Jedro

Tožnika ne zatrjujeta, da je zapustnik nepremičnine podaril hčerki z darilno pogodbo. Nasprotno, tožnika priznavata, da jih je slednja kupila. Ker spornih nepremičnin ni pridobila od zapustnika, tožbeni zahtevek z vsebino, kot ga uveljavljata tožnika, ne more biti utemeljen. Če je zapustnik res dal denar za nakup nepremičnin, kot zatrjujeta tožnika, darilo predstavljajo kvečjemu ta denarna sredstva, a tega tožnika s tožbenim zahtevkom ne uveljavljata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in V. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da je zapustnik JS (v nadaljevanju zapustnik) podaril prvemu tožencu gradbeno parcelo, ki sestoji iz parc. št. 484/11, 484/13 in 485/8, vse k.o. x, ter znesek 1.500.000 din, kar se mu vračuna v njegov dedni delež (I. točka izreka), zavrnilo pa je zahtevek, da naj se navedeno darilo upošteva pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine (II. točka izreka). V celoti je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je zapustnik I. S. podaril gradbeno parcelo, ki jo sestavljajo parc. št. 484/14 in 485/9, oboje k.o. x, ter garažo za osebni avto v triplex garažni hiši v SV, kar naj se upošteva pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine ter se vračuna v dedni delež druge toženke (III. točka izreka). Glede stroškov postopka je sodišče prvemu tožencu naložilo, da tožnikoma povrne njune stroške v znesku 1.017,72 EUR (IV. točka izreka), tožnikoma pa, da drugi toženki povrneta njene stroške v višini 1.934,52 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper III. in V. točko sodbe se pritožujeta tožnika zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Vztrajata pri tem, da je kupnino za nepremičnine plačal zapustnik. Iz priloge A7 je razvidno, da je za oba toženca plačal račun za parcelacijo. Iz potrdil z dne 30.12.1970 (A4 do A6) pa je razvidno, da je poravnal tudi kupnino za sporne parcele. Ta potrdila se nanašajo tudi na parcele, ki jih je formalno kupila IS. Opozarjata, da mladoletni otroci nimajo lastnih sredstev, če niso zaposleni, kar je splošno znano dejstvo. Zato je edino logično, da je kupnino dal zapustnik. Nadalje zatrjujeta, da je šlo za zazidljive gradbene parcele, ter se pri tem sklicujeta na potrdilo Občine Grosuplje. Plačila prispevkov za pridobitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja namreč ni mogoče šteti kot prekvalifikacijo kmetijskega zemljišča v stavbno zemljišče. 3. V odgovoru na pritožbo druga toženka odgovarja na pritožbene očitke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnikoma pa naloži v plačilo njene stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča v razmerju do prvega toženca (I., II. in IV. točka izreka) že pravnomočna, saj zoper ta del pritožba ni bila vložena.

6. V izpodbijanem delu pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče v obrazložitvi sodbe.

7. Tožnika zahtevata ugotovitev, da je zapustnikova hči I.S. od zapustnika kot darilo prejela parceli 484/14 in 485/9, obe k.o. x., ter garažo (v nadaljevanju nepremičnine), kar naj se vračuna v dedni delež druge toženke kot dedinje po zapustniku (na podlagi vstopne pravice) v skladu z določbo prvega odstavka 46. člena Zakona o dedovanju (ZD).

8. Takšen zahtevek je, kot (je) utemeljeno opozarja(la) druga toženka, nesklepčen. Tožnika namreč ne zatrjujeta, da je zapustnik nepremičnine podaril hčerki z darilno pogodbo. Nasprotno, tožnika priznavata, da jih je slednja kupila. Kot izhaja iz tožbenih navedb, ki jih potrjujejo tudi priložene pogodbe (priloga B2, B3 in B6), je I.S. postala lastnica parcele 485/9 (nekdaj 485/1) na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenila s prodajalko F.Š., parcelo 484/14 (nekdaj 484/1) je kupila od J.Š., medtem ko je garažo pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenila s A.K.. Ker spornih nepremičnin ni pridobila od zapustnika, tožbeni zahtevek z vsebino, kot ga uveljavljata tožnika, ne more biti utemeljen. Če je zapustnik res dal denar za nakup nepremičnin, kot zatrjujeta tožnika, darilo predstavljajo kvečjemu ta denarna sredstva, a tega tožnika s tožbenim zahtevkom ne uveljavljata.

9. Ker iz trditvene podlage tožbe ne izhaja utemeljenost zahtevka, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka že iz tega razloga pravilna.

10. Pritožbeno sodišče se zato z vprašanjem, kdo je prispeval denar za nakup nepremičnin, ne bo ukvarjalo, saj tudi morebitna ugotovitev, da so bila sredstva dana s strani zapustnika, na odločitev o tožbenem zahtevku ne more vplivati (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

11. Nepomembno je nadalje tudi to, kakšen status so imele nepremičnine v času nakupa (kmetijsko zemljišče ali zazidljiva gradbena parcela), s čemer se pritožba obširno in po nepotrebnem ukvarja. Tudi tovrstne pritožbene navedbe ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. 12. Ker v pritožbi uveljavljeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbah prvega odstavka 154., 155. in 165. člena ZPP. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato nista upravičena do povrnitve stroškov. Druga toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih toženka nosi sama.