Jedro

Dokazovanje izpolnjevanja pogojev je na strani vlagatelja zahteve. To pomeni, da mora tožnica izkazati oziroma predložiti dokumentacijo, iz katere izhaja, da gre za novo oziroma pretežno novo proizvodno napravo v skladu z določbo 14. oziroma 18. alineje 2. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije. Sodišče se strinja z zaključkom upravnih organov obeh stopenj, da HE X. predstavlja objekt, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje.

Starost proizvedene naprave se po določbi drugega odstavka 9. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije določi z datumom izdaje uporabnega dovoljenja za obratovanje proizvodne naprave, ki šteje kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnice za izdajo odločbe o dodelitvi podpore električni energiji, proizvedeni v proizvodni napravi HE X.. V obrazložitvi opisuje dotedanji potek postopka, in sicer da je bila dne 8. 6. 2010 v predmetni zadevi že izdana odločba, s katero je prvostopni organ zaradi neizpolnjevanja vseh pogojev za upravičenost do podpore iz tretjega odstavka 16. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov (v nadaljevanju Uredba, Uradni list RS, št. 37/09 s sprem. in dop.), zavrnil vlogo tožnice. Drugostopni organ pa s je pritožbeno odločbo z dne 10. 9. 2010 pritožbi ugodil in prvostopno odločbo z dne 8. 6. 2010 odpravil ter zadevo vrnil v ponovni postopek, v katerem je prvostopnemu organu naložil, da mora ugotoviti, ali je za predmetno proizvodno napravo potrebno uporabno dovoljenje, pri čemer je potrebno upoštevati vso priloženo dokumentacijo in na podlagi tega nedvomno ugotoviti datum pričetka obratovanja proizvodne naprave. V nadaljevanju obrazložitve prvostopni organ navaja, da je v ponovljenem postopku ponovno preučil vso dokumentacijo, ki se nahaja v spisu in ugotovitveni postopek zaradi določitve starosti proizvodne naprave dopolnil tako, da je 10. 11. 2010 opravil ogled proizvodne naprave ter 15. 11. 2011 opravil glavno obravnavo in zaprosil Ministrstvo za okolje in prostor za pojasnilo glede potrebnosti izdaje gradbenega oziroma uporabnega dovoljenja za proizvodne naprave tipa HE X.. Izpostavlja, da glede na to, da so do pridobitve podpor upravičene nove in pretežno nove proizvodne naprave OVE, ki imajo veljavno deklaracijo za proizvodno napravo in izpolnjujejo pogoje iz tretjega odstavka 16. člena Uredbe ter da se podpore zagotavljajo 15 let oziroma pri pretežno novih proizvodnih napravah OVE tudi krajši čas ter da se za določitev starosti proizvodne naprave OVE kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi šteje datum izdaje uporabnega dovoljenja za obratovanje proizvodne naprave, če pa za proizvodno napravo ni potrebno uporabno dovoljenje, se kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi šteje datum priklopa na elektro-energetsko omrežje (prvi in drugi odstavek 9. člena Uredbe), je Agencija najprej ugotavljala, ali je bilo za proizvodno napravo - hidroelektrarno, izdano uporabno dovoljenje. V ta namen je vpogledala v spis izdaje deklaracije za proizvodno napravo, iz katerega je razvidno, da je proizvajalec predložil uporabno dovoljenje z dne 22. 8. 2002 za hidroelektrarno, zgrajeno pred letom 1967. Iz dokumentacije v spisu , ki se nanaša na izdajo deklaracije za proizvodno napravo, je tudi razvidno, da je proizvajalec v letih 2002-2003 na proizvodni napravi HE X. zamenjal obstoječo turbino in generator (130 kW) z dvema novima turbinama in generatorjema skupne moči 180 kW, izvedel je rekonstrukcijo betonskih sten, dovodnega kanala, prelivnega kanala, čistilnih rešetk, zapornic, priključka cevovoda, turbinskega jarška, izpustnega kanala in strojnice (stavbe). To po mnenju prvostopnega organa pomeni, da je izvedel takšna dela, ki bi lahko pomenila rekonstrukcijo oziroma obnovo proizvodne naprave v smislu določil Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Sklicuje se na določbo 5. člena ZGO-1 in poudarja, da gre glede na to, da se je z zamenjavo generatorjev in turbin povečala moč proizvodne naprave na 180 kW, nedvomno za rekonstrukcijo proizvodne naprave, za kar je, v skladu z določili ZGO-1, potrebno pridobiti gradbeno in posledično uporabno dovoljenje. Vendar pa prvostopni organ razpolaga samo z uporabnim dovoljenjem z dne 22. 