Jedro

ZDoh-1D, s katerim je bila obdavčitev zamudnih obresti, plačanih na podlagi sodne odločbe, ukinjena, ravnanja v situacijah, kot je bila tožnikova, ni urejal. Poračun plačanih akontacij, glede katerih je bila kasneje spremenjena ureditev obdavčitve, je bil namreč izrecno urejen le za razmerja do davčnih zavezancev (fizičnih oseb), ki so bili takrat obenem tudi zavezanci za dohodnino kot letni davek, za kar pa pri nerezidentih (praviloma) ne gre. Glede na navedeno je tožnik s plačilom akontacije dohodnine tudi od zamudnih obresti, plačanih na podlagi sodne odločbe, ravnal skladno z določbami ZDoh-1 in ZDavP-1. Poznejši (sodni) postopki med tožnikom in (bivšim) delavcem - nerezidentom na navedeno, v letu 2005 pravilno izpolnjeno davčno obveznost, v razmerju tožnika kot izplačevalca do davčnega organa nimajo več vpliva. Zato je pravilna odločitev, da se tožniku plačane akontacije davka od zamudnih obresti ne vrne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT 4210-73/2010-0204-05 z dne 3. 11. 2010, je Davčna uprava Republike Slovenije, Posebni davčni urad Ljubljana kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil zahtevek tožeče stranke za vračilo preveč plačane akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost od zamudnih obresti v višini 33.060,87 EUR.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik dne 20. 10. 2010 vložil zahtevek za vračilo preveč plačane akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost v višini 33.060,87 EUR. Ob tem je navedel, da je v letu 2005 na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča delavcu izplačal plače, od katerih je, skladno z veljavno zakonodajo, tudi obračunal in plačal potrebne dajatve. Ker so bile z navedeno sodbo delavcu dosojene tudi zamudne obresti, je tožnik, skladno s takrat veljavnim Zakonom o dohodnini (Uradni 1ist RS št. 70/05-UPB2, v nadaljevanju ZDoh-1), tudi od zamudnih obresti obračunal in plačal akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost (7. točka 20. člena ZDoh-1). Nato je bilo s spremembo ZDoh-1 v 20. členu v 7. točki črtano besedilo „vključno z zamudnimi obrestmi“, dodana pa nova 8. točka, ki je določila, da se dohodnine od zamudnih obresti, izplačanih na podlagi sodne odločbe, ne plača (Uradni 1ist RS, št. 115/05, v nadaljevanju ZDoh-1D). V končnih določbah ZDoh-1D je bilo določeno, da se navedena sprememba 20. člena iz ZDoh-1D uporabi že pri dohodnini za leto 2005 (torej, da se določba uporablja retroaktivno). V ZDoh-1D pa je bilo hkrati določeno, da se v primeru, če je bila od dohodkov, oproščenih dohodnine (zamudnih obresti, izplačanih na podlagi sodne odločbe) v letu 2005 obračunana in plačana akontacija dohodnine (kar je v tem primeru bila), ta poračuna pri odmeri dohodnine za leto 2005. Tožnik je navedeno izplačilo zamudnih obresti na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča opravil delavcu - nerezidentu. Ker za nerezidente ne velja obveznost oddaje letne napovedi za odmero dohodnine, se plačana dohodnina in prispevki za socialno varnost niso mogli poračunati pri odmeri dohodnine za leto 2005. Ker tako delavec poračuna ni dobil, je zoper tožnika vložil tožbo, glede katere je bilo s pravnomočno sodbo leta 2010 razsojeno, da mora tožnik kot delodajalec delavcu plačati še 33.060,87 EUR. To pa je znesek, ki ga je moral tožnik kot delodajalec ob izplačilu, skladno s takrat veljavnim ZDoh-1, odtegniti in plačati (akontacija dohodnine in prispevki za socialno varnost). Tožnik meni, da je zato upravičen do vračila plačane akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost, ki jih je ob izplačilu zamudnih obresti na podlagi prve pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v letu 2005 obračunal in plačal, skladno z ob izplačilu veljavno dohodninsko zakonodajo.

Prvostopenjski organ se sklicuje na 4. odstavek 125. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09, 1/10 – popr. in 43/10, v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da pravica zavezanca za davek do vračila plačanega davka, ki ga ni bil dolžan plačati, zastara v petih letih od dneva, ko ga je plačal oziroma od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga ni bil dolžan plačati. Ker je tožnik glede na evidenco davčnega knjigovodstva plačal davek in prispevke od zamudnih obresti v višini 33.060,87 EUR dne 26. 1. 2005, je ob upoštevanju 4. odstavka 125. člena ZDavP-2 zastaranje pravice za vračilo plačanega davka začelo teči z dnem 26. 1. 2005 in se je izteklo s potekom petih let, to je z dnem 26. 1. 2010. Ker tožnik po 26. 1. 2005 ni pridobil pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da davka ni bil dolžan plačati in na podlagi katerega bi posledično zastaralni rok začel teči po tem datumu, niso nastopile okoliščine za pretrganje zastaranja. Skladno z navedenim je prvostopenjski organ ugotovil, da je pravica tožnika kot davčnega zavezanca za vračilo preveč plačanega davka zastarala in je zato njegov zahtevek zavrnil. Zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-02-4/2011-2 z dne 6. 9. 2011 zavrnilo. Drugostopenjski organ ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, za odločitev pa navaja druge razloge kot prvostopenjski organ. Najprej pojasni, da akontacijo dohodnine in prispevkov od dohodkov, ki se vštevajo v letno davčno osnovo izračuna plačnik davka v obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik davka je pravna oseba oziroma združenje oseb, vključno z družbo civilnega prava, ki izplača dohodek, od katerega se v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj (58. člen ZDavP-2). Tožnik je v letu 2005 izplačal zamudne obresti na podlagi sodne odločbe in je moral po takrat veljavnem ZDoh-1 obračunati in plačati tudi davčni odtegljaj in prispevke za socialno varnost. Ne glede na kasnejšo spremembo Zakona o dohodnini (ZDoh-1D), pogoje vračila davka v davčnem postopku ureja ZDavP-2. Sklicuje se na 1. odstavek 97. člena ZDavP-2, po katerem se preveč plačani znesek, ki presega 10 EUR, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma predložitve davčnega obračuna, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka. Po 2. odstavku 97. člena ZDavP-2 v primeru iz 54. člena tega zakona razliko med davčno obveznostjo, obračunano in plačano po prvotnem obračunu in višino obračunane obveznosti po popravku obračuna, davčni organ vrne v 30 dneh po prejemu popravljenega obračuna. Sklicuje se tudi na 54. člen ZDavP-2, po katerem davčni zavezanec lahko predloži popravek obračuna, če naknadno ugotovi, da je v predloženem davčnem obračunu davčno obveznost izkazal previsoko, glede na obveznost, ki bi jo bil dolžan izkazati na podlagi zakona o obdavčenju. Podlaga za vračilo preveč plačanega davka je tako zgolj davčna odločba oziroma davčni obračun, iz katerega mora izhajati nižja davčna obveznost in s tem preplačilo obveznosti. Ker pa v obravnavanem primeru tožnik popravka obračuna, v katerem bi izkazal, da je bil odtegljaj odveden neupravičeno, ni vložil, ne more zahtevati vračila davka.

Dodatno še pojasni, da je davčni odtegljaj sicer odtegnil tožnik kot plačnik davka, ki pa ga je plačal za zavezanca, zato je preplačilo upravičen zahtevati le zavezanec - fizična oseba. V 2. odstavku 61. člena ZDoh-1D (prehodne določbe) je namreč določeno, da se v primeru, če je bila od dohodkov, oproščenih dohodnine v skladu s 6., 25. in 60. členom tega zakona v letu 2005 obračunana in plačana akontacija, ta poračuna pri odmeri dohodnine za leto 2005. To določbo je treba razumeti tako, da so zavezanci, katerim je izplačevalec dohodka na podlagi veljavne zakonodaje obračunal in plačal davek, upravičeni do vračila tega davka. V zakonu pa je izrecno predviden tudi način vračila. Zavrne tudi navedbo, da je identično vlogo pri Davčnem uradu Ljubljana vložil že v letu 2008, a odločitve še ni prejel, ker iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi Davčni urad Ljubljana tako vlogo sploh prejel. Tožnik odločbo izpodbija s tožbo, v kateri opisuje potek dosedanjih postopkov in meni, da je tudi odločitev drugostopenjskega organa napačna in nezakonita. V nadaljevanju ponavlja ugovore iz pritožbe. Poudarja, da je bil dne 20. 12. 2005 sprejet ZDoh-1D, ki je pričel veljati 1. 1. 2006 in ki je odpravil sporno določbo 7. točke 20. člena prejšnjega ZDoh-1 glede obračunavanja in plačevanja dohodnine od zamudnih obresti. Prvostopenjski organ pa zahtevka sploh ni obravnaval po vsebini, saj se je opredeljeval le glede zastaralnih rokov, kar pa je zmotno. Tožnik je dne 26. 1. 2005 plačal davke in prispevke od zamudnih obresti višini 33.060,87 EUR, s spremembo zakona dne 1. 1. 2006 (ZDoh-1D) pa je pridobil nov pravni naslov, ki je plačilno zavezo iz leta 2005 razveljavil. ZDoh-1D je celo določil zakoniti pravni naslov za povrnitev dohodnine, ki jo je tožnik plačal od obresti za leto 2005 (2. odstavek 61. člena ZDoh-1D). S pridobitvijo novega pravnega naslova za vrnitev že plačane dohodnine in hkrati ukinitve nadaljnjega plačevanja takšnih obveznosti teče zastaralni rok na podlagi 4. odstavka 125. člena ZDavP-2 šele od 1. 1. 2006 in bi terjatev oziroma zahtevek tožnika zastaral šele z dnem 1. 1. 2011. Prvostopenjski organ pa je zmotno presodil tudi tek zastaralnega roka, saj je tožnik enako zahtevo na Posebni davčni urad vložil že dne 26. 11. 2008, ta pa jo je odstopil v reševanje na DU Ljubljana, ki pa o zahtevi še vedno ni odločil. S tem je bil, skladno s 3. odstavkom 126. člena ZDavP-2 prekinjen tek zastaranja, kar pomeni, da zastaralni rok še ni potekel. Ker je upravni organ dolžan primarno odločiti o zahtevku, ki ga je najprej prejel, bi moral naknadni zahtevek z enakim pravnim temeljem zavreči. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter zahtevku tožnika ugodi. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka je po tem, ko ji je sodišče poslalo tožbo v odgovor zgolj sporočila, da vztraja pri razlogih iz izpodbijanih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 98/11 – odl. US , v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavnem primeru med strankama dejansko stanje ni sporno. Tako ni sporno, da je tožnik v letu 2005 na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča za delavca – nerezidenta kot izplačevalec plačal tudi akontacijo dohodnine, kot je v času izplačila določal takrat veljavni ZDoh-1. S tem je, skladno s takrat veljavno zakonodajo, tudi pravilno izpolnil svojo obveznost, ki mu jo je, kot obračun in plačilo davčnega odtegljaja kot izplačevalcu nalagal takrat veljavni Zakon o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/04, 139/04 in 109/05) v 267. členu.

Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDoh-1 (ZDoh-1D), s katerim je bila obdavčitev zamudnih obresti, plačanih na podlagi sodne odločbe, ukinjena in ki je bil sprejet dne 15. 12. 2005, veljati pa je začel 1. 1. 2006, pa ravnanja v takih situacijah, kot je bila tožnikova, ni določal. Poračun plačanih akontacij, glede katerih je bila kasneje spremenjena ureditev obdavčitve, je bil namreč izrecno urejen le za razmerja do davčnih zavezancev (fizičnih oseb), ki so bili takrat obenem tudi zavezanci za dohodnino kot letni davek, za kar pa pri nerezidentih (praviloma) ne gre. Glede na navedeno je torej tožnik z dnem plačila akontacije dohodnine (tudi) od zamudnih obresti, plačanih na podlagi sodne odločbe, ravnal skladno z ZDoh-1 in določbami ZDavP-1, ki določajo obračun plačilo akontacije dohodnine kot davčnega odtegljaja.

Poznejši (sodni) postopki, ki so tekli med tožnikom in (bivšim) delavcem - nerezidentom, pa po presoji sodišča na navedeno v letu 2005 pravilno izpolnjeno davčno obveznost, v razmerju tožnika kot izplačevalca do prvostopenjskega davčnega organa nimajo več vpliva. Zato je tudi po presoji sodišča odločitev, da se tožniku plačane akontacije davka od zamudnih obresti ne vrne, pravilna in na zakonu utemeljena. V tem delu sodišče tudi pritrjuje sklicevanju drugostopenjskega organa na 97. in 54. člen ZDavP-2 v zvezi z vračilom preveč plačanega davka. Zaradi navedenega se sodišče tudi ni opredeljevalo do tožbenih ugovorov glede zastaranja in glede (že) v letu 2008 vložene zahteva za vračilo davka.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je skupaj z drugostopenjsko odločbo pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.