Jedro

Sodišče lahko ne glede na kazensko obsodilno sodbo ugotavlja ali je oškodovanec prispeval k nastanku škode ali, da je ta škoda večja, kot bi bila sicer.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I., IV., V. in VII izreka, potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 301/2019 z dne 16. 6. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v znesku 1.900,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 8. 2019 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. II. V presežku za znesek 7.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 8. 2019 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino iz naslova premoženjske škode v znesku 292,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 8. 2019 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.″ IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 263,66 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila. V. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči strani 167,07 EUR stroškov pravdnega postopka v korist Republike Slovenije na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, št. 01100 6370 421 586, sklic. št. 00 16867-2019, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričenjo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila. VI. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.741,02 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila. VII. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Celju št SI56 0110 0845 0084 805, sklic SI00 201-301-2019 plačati 81,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.″ V tem pravdnem postopku je tožeča stranka vtoževala odškodnino za nepremoženjsko škodo, katero je zadobila v škodnem dogodku dne 4. 6. 2017. Tega dne ga je telesno poškodoval toženec. Toženec je bil tudi s kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 50846/2018 z dne 5. 11. 2018 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika. Tožnik trdi, da je v tem dogodku zadobil udarnino in odrgnino v predelu obraza in nosu ter poškodbe kazalca leve roke, ko je padel preko kosilnice. Zahteval je odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti pri zdravljenju v višini 3.500,00 EUR, iz naslova strahu 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 800,00 EUR in za zmanjšanje življenjske aktivnosti 3.000,00 EUR. Poleg tega je tožnik uveljavljal še plačilo premoženjske škode, za stroške sestave odškodninskega zahtevka, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da je ravnal v silobranu, ko je branil svojo hčerko A. A., katero je toženec napadel in je bila zaradi tega ogrožena. Prav tako je navajal, da tožnika ni davil, prav tako se ne strinja z opisom poškodb in tudi ne z višino odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je toženec tožnika dne 4. 6. 2017 okoli 11.00 ure poškodoval na dvorišču stanovanjske hiše na naslovu L. ..., ko ga je z roko prijel za lase in ga je s pestjo udaril v predel nosu in ust, zaradi česar je krvavel iz nosu ter ustne votline, nato ga je pričel daviti, zatem ga je še potisnil, da je padel po kosilnici, v posledici njegovega ravnanja pa je zadobil obtolčenine in odrgnine obraza in nosu ter udarnino kazalca leve roke. Ker je kazenska obsodilna sodba pravnomočna, toženec v pravdnem postopku ne more več uveljavljati določenih ugovorov, npr. da storjeno kaznivo dejanje ni bilo protipravno, ker je bilo npr. storjeno v silobranu, katerega je uveljavljal toženec. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da trditve toženca, da je ravnal v silobranu ali vsaj v prekoračenem silobranu v smislu določila 11. člena KZ, ne morejo biti predmet razpravljanja v tem postopku (prvi odstavek 138. člena OZ). Sodišče je v konkretnem primeru vezano na ugotovitev kazenskega sodišča o tem, da je prav toženec odgovoren za telesne poškodbe, ki jih je prizadejal tožniku s prijetjem, udarcem, davljenjem in potiskom, kot to izhaja iz opisa očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo morebitno soodgovornost samega oškodovanca po določilu 185. člena OZ, v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ, po katerem ima namreč oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Tožnik je zatrjeval, da ni prispeval k škodnemu dogodku, izpovedal je, da je 4. 6. 2017 toženec prišel na njihovo dvorišče potem, ko mu je prej telefonsko grozil, da ga bo napadel in takoj, ko je stopil iz avtomobila, je prišel od zadaj proti njemu in ga pričel daviti, vleči za lase, z roko ga je udaril v ličnico in po nosu, nato pa ga je potisnil, da je padel po kosilnici. V nasprotju s tožnikom pa je toženec povedal, da je tožnik grozil njegovi hčerki in vnukom in na njeno prošnjo je šel poleg nje po določene stvari k tožniku. Ker je hotel tožnik z rovnico napasti hčer, je posegel vmes in tožnika odrinil od hčere, nato je sledilo prerivanje. Priča A. A. je povedala, da je tožnik ob prihodu kričal naj gresta iz dvorišča in da na njem nimata kaj iskati. Kljub temu sta naložila skuter, medtem, ko je tožnik hodil za njo z meter dolgo rovnico in jo hotel udariti po glavi, pa je nato oče vskočil, da bi jo obranil. Glede na tako izvedene dokaze je sodišče presodilo, da tožniku ni očitati kakšnega krivdnega prispevka k obravnavanemu dogodku v smislu določila člena 185 OZ v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ. Izpoved tožnika, da je toženec takoj pristopil do njega, njegove sestre ter očeta, ki sta povedala o pretepu tožnika z 2 m dolgim kolom na eni strani in izpovedbo toženca, da je tožnik hotel z rovnico napasti hči, ki je to tudi potrdila, ne prepričajo sodišča in dajejo podlage, da bi lahko sodišče ob pravnomočno ugotovljenem protipravnem ravnanju toženca proti tožniku, ki ga priznava tudi sam in ob že ugotovljeni kazenski odgovornosti in glede na, po tožencu zatrjevani nameri tožnika napasti hči, sodišče ni ugotovilo tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku in nastali škodi. Prav tako takšne podlage ne daje tudi ugotovljeno medsebojno prepiranje in izrekanje žaljivih besed. Sodišče je tako ugotovilo, da je v celoti podana toženčeva odškodninska odgovornost za nastali škodni dogodek in nastalo škodo, saj so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ. Nato je na podlagi izpovedi tožnika in mnenja izvedenca prisodilo tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem od zahtevanih 3.500,00 EUR 1.400,00 EUR. Ugotovilo je namreč, da je tožnik trpel tako hude telesne bolečine, kakor srednje in lažje, da je zdravljenje potekalo od 5. 6. do 30. 6. 2017. Tožnik je imel številne neugodnosti med zdravljenjem in mu je zato iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti prisodilo 1.400,00 EUR. Ugotovilo je še, da je tožnik utrpel hud primarni strah in pa še sekundarni strah in mu je iz tega naslova od zahtevanih 2.000,00 EUR prisodilo 500,00 EUR. V celoti pa je zavrnilo zahtevek iz naslova skaženosti in zaradi psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper prisodilni del sodbe, to je zoper točko I. in zoper izrek o stroških postopka, vsebovan v točkah IV., V. in VII. sodbe, podaja pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338. člena ZPP. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje kršilo določilo 14. člena ZPP, kajti v konkretnem primeru je bila izdana sodba o kaznovalnem nalogu, pri kateri gre za procesno in ne za meritorno odločitev sodišča. Četudi bi civilno sodišče na podlagi izdanega kaznovalnega naloga bilo nanj vezano, je vezanost omejena samo na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sodišče lahko ugotavlja, da določene poškodbe, ki so sicer vsebovane v izreku kaznovalnega naloga, niso nastale v obravnavanem škodnem dogodku. O samem poteku dogodka, obstaja diametralnost nasprotij o tem, kar je povedal tožnik in kar je povedal toženec. V tem delu pa tožena stranka meni, da je sodišče napačno ocenilo izpoved pravdnih strank in je posledično napačno zaključilo, da ni podan soprispevek toženca. Sodišče se pri svoji utemeljitvi ponovno sklicuje na kazensko sodbo, sodišče pa ne bi smelo civilnega delikta enačiti s kazenskim deliktom, niti v smislu protipravnosti. Po mnenju tožene stranke se sodišče napačno sklicuje na opis iz kaznovalnega naloga. Sodišče dokazano ni ocenilo prispevka tožnika. Zaključek sodišča ni logičen. Toženec kritičnega dne ni prišel na dvorišče tožnika z namenom izvajanja nasilja, oziroma fizičnega napada, zato sodišče ne bi smelo slediti izpovedi tožnika. Izpovedbo toženca je potrdila priča A. A., prav tako se tožena stranka ne more strinjati z zaključkom sodišča, da ugotovljeno medsebojno prepiranje in izrekanje žaljivih besed, ne predstavlja soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka. Dogodek je opisala A. A., ki je izpovedala, da je kljub temu, da sta naložila skuter, tožnik hodil za njo z meter dolgo rovnico in jo hotel udariti. Takrat je vskočil toženec in jo je zaščitil. Priča je videla, da je toženec tožnika prijel v predel obraza in ga je nato spustil. Tožnik je bil tisti, ki je hodil po dvorišču z rovnico, s katero je hotel napasti A. A., zato je reakcija tožnika povsem skladna s pojmom silobrana. Silobran bi moralo sodišče upoštevati v okviru tožnikova soprispevka k dogodku. Tožena stranka trdi, da je celoten dogodek izzval tožnik, zato stališče sodišča, ko se sklicuje zgolj na dejanski stan kazenskega naloga, ni pravilno. V opisu dejanskega stanja obsodilne pravnomočne kazenske sodbe nikoli ni naveden soprispevek oškodovanca. Nadalje navaja, da je tožeča stranka v tem postopku zatrjevala poškodbe, ki jih kaznovalni nalog ne navaja. Poleg tega je izvedenec ugotovil, da tožnik določenih poškodb ni zadobil v škodnem dogodku, zato toženec ne glede na opis v dejanskem stanju kaznovalnega naloga, ne more odgovarjati za takšne poškodbe. V kaznovalnem nalogu so kot posledice navedene obtolčenine in odrgnine obraza in nosu in odrgnina kazalca leve roke. Nastanek teh poškodb pa je izvedenec medicinske stroke na podlagi objektivne medicinske dokumentacije izključil. Zato gre za napačno oceno dejanskega stanja obravnavane zadeve. Iz kaznovalnega naloga izhaja, da je tožnik zadobil obtolčenine in odrgnine obraza in nosu ter odrgnino kazalca, vendar je izvedenec izključil posledice z obravnavanim dogodkom. Izključil je odrgnino kazalca leve roke. Tožnik v dogodku ni utrpel nobenih posledic. Sodišče bi moralo pri prisoji višine odškodnine izhajati zgolj in edino na podlagi mnenja izvedenca. Ta je izključil tudi vse posledice, ki jih je tožnik navajal v tožbi. Po mnenju izvedenca so se odrgnine na obrazu pozdravile same od sebe in niso potrebovale medicinskega zdravljenja, pa tudi ob predpodstavki, da ne bi obstajala sokrivda tožnika, sodišče ne bi smelo prisoditi tožniku 1.400,00 EUR. Doslej so sodišča za poškodbe, povzročene z udarcem v obraz, ki ni pustil drugih posledic kot udarnino oziroma opraskanino ali odrgnino prisodila okoli 750,00 EUR odškodnine, ki je lahko edina primerna satisfakcija. Odškodnino v višini 1.400,00 EUR pomeni kršitev 179. člena OZ. Prav tako se toženec pritožuje za prisojeni strah v znesku 500,00 EUR. Sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin, v katerih je prišlo do dogodka. Tožnik sploh ni doživel ne primarnega, ne sekundarnega strahu takšne intenzitete, ki bi opravičeval denarno satisfakcijo. Izvedenec je v svojem mnenju navedel, da je doživel hud primarni strah v trajanju par minut. Izvedenec je poudaril, da napad ni trajal 10 do 15 minut, sicer bi tožnik izgledal drugače. Odškodnina v višini 500,00 EUR za strah se prisoja samo za dogodke, v katerih dobi oškodovanec hujše telesne poškodbe. V konkretnem primeru pa je bil tožnik od tožbe naprej rentno usmerjen in zato pregledi pri zdravniku sploh niso bili potrebni. Toženec se pritožuje tudi zoper odmerjene stroške postopka. Za izvedenca medicinske stroke so nastali večji stroški iz razloga na strani tožnika, zato sodišče tega bremena ne bi smelo v celoti prevaliti na toženca. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da sodba III K 50846/2018 z dne 5. novembra 2018 ne predstavlja kazenske obsodilne sodbe v smislu pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, ker naj bi šlo le za odločbo o kaznovalnem nalogu. Zato sodišče prve stopnje naj ne bi bilo na podlagi določil 14. člena ZPP vezano na takšno sodbo o kaznovalnem nalogu. V konkretnem primeru je Okrajno sodišče v Celju izdalo sodbo o kaznovalnem nalogu III Kp 50846/2018, ki je vsebovala vse elemente kazenske obsodilne sodbe. V tej sodbi je sodišče prve stopnje spoznalo toženca B. B., da je kriv, da je tako telesno poškodoval C. C., da je bil zaradi tega začasno oslabljen del njegovega telesa in začasno zmanjšana zmožnost za delo ter prizadeta njegova zunanjost, s tem, da ga je dne 4. 6. 2017 okoli 11.00 ure, na dvorišču stanovanjske hiše na naslovu L. ..., z roko prijel za lase in ga s pestjo udaril v predel nosu in ust, zaradi česar je krvavel iz nosu ter ustne votline, nato pa ga je pričel daviti, zatem pa ga je še potisnil, da je padel po kosilnici, v posledici njegovega ravnanja pa je zadobil obtolčenine in odrgnine obraza in nosu ter udarnino kazalca leve roke, kar je lahka telesna poškodba. S tem je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere se mu na podlagi prvega odstavka 122. člena KZ-1 določi kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izvršena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta od pravnomočne sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer se mu pogojna obsodba lahko prekliče. Tako iz samega naslova sodne odločbe - sodbe, kakor tudi iz samega izreka izhaja, da le-ta v celoti ustreza pojmu kazenske obsodilne sodbe, saj ta sodba vsebuje tako odločitev o krivdi za storjeno kaznivo dejanje, vsebuje opis kaznivega dejanja in izrečeno kazensko sankcijo. Prav tako vsebuje tudi obrazložitev. Razlika je samo v tem, kot to izhaja iz obrazložitve same sodbe, da sodišče ne opravi glavne obravnave, če to predlaga okrožni državni tožilec in se sodišče s predlogom strinja. V takšnem primeru sodišče izda sodbo, s katero obdolžencu izreče predlagano kazensko sankcijo, ki jo je predlagal okrožni državni tožilec. Če obdolženec zoper tako sodbo poda ugovor, se kaznovalni nalog s sklepom razveljavi in se nadaljuje redni kazenski postopek. To pomeni, da je sodba bila izdana samo v skrajšanem kazenskem postopku in v primeru ugovora, kateri pa ni bil podan, bi se tudi razpravljalo v rednem kazenskem postopku o krivdi toženca. Kazensko sodišče pa se je tudi izreklo o sami vsebini kaznivega dejanja in je ugotovilo v točki 3. obrazložitve, da je predlog za izdajo kaznovalnega naloga utemeljen in sicer na podlagi zbranih uradnih zaznamkov obvestil občanov in zdravniške dokumentacije. Ti dokazi so dali dovolj podlage za zaključek, da je storitev kaznivega dejanja obdolžencu dokazana in da je zanj v celoti kriv. Ustrezno je bila obrazložena kazenska sankcija. Ta sodba je postala pravnomočna dne 20. 11. 2018. Glede na obrazloženo, se tako toženec v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo biti vezano na sodbo kazenskega sodišča v smislu 14. člena ZPP. V konkretnem primeru temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, zato je bilo pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