8. 2002 in ugotavlja, da uporabnega dovoljenja za rekonstrukcijo naprave proizvajalec ni pridobil, saj, kot je navedel na ustni obravnavi 15. 11. 2010, le-to po navodilih Upravne enote Kamnik naj ne bi bilo potrebno. Glede na to, da je bila proizvodna naprava HE X. zgrajena pred letom 1967, uporabno dovoljenje pa je bilo izdano leta 2002, je prvostopni organ v predmetnem postopku skladno z drugim odstavkom 9. člena Uredbe ugotavljal, ali je ta proizvodna naprava obratovala že pred izdajo navedenega uporabnega dovoljenja. Na podlagi listinske dokumentacije in na podlagi izpovedbe prič na ustni obravnavi 15. 11. 2010, da je ta proizvodna naprava obratovala že pod lastništvom podjetja A. d.d., torej pred izdajo omenjenega uporabnega dovoljenja, kar je tudi razvidno iz projektne dokumentacije št. 2770-303 iz leta 1987 za izgradnjo industrijske toplarne za kombinirano proizvodnjo pare, vroče vode in električne energije, ki se nahaja na isti lokaciji kot HE X. in ker se na tej lokaciji nahaja le ena hidroelektrarna, prvostopni organ zaključuje, da je predmetna proizvodna naprava HE X. obratovala že pred letom 1987. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, določila veljavne zakonodaje in mnenje Ministrstva za okolje in prostor z dne 14. 2. 2011, ki ga je prvostopnemu organu predložil pooblaščenec tožnice, investicije v proizvodno napravo HE X., ki jih je izvedel proizvajalec, predstavljajo takšno vrsto vlaganj, za katere je potrebno pridobiti gradbeno in posledično uporabno dovoljenje. Uporabno dovoljenje je pogoj za začetek uporabe rekonstruiranega objekta in je v konkretnem primeru tudi mejnik za določitev starosti proizvodne naprave. Niti za gradnjo nove proizvodne naprave, niti za obnovo obstoječe proizvodne naprave pa ni bilo izdano novo gradbeno dovoljenje. Tako je, glede na predložene listinske dokaze, prvostopni organ starost proizvodne naprave HE X. v skladu z drugim odstavkom 9. člena Uredbe določil sam. Glede na to, da je bilo za proizvodno napravo HE X. leta 2002 izdano uporabno dovoljenje za uporabo objekta, zgrajenega pred letom 1967 ter da je proizvodna naprava HE X. obratovala že leta 1987, torej pred izdajo uporabnega dovoljenja, je kot datum pričetka obratovanja določil leto 1987. Tako zaključuje, da je proizvodna naprava HE X. starejša od 15 let in zato ni upravičena do podpore.

Drugostopni organ je z odločbo z dne 8. 7. 2011 pritožbo tožnice zoper prvostopno izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da je odločitev, ki izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, pravilna, delno pa se ne strinja z obrazložitvijo. Izpostavlja, da pritožbena trditev, da prvostopni organ ni ravnal v skladu z razveljavitveno odločbo, ni utemeljena. V razveljavitveni odločbi je bilo namreč prvostopnemu organu dano navodilo, naj ugotovi, ali je za obravnavano proizvodno napravo potrebno uporabno dovoljenje. Prvostopni organ je do tega vprašanja zavzel jasno stališče, pri čemer tega vprašanja ni reševal kot predhodno vprašanje, temveč je resorno ministrstvo zaprosil za tolmačenje gradbene zakonodaje, kar po mnenju drugostopnega organa ni v nasprotju s pravili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja tudi, da se prvostopni organ v sklepnem delu izpodbijane odločbe ne sklicuje na mnenje Ministrstva za okolje in prostor z dne 19. 11. 2010, s katerim mu je bilo odgovorjeno na vprašanje, ali je treba pridobiti gradbeno in upravno dovoljenje za energetski objekt, ki je predviden za proizvodnjo električne energije, pare in tople vode, temveč na mnenje Ministrstva za okolje in prostor z dne 14. 