jo lahko uresničuje s pravnimi sredstvi, katerih vložitev mu dovoljuje veljavni kazenski procesni red. Slednje pa mu je omogočeno le, če sodišče v zvezi z zavrnitvijo njegovih dokaznih predlogov postopa tako, kot je že obrazloženo.

Zaradi tega pomanjkljivost, na katero opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, posega v obsojenčevo pravico obrambe v taki meri, da je mogla vplivati na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi zagovornice obs. O.Š. za varstvo zakonitosti in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP).