Jedro

Knjiženje odhodkov na podlagi lastnih listin je izjema od pravila, da se sme poslovna sprememba knjižiti le na podlagi pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listin. Vsaka izjema pa mora biti izrecno navedena in se tako knjiženje lahko opravi le v zakonsko določenih primerih, med katerimi pa ni (mogoče knjižiti) porabljenega goriva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. in 3. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) delno ugodilo tožnikovi tožbi in odločbo tožene stranke z dne 22.7.1999 v delu, v katerem je tožena stranka zavrnila pritožbo in se nanaša na nepriznanje odhodkov v znesku 330.750,00 SIT, 222.700,00 SIT (stroški odvetnika) in 609.906,00 SIT (vplačila davka skupaj), odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v preostalem delu pa je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo zavrnilo. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostava Ljubljana z dne 27.5.1996, s katero je bil tožniku odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993 v znesku 4.415.947,00 SIT. Tožnik je namreč v napovedi za odmero davkov od dohodkov iz dejavnosti za to leto napovedal 29.247.425,00 SIT prihodkov, 28.174.859,00 SIT odhodkov in dobiček v znesku 769.993,00 SIT. V odmernem postopku je davčni organ ugotovil prihodke v znesku 31.631.406,00 SIT, tožniku ni priznal napovedanih odhodkov, dobiček pa naj bi znašal 17.064.363,00 SIT. Napravljen je bil pregled tožnikovega poslovanja, kar izhaja iz zapisnikov z dne 15.3.1995 in 17.4.1996. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ni knjižil vseh prihodkov in da ni vodil poslovnih knjig v skladu s tedaj veljavnimi predpisi.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožnikovi trditvi kot utemeljeni, da mu davčni organ neutemeljeno ni priznal stroška za nakup skobelnega stroja v višini kupnine 330.750,00 SIT, ki ga je kupil za rezervne dele za stroj iste znamke, ki je med njegovimi osnovnimi sredstvi. Davčni organ mu tega nakupa ni priznal med stroške, ker je bil ob nakupu v neuporabnem stanju. Sodišče prve stopnje pa je menilo, da tudi ob tako ugotovljenih dejstvih samo iz razloga, ker tožnik navedenega skobelnega stroja nima evidentiranega v osnovnih sredstvih, ne da bi davčni organ preveril pritožbene navedbe in nanje odgovoril, odločitev tožene stranke v tem delu ni pravilna. Prav tako tožena stranka ni utemeljila, zakaj tožniku ni priznala stroškov odvetnika in sodnih taks, čeprav je tožnik navajal, da se zoper njega vodi sodni postopek zaradi plačila odškodnine za dogodek, ki je nastal pri opravljanju njegove dejavnosti. Glede vplačila davkov skupaj pa po mnenju sodišča prve stopnje ni jasno, ali celoten znesek predstavlja stroške sodnih taks ali samo del in koliko znaša ta del. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka z navedenim ravnanjem kršila pravila postopka. Tožbene ugovore, ki se nanašajo na prihodke in odhodke za porabljeno gorivo, stroškov zavarovanja predmetov v stanovanjski hiši, stroškov elektrike in telefona, stroškov prispevka za socialno varnost za zaposlene, stroškov dnevnic za zaposlene, stroškov za prehrano med delom in stroškov kilometrine pa je sodišče zavrnilo kot neutemeljene iz razlogov, ki jih je navedla že tožena stranka in se pri tem na te razloge v sodbi tudi sklicevalo.

Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede zavarovanja, elektrike ter telefona zatrjuje svoja dosedanja stališča. Z zavarovanjem predmetov v stanovanjski hiši so zavarovani tudi kletni prostori, v katerih ima tožnik priročno delavnico in skladišče rezervnih delov, kar je vse razvidno iz zavarovalne police. To zavarovanje pomeni ravnanje dobrega gospodarja, saj sam sebi ne more dati v najem svojih prostorov, ki bi jih kasneje lahko zavaroval. Če bi dal prostore sam sebi v najem, zavarovanje ne bi bilo sporno. Enako je tudi s porabo elektrike in telefona. Sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da zavarovanje iz povečanega rizika požara in eksplozije v delavnici in hiši nad njo ni neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, in zakaj je 1/3 stroškov elektrike oziroma polovico stroškov telefona tista prava mera stroškov, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti oziroma posledica opravljanja dejavnosti. Glede ostalih poslovnih dogodkov pa poudarja, da jih je knjižil na podlagi verodostojnih listin. Računovodstvo pozna izvirne in izvedene knjigovodske listine. Listine, na podlagi katerih je knjižil porabo goriva, stroške dnevnic delavcev, kilometrine in prehrane delavcev kot tudi poslovni dogodki, so temeljili na podlagi izvedenih oziroma lastnih knjigovodskih listin. Niti davčni organ niti sodišče pa nista pojasnila, zakaj štejeta, da knjigovodske listine, na podlagi katerih je knjižil te dogodke, niso verodostojne knjigovodske listine. Zaposlenim pa je izplačeval tudi regres za prehrano. Glede stroškov prispevka za socialno varnost pa meni, da je dopustna računska zmota tako na strani tožeče kot tudi tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

V obravnavani zadevi so ostali sporni zneski, ki jih je tožnik prijavil, tožena stranka pa jih ni priznala kot utemeljene odhodke iz dejavnosti za leto 1993, in sicer za porabljeno gorivo, stroškov iz prispevkov za socialno zavarovanje za zaposlene, njihovih dnevnic, del stroškov za prehrano delavcev in kilometrine ter za del stroškov zavarovanja predmetov, porabljene elektrike in stroškov telefona v hiši, kjer ima tožnik tudi priročno delavnico. Ti zatrjevani odhodki tožniku niso bili priznani bodisi zaradi tega, ker niso bili ustrezno dokumentirani, saj niso bili knjiženi na podlagi pravilnih in verodostojnih listin, bodisi pa zaradi njihove neustrezne višine.

Po presoji pritožbenega sodišča sta sodišče prve stopnje (in pred njim že upravna organa) pri odločanju pravilno uporabilo določbe Zakona o dohodnini (ZDoh) in na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o vodenju poslovnih knjig (Pravilnik) in tega materialnega prava tudi ni uporabilo zmotno, kot to zatrjuje tožnik. Prav s pravilno uporabo tega materialnega prava je bil tožniku priznan del stroškov za razmejitev stroškov med njegovo delavnico in lastnim gospodinjstvom (stroški zavarovanja, elektrika, telefon), in sicer na podlagi lastnih listin in predloženih originalnih računov. Ker pa je možno na podlagi lastnih listin po določbah 12. člena Pravilnika obračunati (in priznati) odhodke le za lastne dnevnice in potne stroške, ne pa tudi za dnevnice in potne stroške zaposlenih, je bil ta del obračuna odhodkov tudi po presoji pritožbenega sodišča v upravnem postopku pravilno zavrnjen.

Po navedenih določbah 12. člena Pravilnika pa ni mogoče na podlagi lastnih listin knjižiti odhodkov za porabljeno gorivo. Knjiženje odhodkov na podlagi lastnih listin je izjema od pravila, da se sme poslovna sprememba knjižiti le na podlagi pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listin. Vsaka izjema pa mora biti izrecno navedena in se jo zaradi njene narave lahko razlaga le restriktivno. Zato se lahko opravi knjiženje na podlagi lastnih listin le v tistih primerih, ki jih predpisi določajo. Med temi izjemami pa ni mogoče knjiženje goriva, kar je uveljavljal tožnik in zato pritožbeno sodišče zavrača njegove pritožbene navedbe o možnosti takega knjiženja tudi za gorivo.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja kot nedopusten, saj je ta pritožbeni ugovor možno po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS uveljavljati le tedaj, kadar oziroma kolikor izpodbijana sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje pa v obravnavanem primeru ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa ga je ugotovilo na podlagi podatkov upravnih spisov. Pri tem sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča tudi ni storilo kršitev postopka v upravnem sporu.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.