2. 2011, ki ga je predložila tožnica. Zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je izpodbijana prvostopna odločba sama s seboj v nasprotju. Meni sicer, da razlogi, ki jih je prvostopni organ navedel za izdajo zavrnilne odločbe, niso pravilni, vendar to ne pomeni, da se odločbe ne da preizkusiti. Pravilno in jasno je stališče prvostopnega organa, da bi bilo za takšno vrsto del, kot jih je izvedla tožnica, treba pridobiti gradbeno in posledično uporabno dovoljenje, ki nista bila pridobljena, napačen pa je zaključek, da se zato starost naprave določi na podlagi uporabnega dovoljenja, predloženega v postopku pridobitve deklaracije. Po prepričanju drugostopnega organa notranje nasprotje v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni podano, saj prvostopni organ ne ugotavlja, da je naprava nova in obenem zaključi, da je obratovala že pred izdajo uporabnega dovoljenja, kot to trdi tožnica. Najprej ugotavlja, da so bila na napravi izvedena takšna dela, ki pomenijo rekonstrukcijo naprave, za kar je potrebno uporabno dovoljenje. Ker pa le-to ni bilo izdano, za določitev starosti uporabi edino uporabno dovoljenje, ki mu je na razpolago, čeprav se le-to nanaša na napravo, ki je bila demontirana in v celoti nadomeščena z drugo. Tako sklepanje je po prepričanju organa druge stopnje napačno, vendar meni, da zato odločba ni sama s seboj v nasprotju. Pri tem se sklicuje na VIII. a poglavje Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) ter na Uredbo o izdaji deklaracij za proizvodne naprave in potrdil o izvoru električne energije (Uradni list RS, št. 8/09) ter citira prvi odstavek 9. člena Uredbe. Izpostavlja, da je tudi v vlogi za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore v točki 6.1 zahtevana navedba podatkov v zvezi z uporabnim dovoljenjem, a le, kolikor je prišlo do sprememb po izdaji deklaracije za proizvodno napravo in nova deklaracija ni potrebna. Postopek za dodelitev podpore električni energiji iz določene proizvodne naprave je torej povezan z deklaracijo, podeljeno tej napravi, zato drugostopni organ meni, da je napačna pritožbena navedba, da prvostopni organ ni imel nobene podlage za to, da bi na podlagi uporabnega dovoljenja iz leta 2002 (ki se ne nanaša na proizvodno napravo HE X.) sam ugotavljal, ali je ta proizvodna naprava obratovala pred izdajo uporabnega dovoljenja. V zvezi s tem drugostopni organ ugotavlja, da je bila 12. 2. 2010 izdana odločba, s katero je prvostopni organ proizvodni napravi HE X. izdal deklaracijo za proizvodno napravo. V postopku pridobitve deklaracije je tožnica predložila uporabno dovoljenje z dne 22. 8. 2002 za energetski objekt - hidroelektrarno, zgrajeno pred letom 1967, ki pa takrat sploh ni več obstajala. Prvostopni organ v postopku izdaje deklaracije ni ugotovil neskladja predloženega uporabnega dovoljenja z dejanskim stanjem in je izdal omenjeno odločbo, ki pa se nanaša na danes obstoječo napravo in je pravnomočna. Poudarja, da se na tem mestu ne spušča v morebitno nezakonitost odločbe o izdaji deklaracije, le opozarja na dejstvo, da je tožnica v postopku pridobitve deklaracije za isto proizvodno napravo, kot je predmet tega postopka, predložila uporabno dovoljenje za drugo proizvodno napravo, kar je potrdila tudi sama. V nadaljevanju citira drugi odstavek 9. člena Uredbe in ugotavlja, da je na mestu, kjer stoji proizvodna naprava, ki je predmet tega postopka, že pod lastništvom podjetja A. d.d., torej pred izdajo uporabnega dovoljenja iz leta 2002, delovala proizvodna naprava. Ker pa je bila dotrajana, se je investitor odločil zgraditi novo. Iz spisne dokumentacije in iz pritožbe izhaja, da je v letih 2002-2003 na proizvodni napravi HE X. tožnica izvedla obsežna dela, kar je navedel že prvostopni organ v izpodbijani odločbi. Izpostavlja, da je tožnica na ustni obravnavi navedla, da je bila stara HE zrušena, v dopisu z dne 29. 10. 2010 pa je navedla, da je bila proizvodna naprava HE X. v celoti postavljena v letih 2002-2003, pri čemer ni bil uporabljen nobeden izmed delov proizvodne naprave, ki je v preteklosti delovala na tem območju. Tako drugostopni organ zaključuje, da je tožnica z izvedenimi deli obstoječo napravo tako rekonstruirala, da jo je mogoče šteti za novo napravo in v tem delu pritrjuje tožnici. Kot ugotavlja tudi prvostopni organ, je sedaj obstoječa naprava bistveno drugačna od tiste, za katero je bilo leta 2002 izdano uporabno dovoljenje, toda po prepričanju pritožbenega organa zaradi tega ni mogoč zaključek, da je naprava obratovala pred izdajo omenjenega uporabnega dovoljenja, zato je način ugotavljanja starosti naprave s strani prvostopnega organ napačen. Samo dejstvo, da obstaja pretežno nova proizvodna naprava OVE, ki kot taka izpolnjuje pogoje za dodelitev podpore po Uredbi, pa za dodelitev podpore po presoji drugostopnega organa ne zadostuje, saj mora biti naprava zgrajena tudi v skladu z gradbeno zakonodajo. To sicer ni izrecno navedeno kot eden izmed pogojev po Uredbi, vendar velja za vsak objekt, saj ZGO-1 določa pogoje za graditev vseh objektov ter bistvene zahteve in njihovo izpolnjevanje glede lastnosti objektov. Meni, da je napačno tolmačenje tožnice, da sta objekt in naprava, ki se v njem nahaja, strogo ločena in da se uporabno dovoljenje izdaja zgolj za objekt in ne za naprave. V zvezi s tem se sklicuje na 1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Tudi v izreku uporabnega dovoljenja je navedeno, da se izdaja za energetski objekt - hidroelektrarno, iz česar je že na prvi pogled razvidno, da so sami objekti in naprave, ki so v njem (torej njegova namembnost), medsebojno povezani. Glede na navedeno ni dvoma, da je datum izdaje uporabnega dovoljenja ustrezen instrument za določanje starosti proizvodne naprave. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je ugotavljanje, ali je za spremembe in izboljšave na objektu tožnica pridobila gradbeno in posledično tudi uporabno dovoljenje, v tem postopku popolnoma nerelevantno, navaja, da vprašanje, ali sta za predmetno proizvodno napravo v skladu z zakonodajo potrebna gradbeno in uporabno dovoljenje, ni dejansko, temveč izključno pravno. Po vsem povedanem je drugostopni organ ugotovil, da obstaja verjetnost, da je predmetna proizvodna naprava nezakonito zgrajena, kar pomeni, da je naletel na vprašanje, ki je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost drugega organa. Ali mora investitor za gradnjo objekta imeti gradbeno in posledično tudi uporabno dovoljenje, je osrednje vprašanje inšpekcijskega postopka, ki se vodi za nelegalne gradnje. Ker je ugotavljanje obstoja te obveznosti samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost Inšpektorata RS za okolje in prostor v inšpekcijskem postopku, gre za predhodno vprašanje. V zvezi z vprašanjem, ali je bilo o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je drugostopni organ od pristojnega organa pridobil informacijo, da v predmetni zadevi ni bila izdana inšpekcijska odločba. Zato je skladno s 150. členom ZUP to predhodno vprašanje, ob upoštevanju v tem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, rešil sam. Na podlagi rešenega predhodnega vprašanja je odločil o sami zadevi, saj bi bilo izplačevanje podpor za električno energijo, proizvedeno v nelegalno zgrajeni proizvodni napravi, nedopustno in nezakonito. Pri tem se sklicuje na 6. in 7. točko 2. člena ter na 3. člen ZGO-1. Zaključuje, da glede na to, da so bili na predmetni proizvodni napravi spremenjeni konstrukcijski elementi, povečana pa je bila tudi njena zmogljivost, so na njej nedvomno potekala dela, ki jih je mogoče označiti za gradnjo, ne glede na to, ali je šlo za temeljito rekonstrukcijo ali za gradnjo novega objekta. Kot je bilo že navedeno, je gradnja dopustna le na podlagi gradbenega dovoljenja, ki skladno z 12. členom Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, le za enostavne objekte ni predpisano. Gradnja brez gradbenega dovoljenja torej predstavlja izjemo od pravila, da se sme graditi le z gradbenim dovoljenjem, ki je mogoče le v primeru, da gre za enostavni objekt. V zvezi s tem drugostopni organ ugotavlja, da objekta HE X. ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte po omenjeni uredbi, zato bi bilo potrebno za izvajanje del pridobiti gradbeno dovoljenje. Na vprašanje prvostopnega organa, ali je za energetske objekte za proizvodnjo električne energije, pare in vroče vode potrebno gradbeno in uporabno dovoljenje, je Ministrstvo za okolje in prostor v dopisu z dne 19. 11. 2010 odgovorilo, da je v skladu z ZGO-1 in ZGO pogoj za začetek uporabe objektov uporabno dovoljenje, izjema pa velja zgolj za določene objekte, med katerimi so nezahtevni in enostavni objekti, kolikor izpolnjujejo vse pogoje. Le-ti so navedeni v Uredbi o vrstah objektov, pred njeno uveljavitvijo pa so bili določeni v Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 s sprem. in dop.). V zvezi s tem drugostopni organ zaključuje, da HE X. ne izpolnjuje pogojev za enostavne objekte niti po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo o vrstah objektov, zato bi bilo za opravljena gradbena dela potrebno pridobiti gradbeno in posledično tudi uporabno dovoljenje. Citira določbo drugega odstavka 9. člena Uredbe in kot zmotno zavrne pritožbeno trditev, da je potrebno v primeru, ko ni izdanega uporabnega dovoljenja, starost naprave ugotavljati po datumu priklopa na omrežje. V zvezi s tem pojasnjuje, da je tak način določanja starosti naprave predviden za proizvodne naprave, za katere se uporabno dovoljenje ne izda, kar pomeni, da ga ni potrebno izdati in te določbe ni mogoče tolmačiti na način, da se uporabi tudi za naprave, ki nimajo uporabnega dovoljenja, čeprav bi jim le-to moralo biti izdano. Tako ne drži pritožbena navedba, da pri odločanju o dodelitvi podpore ni pomembno dejstvo, ali ima objekt, v katerem se proizvodna naprava nahaja, uporabno dovoljenje. Izplačevanje podpor električni energiji, proizvedeni v nezakonito zgrajenih proizvodnih napravah, bi bilo nedopustno, zato v postopku odločanja o dodelitvi podpor odsotnosti uporabnega in gradbenega dovoljenja ni mogoče spregledati. Tega pa ni spregledal niti prvostopni organ, ki pa je nato svojo odločitev o zavrnitvi tožničine vloge napačno utemeljil na določitvi starosti proizvodne naprave na podlagi uporabnega dovoljenja, ki je bilo pridobljeno za proizvodno napravo, ki je nekoč stala na mestu, kjer se sedaj nahaja proizvodna naprava, ki je predmet tega postopka.

Tožnica v tožbi uvodoma izpostavlja, da je pravni pouk v drugostopni odločbi napačen, saj je upravni spor v konkretnem primeru po njenem prepričanju mogoč zoper prvostopno odločbo, s katero je bilo odločeno o pravici tožnice in z njo poseženo v njen pravni položaj. V nadaljevanju tožbe navaja, da je v prvostopni izpodbijani odločbi navedeno, da je prvostopni organ v ponovljenem postopku ugotovitveni postopek dopolnil zaradi določitve starosti proizvodne naprave HE X. in je v ta namen Ministrstvo za okolje in prostor zaprosil za pojasnilo glede potrebnosti izdaje gradbenega oziroma uporabnega dovoljenja za proizvodnjo naprave tipa HE X. V obrazložitvi izpodbijane prvostopne odločbe pa se prvostopni organ v ničemer ne sklicuje na tovrstno pojasnilo Ministrstva za okolje in prostor, ki je po prepričanju tožnice v nasprotju s pravili upravnega postopka in zato meni, da ni mogoče ugotoviti, ali je prvostopni organ na napačno pojasnilo svojo odločbo oprl ali ne. S tem, ko je prvostopni organ zaključil, da gradbeno dovoljenje ni bilo izdano niti za gradnjo nove proizvodne