6. Sodišče prve stopnje se je v točki 12. obrazložitve izreklo, da je vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, vezanost na kazensko odgovornost storilca kaznivega dejanja, kar pa ne izključuje možnosti ugotavljanja morebitne soodgovornosti samega oškodovanca. Po določbi 185. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ ima namreč oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Prav tako tudi ni razloga, da sodišče v obsegu škode ne bi moglo upoštevati tudi tistih posledic škodnega dogodka, ki jih sodišče v kazenskem postopku sicer ne bi ugotovilo. Glede samega obsega poškodb, katere je v škodnem dogodku zadobil tožnik pa je sodišče prve stopnje to v celoti temeljilo na mnenju izvedenca in zato sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo 14. člena ZPP in tudi ni zmotno ugotovilo dejanski stan samega škodnega delikta in njegovih posledic. Sodišče prve stopnje je tudi dokazno ocenilo prispevek tožnika, zato pritožba, ki trdi, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo prispevka tožnika, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da trditve toženca, da je ravnal v silobranu ali vsaj v prekoračenem silobranu v smislu določila 11. člena KZ, ne morejo biti predmet razpravljanja v tem postopku (prvi odstavek 138. člena OZ). Sodba pravdnega sodišča glede civilnopravne obveznosti storilca kaznivega dejanja do oškodovanca ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile nasprotne ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe. To pa pomeni, da je civilno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega sodišča o tem, da je prav toženec odgovoren za telesne poškodbe, to je obtolčenine in odrgnine obraza in nosu ter udarnine kazalca leve roke, ki jih je toženec tožniku prizadejal s prijetjem, udarcem, davljenjem in potiskom, kot to izhaja iz opisa očitanega kaznivega dejanja. Ker pravnomočna obsodilna kazenska sodba veže civilno sodišče, v pravdnem postopku, tako ni mogoče ugotavljati dejstev, ki bi izključevale odgovornost za škodo, povzročeno z naklepnim kaznivim dejanjem. To pa pomeni, da toženca v pravdnem postopku ne more več uveljavljati določenih ugovorov, npr. da storjeno dejanje ni bilo protipravno, ker je bilo storjeno v silobranu ali v prekoračenem silobranu. Pritožba tako v tem delu neutemeljeno zahteva, da bi sodišče prve stopnje moralo silobran ali prekoračen silobran obravnavati tudi v smislu izključitve protipravnosti ravnanja tožene stranke kot enega od elementov civilne odškodninske odgovornosti.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da pa vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča glede kazenske odgovornosti storilca kaznivega dejanja, ne izključuje možnosti ugotavljanja morebitne soodgovornosti samega oškodovanca. Po določilu 185. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ ima namreč oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali je povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Zato je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi toženčevega ugovora o deljeni odgovornosti ugotavljalo ali je tožnik deloma prispeval k nastanku tega škodnega dogodka in posledično škode. Tožnik je zatrjeval, da ni prispeval k škodnemu dogodku, zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da je tega dne toženec prišel na dvorišče tožnika po tem, ko mu je prej telefonsko grozil, da ga bo napadel in takoj, ko je stopil iz avtomobila je prišel od zadaj proti njemu in ga pričel daviti, vleči za lase, z roko ga je udaril v ličnico in po nosu, nato pa ga je potisnil, da je padel po kosilnici, vse to pa je trajalo kakšnih 10 do 15 minut. Toženec je izpovedal, da je tožnik grozil njegovi hčerki in vnukom in je na njeno prošnjo, ker je hotela po stvari, ki jih je imela pri tožniku, šel poleg nje. Ker je hotel tožnik z rovnico napasti hči, je posegel vmes in