Jedro

Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, ne invalidska komisija druge stopnje in ne izvedenski organ pri tožniku nista mogla ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Ker se novejši izvidi, v kolikor bo tožnik opravil dodatne preiskave, lahko upoštevajo le pri priznavanju pravic v novem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti na podlagi prve alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 16. 10. 2014 in št. ... z dne 7. 7. 2014 ter na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine. Obenem je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se, da niso bili upoštevani najnovejši izvidi, ki jih je dostavil. Ne strinja pa se tudi z navedbo sodišča, da težave niso opredeljene z ustrezno funkcionalno diagnostiko. Meni, da invalidska komisija ni pravilno ugotovila, da pri njem ni podane I. kategorije invalidnosti, ampak le III. kategorija invalidnosti. Njegovo zdravstveno stanje je vedno slabše, tako da je na Hrvaškem razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Ni mu pa tudi jasno, kako to, da je v BIH spoznan za popolno nezmožnega za delo, v Sloveniji pa, da je za delo zmožen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 16. 10. 2014, s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 7. 7. 2014. S slednjo je toženec odločil, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 12. 9. 2013 dalje in da nima pravice do invalidske pokojnine. Sporno v obravnavani zadevi je, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in torej do I. kategorije invalidnosti in ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

6. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v 63. členu določa definicijo invalidnosti, določa pa tudi pogoje za razvrstitev v posamezno kategorijo invalidnosti. Tako je prvi alineji drugega odstavka citirane določbe določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Medtem, ko je v tretji alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 določeno, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določena dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

7. Glede na izpodbijani odločbi, zlasti dokončno odločbo z dne 16. 10. 2014, je odločilno, ali je katero od stanj, zlasti pa stanje po prvi alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in torej stanje popolne nezmožnosti za delo, obstajalo pri tožniku že do dneva dokončne odločbe, to je do 16. 10. 2014. Skladno z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) v zvezi s 63. členom ZDSS-1 se namreč presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega do dneva dokončne odločbe.

8. Sodišče prve stopnje je v postopku razčiščevalo, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma ali je pri njem podana še preostala delovna zmožnost. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je najprej pridobilo mnenje invalidske komisije II. stopnje. Ta je pregledala dodatno medicinsko dokumentacijo in dne 4. 5. 2016 menila, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ampak da je pri njem od 12. 9. 2013 in dalje še vedno podana III. kategorija invalidnosti. Ugotovila je, da gre pri tožniku za stanje po prebolelem srčnem infarktu in za stanje po femoropoplitealnem obvodu na levi spodnji okončini in da se zdravi tudi zaradi arterijske hipertenzije. Hkrati pa je res tako, kot navaja pritožba, menila, da ima tožnik določene subjektivne težave, ki pa niso opredeljene z ustrezno funkcionalno diagnostiko, ki bi objektivno opredelila opisane težave. Poudarila je, da je tožnik sicer napravil dvakrat obremenitveni test, vendar pred infarktom. Po operaciji arterije leve spodnje okončine pa ni opravil ustrezne funkcionalne angiološke diagnostike. Na podlagi tega je zaključila, da na podlagi takšne ugotovitve ni zadostnih podatkov za ugotovitev drugačne invalidnosti.

9. Ker je tožnik dal pripombe na to mnenje in vztrajal, da se mu stanje slabša, je sodišče prve stopnje pridobilo še izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B., v kateri je sodelovala specialistka kardiologije in vaskularne medicine. Izvedenski organ v takšni sestavi je bil glede tožnikove delovne zmožnosti enakega mnenja kot pred tem invalidska komisija II. stopnje, in sicer, da tožnik do 16. 10. 2014 (to je do dneva dokončne odločbe toženca) ni opravil preiskav, ki bi objektivno ocenile funkcijsko zmogljivost srčno-žilnega sistema. Ultrazvok srca v tem časa ni bil opravljen, na voljo je le izvid z dne 17. 11. 2014. Ta izvid pa datira že po datumu, ki je predmet presoje v tem postopku. Tudi v tem izvidu pa je opisana le blago oslabljena sistolična funkcija normalno velikega levega prekata s segmentnimi motnjami krčenja. Takšno funkcionalno stanje pa po mnenju izvedenskega organa ne utemeljuje popolne nezmožnosti za delo, pač pa zmožnost za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, brez dela na višini, delo v ugodnih mikroklimatskih razmerah, samo delo v okviru rednega delovnega časa, ki se opravlja izmenično sede in stoje, pri katerem je potrebna hoja le po istem nivoju, torej delo z omejitvami.

10. V takšnem mnenju je imelo sodišče prve stopnje dovolj strokovno medicinske podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Izvedenski organ je ustrezno ocenil predloženo medicinsko dokumentacijo in tožnikovo zdravstveno stanje in ocenil, da zaradi ugotovljenih obolenj tožnik potrebuje omejitve pri delu. Odločilno v tej zadevi je, da izvedenski organ pri tožniku ni mogel ugotoviti popolne nezmožnosti za delo na podlagi dokumentacije, ki se nanaša na obdobje do 16. 10. 2014. 11. Za ocenjevanje novejše dokumentacije, to je dokumentacije, ki se nanaša na obdobje po 16. 10. 2014, pa ne invalidska komisija II. stopnje in ne izvedenski organ, nista imela podlage. Tudi sicer pa po tem datumu (to je po 16. 10. 2014) niso bile pri tožniku narejene takšne objektivne preiskave, in sicer obremenitveno testiranje in ultrazvok srca, dodatna angiološka diagnostika in zdravljenje in da bi torej obstajali takšni objektivni dokazi, na podlagi katerih bi izvedenski organi lahko objektivno presodili, ali je pri tožniku prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ni več zmožen za pridobitno delo.

12. Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, pa ne invalidska komisija druge stopnje in ne izvedenski organ pri tožniku nista mogla ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Izključno zaradi tega, ker niso bile narejene objektivne preiskave, ki bi izkazovale tožnikovo zatrjevano poslabšanje zdravstvenega stanja. Ker pa se novejši izvidi, v kolikor bo tožnik opravil dodatne preiskave, lahko upoštevajo le pri priznavanju pravic v novem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti na podlagi prve alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, zavrnilo. Posledično je pravilno zavrnilo tudi priznanje pravice do invalidske pokojnine in odpravo izpodbijanih odločb, ker sta pravilni in zakoniti. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je moralo tudi pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Dejstvo, da je bil tožnik na Hrvaškem oziroma v BIH spoznan za popolnoma nezmožnega za delo, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo definicijo invalidnosti in popolne nezmožnosti za delo določene v ZPIZ-2 ter dejansko stanje oziroma tožnikovo zdravstveno stanje in njegovo delovno zmožnost ugotovljeno v tem postopku.