naprave, niti za obnovo obstoječe proizvodne naprave, hkrati pa je na podlagi listinske dokumentacije sam kot datum pričetka obratovanja proizvodne naprave HE X. določil leto 1987 ter v skladu z navedenim zaključil, da je proizvodna naprava HE X. starejša od 15 let in ni upravičena do podpore, je po mnenju tožnice izpodbijana odločba sama s seboj v nasprotju in je kot take ni mogoče preizkusiti. To pomeni, da so bila pri njeni izdaji bistveno kršena pravila upravnega postopka. V drugostopni odločbi so bile sicer določene kršitve sanirane, saj je drugostopni organ pritrdil tožnici, da obrazložitev prvostopnega organa ni pravilna, prav tako pa je bilo po mnenju tožnice pravilno ugotovljeno dejansko stanje v delu, ko je drugostopni organ potrdil, da je proizvodna naprava HE X. pretežno nova naprava in da je tako pogoj iz 9. člena Uredbe izpolnjen. Tako so po mnenju tožnice izpolnjeni vsi pogoji za dodelitev podpore. Prvostopni organ je namreč ugotovil, da so izpolnjeni vsi pogoji za dodelitev podpore z izjemo pogoja starosti objekta, kar pa je drugostopni organ popravil in ugotovil, da izpolnjen tudi ta pogoj. Drugostopni organ je ob zgornji smiselni ugotovitvi, da HE X. izpolnjuje vse pogoje za pridobitev podpore iz 9. oziroma 16. člena Uredbe, svojo odločitev, da tožnica ni upravičena do podpore električni energiji, utemeljil z argumentom, da naj proizvodna naprava ne bi bila zgrajena v skladu z gradbeno zakonodajo. Pri tem je bilo po mnenju tožnice napačno uporabljeno materialno pravo, hkrati pa je bila kršena pravica tožnice do izjave v postopku. Proizvodna naprava HE X. ima namreč veljavno deklaracijo na podlagi pravnomočne odločbe o deklaraciji. Vprašanje, ali proizvodna naprava izpolnjuje ustrezne pogoje ali ne, je predmet ugotavljanja v postopku izdaje deklaracije. S tem, ko je bilo s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da proizvodna naprava HE X. izpolnjuje vse predpisane pogoje, upravni organ po prepričanju tožnice v postopku odločanja o podpori ni imel ustrezne podlage za ugotavljanje neskladnosti z gradbeno zakonodajo, s čimer so bila kršena tudi pravila upravnega postopka. S tem, ko je upravni organ ugotavljal skladnost naprave z gradbeno zakonodajo, je odločal ne samo o zadevi izven svoje pristojnosti, ampak je s tem poskušal poseči tudi v pravnomočno odločeno stvar, in sicer pravnomočno deklaracijo, ki je bila izdana HE X. Tožnica pri tem še dodaja, da pravnomočno uporabno dovoljenje sicer niti ni pogoj za izdajo dovoljenja po Uredbi - le-to je (pa še to ne v vseh primerih) le „pripomoček“ za ugotavljanje starosti naprave. Nenazadnje pa je drugostopni organ zagrešil tudi kršitev določb ZUP glede pravice stranke do izjave v postopku iz 9. člena tega zakona. Tožnica namreč ni imela možnosti, da se izjavi glede legalnosti gradnje, ki je bila glede na obrazložitev drugostopnega organa dejansko vsebinski razlog za zavrnitev njene vloge. Dne 15. 11. 2010 je bila sicer razpisana ustna obravnava, na kateri pa je dokazovanje glede gradnje in pridobivanja ustreznih dovoljenj potekalo izključno v smeri ugotavljanja starosti objekta. Glede skladnosti objekta z gradbeno zakonodajo pa tožnica ni bila nikdar zaslišana, niti ni nikdar imela možnosti izjave s tem v zvezi. Tako sodišču predlaga, da kolikor bi štelo za potrebno, razpiše obravnavo in samo ugotovi dejansko stanje ter samo odloči o zadevi in s sodbo odpravi izpodbijano prvostopno odločbo ter odloči o stvari tako, da o njeni vlogi za izdajo odločbe o dodelitvi električne energije, proizvedene v napravi HE X., ugodi. Kolikor sodišče ne bo ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevki, pa predlaga, da tožbi s sodbo ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje. Predlaga tudi, da sodišče odloči, da ji je toženka dolžna plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču poslala upravni spis zadeve.

