Jedro

Po določbi drugega odstavka 45. člena ZSZ (1984) odmeri pristojni organ komunalni prispevek na zahtevo investitorja ali na zahtevo sklada za urejanje stavbnih zemljišč. Obravnavani primer odmere komunalnega prispevka, ki se je začel v času veljavnosti navedenega zakona, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni primer iz 128. člena ZUP, torej upravna zadeva, v kateri je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva zavezane stranke. Navedena določba ZSZ (1984) kaže, da je odmera komunalnega prispevka v javnem interesu, to pa izhaja tudi iz takratne določbe prvega odstavka 45. člena istega zakona, po kateri brez potrdila o plačanem komunalnem prispevku ni bilo mogoče izdati gradbenega dovoljenja. Zato zaradi napačne navedbe v odmerni odločbi, da je odmero zahtevalo A.A., Investicijsko podjetje (kar je prejšnje ime revidenta), tudi po presoji Vrhovnega sodišča odločba ni nična.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo župana občine B. z dne 1. 9. 2005, s katero je ta zavrnil revidentovo pritožbo zoper odločbo Javnega podjetja za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči B. (v nadaljevanju Javno podjetje) z dne 15. 6. 2005. S to odločbo je prvostopenjski organ revidentu odmeril komunalni prispevek za novogradnjo šestetažnega poslovnega objekta nad točko terena, pod katero je zgrajen garažni objekt na parc. št. ... k. o. ..., hkrati pa je v izreku odmerne odločbe ugotovil, da je revident dne 25. 3. 1996 plačal celotni znesek odmerjenega komunalnega prispevka.

2. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da s tožbo uveljavljana ničnostna razloga iz 3. in 4. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP nista podana. Odmerna odločba ni neizvršljiva, saj je bila že izvršena, odmerni postopek pa tudi ni tekel brez zahteve upravičene osebe, saj po prvem odstavku 45. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84) zahtevek za odmero komunalnega prispevka lahko vloži tako investitor kot tudi sklad stavbnih zemljišč, v zadevi pa ni sporno, da je bila taka zahteva sklada podana. Po presoji sodišča je bil komunalni prispevek pravilno odmerjen po določbah ZSZ/84 in Navodila o enotni metodologiji za pripravo investicijskega programa urejanja stavbnih zemljišč (Ur. l. RS, št. 33/85).

3. Tožnik vlaga revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke z dne 1. 9. 2005 odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, podrejeno pa, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; uveljavlja tudi stroške revizijskega postopka. Kot razlog za dovoljenost revizije navaja dejstvo, da vrednost obveznosti, ki je predmet izpodbijanega upravnega akta, znaša 665.282,16 EUR. V vsebinskem pogledu navaja, da je upravna odločba, ki je izpodbijana v upravnem sporu, nična, kajti v odločbi se navaja, da je zahtevo za odmero komunalnega prispevka vložilo A.A., Investicijsko podjetje, kar pa ne drži, saj je zahtevo za odmero komunalnega prispevka vložil sklad stavbnih zemljišč. Upravna odločba je nična, ker ni bila izdana na podlagi zahteve stranke, katero upravni organ navaja v odločbi in je zato tudi neizvršljiva, saj navedena stranka ne obstaja. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno zato, ker kot podlaga za odmero niso bili upoštevani predpisi, ki so veljali v času odmere.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v zadevah, v katerih je obveznost stranke izražena v denarni vradnosti, presega 20.000 EUR. Sporna vrednost revidentove obveznosti iz dokončnega upravnega akta, ki je izpodbijan v upravnem sporu, znaša 159.572.000,00 SIT oziroma 665.882,16 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih izhaja in ni sporno, da je bil postopek za odmero obravnavanega komunalnega prispevka začet na zahtevo tedanjega Sklada stavbnih zemljišč Občine B. dne 9. 2. 1996. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno razlogovanje izpodbijane sodbe, da je bilo zato treba v obravnavanem primeru materialnopravno zakonitost odmere komunalnega prispevka presojati po določbah ZSZ/84 in na njegovi podlagi izdanega Navodila o enotni metodologiji za pripravo investicijskega programa urejanja stavbnih zemljišč (Ur. l. SRS, št. 33/85, v nadaljevanju Navodilo). Zakon o urejanju prostora - ZUreP-1, ki je veljal v času izdaje odmerne odločbe prve stopnje (15. 6. 2005), je namreč v prvem odstavku 177. člena določal, da se postopki za odmero komunalnega prispevka, ki so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po dotlej veljavnih predpisih. Med dotedanje predpise v smislu navedene določbe je treba šteti tudi ZSZ/84 in navedeno Navodilo. Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati, da je glede presoje pravilnosti uporabe materialnega prava v izpodbijani odločbi nezakonita.

9. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi ni utemeljen.

10. Po določbi drugega odstavka 45. člena ZSZ/84 odmeri pristojni organ komunalni prispevek na zahtevo investitorja ali na zahtevo sklada za urejanje stavbnih zemljišč. Obravnavani primer odmere komunalnega prispevka, ki se je začel v času veljavnosti navedenega zakona, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni primer iz 128. člena ZUP, torej upravna zadeva, v kateri je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva zavezane stranke. Navedena določba ZSZ/84 kaže, da je odmera komunalnega prispevka v javnem interesu, to pa izhaja tudi iz takratne določbe prvega odstavka 45. člena istega zakona, po kateri brez potrdila o plačanem komunalnem prispevku ni bilo mogoče izdati gradbenega dovoljenja. Zato zaradi napačne navedbe v odmerni odločbi, da je odmero zahtevalo A.A., Investicijsko podjetje (kar je prejšnje ime revidenta), tudi po presoji Vrhovnega sodišča odločba ni nična. Prav tako se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ni nična iz razloga neizvršljivosti, saj je bilo plačilo komunalnega prispevka v znesku, kot je bil določen z izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje, v celoti izvršeno že v letu 1996. 11. Vrhovno sodišče iz razlogov prejšnje točke kot neutemeljen zavrača tudi uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

12. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo le do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavni zadevi, ostale revizijske navedbe pa šteje za nebistvene za odločitev v tem upravnem sporu, zato jih ni presojalo.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Ker revident z revizijo ni uspel, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.