tožnika odrinil s hčerke, nato je sledilo prerivanje. Tožnik se je zaganjal v njega, prišlo je tudi do udarcev, do pretepa, pri čemer pa tožnika pri tem ni davil, niti ga ni vlekel za lase, saj ima zelo kratke in to sploh ni mogoče. Po njegovem mnenju je tožnik padel po kosilnici in se je pri tem poškodoval. Hči toženca je izpovedala, da je tožnik ob prihodu kričal, naj gresta iz dvorišča, kljub temu sta naložila skuter, medtem ko je tožnik hodil za njo z meter dolgo rovnico in jo je hotel udariti po glavi, oče pa je nato vskočil, da bi jo obranil. Glede na tako izvedene dokaze pa je sodišče pravilno presodilo, da tožniku ni očitati kakšnega krivdnega soprispevka k obravnavanemu škodnemu dogodku v smislu določila 185 OZ v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ. Tožnik je izpovedal, da je toženec takoj pristopil do njega, njegove sestre ter očeta, ki sta povedala o teku oz. pretepu tožnika z 2 m kolom na eni strani in izpovedba toženca, da je toženec hotel z rovnico napasti hči, ki je to tudi potrdila, pa vse to ni prepričalo sodišča prve stopnje in mu ni dalo podlage, da bi sodišče ob pravnomočno ugotovljenem protipravnem ravnanju toženca proti tožniku, ki ga priznava tudi sam in ob ugotovljeni kazenski odgovornosti, lahko glede na, po tožencu zatrjevani nameri tožnika napasti hči, ugotovilo tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku in nastali škodi. Prav tako takšne podlage ne daje tudi ugotovljeno medsebojno prepiranje in izrekanje žaljivih besed med pravdnima strankama. Glede na izvedeni dokazni postopek, tako ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni dokazno ocenilo prispevka tožnika. Dokazna ocena prispevka tožnika tako izhaja iz točke 16. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. V tej točki se je sodišče prve stopnje v celoti opredelilo do izpovedi tožnika, toženca in hčerke toženca, vendar te izpovedbe strank in prič niso prepričale sodišča in mu niso dale podlage, da bi lahko ob pravnomočno ugotovljenem protipravnem ravnanju toženca proti tožniku, ki ga priznava tudi sam in ob ugotovljeni kazenski odgovornosti glede, na po tožencu zatrjevani nameri tožnika napasti hči, ugotovilo soprispevek k škodnemu dogodku in k nastali škodi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je v celoti podana toženčeva odškodninska odgovornost za nastali škodni dogodek in nastalo škodo, ker so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ.

8. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o ugotovljenem obsegu poškodb in o sami višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Glede obsega poškodb, sodišče prve stopnje ni prekoračilo v izreku kazenske obsodilne sodbe opisanih poškodb. Sodišče je v tej zvezi sledilo angažiranemu izvedencu medicinske stroke, ki je ugotovil, da je tožnik v tem škodnem dogodku utrpel udarnine in odrgnine v predelu obraza in nosu ter poškodbo kazalca leve roke, ko je padel preko kosilnice. Izvedenec pa se je opredelil tudi do ostalih poškodb, katere je navajal tožnik in je ugotovil, da sigurno ni utrpel tožbeno zatrjevanega zloma v predelu medenice. Prav tako je izvedenec izključil možnost davljenja tožnika. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da je sodišče vezano na ugotovljene znake kaznivega dejanja, ki jih je razbrati iz izreka kazenske obsodilne sodbe in je tako sodišče v pravdnem postopku vezano na ugotovitev vseh tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstoji kaznivo dejanje in kazenska odgovornost toženca. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožnik utrpel udarnine in odrgnine v predelu obraza in nosu ter poškodbe kazalca leve roke, ko je padel preko kosilnice. Sodišče je zaključilo, da je tožnik utrpel tudi blago, minimalno poškodbo pri padcu, ki pa ni pustila nobenih sledi. Izvedenec je podal mnenje, da bi bilo možno, da je imel tožnik tudi poškodbo kazalca leve roke. Do poškodbe bi lahko prišlo, ko je tožnik padel preko kosilnice, vendar v medicinski dokumentaciji ni opisanih težav s kazalcem leve roke tožnika. Pri tožniku v posledici poškodb ni prišlo do omejene gibljivosti kazalca leve roke, zaradi kazalca leve roke nima tožnik nobenih omejitev. Vendar pa je zaradi ostalih, v sodbi kazenskega sodišča opisanih in tudi v tem civilnem postopku ugotovljenih poškodb tožnika sodišče ugotovilo, da je tožnik zaradi teh lahkih telesnih poškodb trpel hude bolečine eno uro, dan do dva srednje hude in deset dni blažje telesne bolečine, ter je bil v staležu bolnih od 5. 6. do 30. 6. 2017, kolikor je tudi trajalo zdravljenje. Tožnik se je zdravil konzervativno s pregledi, RTG ter z UZ preiskavo, v obdobju slabega meseca dni. Tekom zdravljenja je imel tudi zmanjšane življenjske aktivnosti in sicer 14-dnevno vidno spremembo zunanjosti. Poleg bolečin je tožnik, kot to izhaja iz mnenja izvedenca, v času zdravljenja prestajal vrstno neugodnosti in sicer primarno oskrbo poškodovanih delov telesa v D. D., ponovni obisk D. D. zaradi slabega počutja, hlajenja obolelih mest poškodbe, jemanja protibolečinskih tablet, tablet za spanje in za lajšanje tesnobe, imel je večkratne kontrole s pregledi. Večkrat je obiskal osebnega zdravnika. Zaradi tako opisanih in ugotovljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem pa je tudi po zaključku sodišča druge stopnje, prisojena odškodnina v znesku 1.400,00 EUR pravična denarna odškodnina, ki ustreza pravnemu standardu iz 179. člena OZ.

9. Neutemeljena je tudi pritožba glede tega, da je sodišče prve stopnje prisodilo previsoko odškodnino iz naslova strahu. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca in izpovedi tožnika ocenilo, da je tožnik zaradi napada doživel hud, kratkotrajen primarni strah v trajanju nekaj minut, ko se je zgodil sam dogodek. Po končanju napada na tožnika, pa se je primarni strah polegel in izgubil. Vendar pa je trpel tožnik še en teden ali dva sekundarni strah blage jakosti zaradi zaskrbljenosti, da ga toženec ne bi ponovno napadel. Sodišče je verjelo tožniku, da se je ob napadu toženca ustrašil in se je zbal zase, kaj se mu bo pripetilo. Prav tako ga je skrbelo, kako bo potekalo nadaljnje zdravljenje in tako je bilo nedvomno dlje časa v znatni meri porušeno tožnikovo psihično ravnovesje. Ker je tožnik tako utrpel tako primarni kot sekundarni strah, je sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova v znesku 500,00 EUR. Tudi skupaj prisojena odškodnina v znesku 1.900,00 EUR je tista, ki je pravična denarna odškodnina in je tudi primerljiva s podobnimi, že prisojenimi odškodninami1, v kateri je bil oškodovancema s podobnimi posledicami prisojena odškodnina v višini od 2. do 7 povprečnih neto mesečnih plač v Republiki Sloveniji, v konkretnem primeru pa je tožniku bila prisojena odškodnina v višini okoli 1,5 povprečne neto plače v Republiki Sloveniji.

10. Tožena stranka podaja pritožbo tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in je mnenja, da so za izvedenca medicinske stroke nastali večji stroški iz razloga na strani tožnika in zato sodišče ne bi smelo te stroške prevaliti na toženca. To ni utemeljeno, kajti na tožeči stranki je bilo dokazno breme, da dokaže tudi obseg in način nastanka poškodb in zato je imela po razpravnem načelu pravico zahtevati mnenje in dopolnitve mnenja izvedenca. Sodišče pa je te stroške prisodilo sorazmerno z uspehom strank v tej pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožba tako tudi v tem delu ni utemeljena.

11. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo v sodbi citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Primerjaj višino odškodnine prisojene v primerih VS RS II Ips 8/2006 in VS RS II Ips 174/99.