Tožnica se v vlogi z dne 10. 4. 2012 sklicuje na pravno mnenje prof. dr. A.A., iz katerega izhaja, da morebitne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja v pravnomočno končanem postopku, v katerem ni bilo v celoti ugotovljeno relevantno dejansko stanje, ni mogoče sanirati tako, da se v novem postopku ponovno odloča o vprašanjih, o katerih je bilo odločeno s pravnomočno odločbo. Prav tako iz nevednega mnenja izhaja, da eventualno nelegalne rekonstrukcije pred izdajo uporabnega dovoljenja zaradi pravnomočnosti uporabnega dovoljenja v upravnem postopku, v katerem se odloča o podpori za proizvodnjo električne energije, ni mogoče več ugotavljati. Prof. A.A. namreč meni, da ne more biti relevantno, ali je za obravnavano napravo potrebno pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje, ampak kvečjemu vprašanje, ali je za dela, izvedena po pridobitvi uporabnega dovoljenja, potrebno novo uporabno dovoljenje. Vendar pa tega dejanskega vprašanja upravni organ v postopku odločanja o podpori sploh ni razrešil. Glede na navedeno je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje iz 9. v povezavi s tretjim odstavkom 16. člena Uredbe za dodelitev podpore električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju OVE) v HE X..

Po določbi prvega odstavka 9. člena Uredbe so do pridobitve podpor upravičene nove in pretežno nove proizvodne naprave OVE, ki imajo veljavno deklaracijo za proizvodno napravo in izpolnjujejo pogoje iz tretjega odstavka 16. člena Uredbe. V skladu z drugim odstavkom istega člena Uredbe se za določitev starosti proizvodne naprave OVE kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi šteje datum izdaje uporabnega dovoljenja za obratovanje proizvodne naprave oziroma, če gre za proizvodno napravo, za katero se ne izda uporabno dovoljenje, datum opravljenega prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Za proizvodne naprave OVE, ki so obratovale že pred izdajo uporabnega dovoljenja, in za proizvodne naprave OVE, za katere se ne izda uporabnega dovoljenja, pa so obratovale še preden so bile priključene na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja, datum začetka proizvodnje za ugotovitev starosti proizvodne naprave določi agencija (prvostopni organ). Tretji odstavek 16. člena Uredbe pa določa, da je vlagatelj upravičen do podpore, če izpolnjuje naslednje pogoje: - da je vloga popolna; - da ima proizvodna naprava OVE veljavno deklaracijo za proizvodno napravo in je kot taka uvrščena v register deklaracij; - da je iz vloge razvidno, da gre za novo ali pretežno novo proizvodno napravo OVE; - da proizvodna naprava OVE izpolnjuje trajnostna merila za posamezne vrste OVE; - da je prosilec v vlogi navedel, da ni prejel subvencij, oziroma če jih je, da je vlogi priložil kopije ustreznih dokumentov s podatki o subvenciji; - da je iz vloge razvidno, da je vlagatelj na proizvodni napravi OVE vgradil merilne in registrirne naprave, ki jih predpisuje Uredba o pogojih za merilne in registrirne naprave, ki jih morajo imeti proizvodne naprave, ki prejemajo potrdila o izvoru, ter meritvah, ki jih morajo izvajati te naprave za merjenje neto proizvedene električne energije ter za dokazovanje doseganja predpisanih izkoristkov izrabe lesne biomase; - da je prosilec v vlogi navedel vrsto podpore.

Dokazovanje izpolnjevanja pogojev je na strani vlagatelja zahteve. To v konkretnem primeru pomeni, da mora tožnica izkazati oziroma predložiti dokumentacijo, iz katere izhaja, da gre za novo oziroma pretežno novo proizvodno napravo v skladu z določbo 14. oziroma 18. alineje 2. člena Uredbe.

Sodišče se strinja z zaključkom upravnih organov obeh stopenj, da HE X. predstavlja objekt, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje, pri čemer se sklicuje na razloge, ki so s tem v zvezi navedeni v upravnih odločbah obeh stopenj (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Vendar pa za obravnavano proizvodno napravo ne gradbeno in ne uporabno dovoljenje v predmetnem postopku dodelitve podpore ni bilo predloženo. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 15. 11. 2010 pa tudi izhaja, da je bilo uporabno dovoljenje, ki je v spisu, izdano za objekt, zgrajen pred letom 1967. Takšni navedbi uradne osebe namreč zastopnik tožnice na ustni obravnavi ni oporekal. Tako tudi ne drži ugovor tožnice v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2012, da upravni organ v postopku odločanja o dodelitvi podpore ni razrešil dejanskega vprašanja, ali je za dela, izvedena po pridobitvi uporabnega dovoljenja, potrebno novo uporabno dovoljenje. Po povedanem sodišče sodi, da tožnica v predmetnem postopku ni izkazala izpolnjevanja pogojev po tretjem odstavku 16. člena Uredbe, in sicer da gre za novo oziroma pretežno novo proizvodno napravo. Kot že povedano, namreč ni predložila ne gradbenega in ne uporabnega dovoljenja zanjo. Starost le-te pa se po citirani določbi drugega odstavka 9. člena Uredbe določi z datumom izdaje uporabnega dovoljenja za obratovanje proizvodne naprave, ki šteje kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi. Kot je pravilno pojasnil že upravni organ, v konkretnem primeru namreč ne gre za proizvodno napravo, za katero uporabno dovoljenje ne bi bilo potrebno. Pri čemer je treba dodati, da v tem primeru po presoji sodišča ne gre situacijo, v kateri bi po določbi drugega odstavka 9. člena Uredbe datum začetka proizvodnje za ugotovitev starosti proizvodne naprave moral določiti prvostopni organ sam, saj ne gre za proizvodno napravo, ki bi obratovala že pred izdajo uporabnega dovoljenja, le-to namreč, kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, za obravnavano proizvodno napravo v času izdaje izpodbijane odločbe (še) ni bilo izdano. Tako sodišče sodi, da niti prvostopni niti drugostopni organ določbe drugega odstavka 9. člena v povezavi s tretjim odstavkom 16. člena Uredbe nista pravilno uporabila, vendar pa je njuna odločitev iz v tej točki sodbe navedenih razlogov zakonita. Glede na navedeno pravno mnenje sodišča glede uporabe drugega odstavka 9. člena v povezavi s tretjim odstavkom 16. člena Uredbe in s tem izpolnjevanja pogojev za dodelitev podpore tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da je upravni organ odločal o zadevi izven svoje pristojnosti ter da je poskušal poseči v pravnomočno deklaracijo, izdano HE X. V zvezi z ostalimi tožbenimi ugovori, ki jih sodišče prav tako zavrača kot neutemeljene, pa je treba dodati: Sodišče ugotavlja, da je tožnica tožbo pravočasno vložila (pravilno) zoper prvostopno odločbo, s katero je bilo odločeno o njeni pravici oziroma pravni koristi (drugi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato ni bilo s tem, da je v pravnem pouku odločbe druge stopnje napačna navedba akta, ki se izpodbija v upravnem sporu, v ničemer poseženo v njene pravice.

Sodišče tudi meni, da izpodbijana odločba ni sama s seboj v nasprotju. Na enak pritožbeni ugovor je pravilno odgovoril že drugostopni organ v pritožbeni odločbi, zato se sodišče glede tega ugovora v celoti sklicuje na razloge odločbe druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1; glej: 4. in 5. str. drugostopne odločbe).

Po presoji sodišča pa v postopku tudi ni bila kršena tožničina pravica do izjave. Iz odločbe druge stopnje z dne 10. 9. 2010, s katero je bila odpravljena prvostopna odločba z dne 8. 6. 2010, izhaja, da je pritožbeni organ prvostopnemu naložil, da mora ugotoviti, ali je za predmetno proizvodno napravo potrebno pridobiti uporabno dovoljenje. Že takšen napotek organa druge stopnje po mnenju sodišča kaže na obravnavanje vprašanja legalnosti gradnje te proizvodne naprave. Vprašanje potrebnosti uporabnega dovoljenja za njeno obratovanje pa je bilo obravnavano tudi v mnenju Ministrstva za okolje in prostor z dne 14. 2. 2011, ki ga je organu predložila tožnica sama. Pa tudi iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 15. 11. 2010, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve, izhaja, da je bilo na tej obravnavi izpostavljeno vprašanje pridobitve gradbenega in uporabnega dovoljenja za sporno HE X. Sodišče sodi, da je iz vsega navedenega razvidno, da tožničina pravica do izjave v zvezi z vprašanjem legalnosti gradnje HE X. ni bila kršena.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba, v zvezi z odločbo druge stopnje, po zakonu utemeljena, vendar deloma iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani in drugostopni odločbi.

Izrek o stroških postopka temelji na določi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.